Dopoldne sva srečo poizkusila v plezališču Kupljenik. Iz imena bi bilo seveda zelo napačno sklepati, da je plezališče prikupno. Vsaj ob trenutni plezalski formi ne! Splezala sva takorekoč nič, mene - strahopetca, je povrh vsega skrbela tudi gomazeča kolona mravelj, tankovskih črmljev in ostalih neznanih letečih/gomazečih insektov. Po tehtnem premisleku in "tehnično" preplezani smeri (v plezališču se tega ne počne, vsaj če si dober ne), sva pospravila vso šaro in odropotala proti avtu.
Želiva v Bitenj potok. Tako rekoč popoln dan se je še naprej odvijal "popolno". Kot dva turista v neznanem in nepoznanem kraju sva, upoštevajoč vso prometno signalizacijo, označbe in ostale geografske značilnosti, zapeljala na stransko cesto ali bolje rečeno kolovoz. Skladno z navodili sva iskala nekakšen senik, pri katerem naj bi bila zavila levo na parkiriške. Senika od nikoder, midva pa že krepko več kot kilometer v povsem napačno stran - nazaj proti Bledu. No, kmalu se zares pripeljeva prav do glavne ceste in si dokončno priznava zmoto.
Postopek ponoviva v enakem zaporedju, tokrat upoštevajoč tudi navodila o oddaljenosti 600 metrov. Končno najdeva zaraščen odcep na še ožji kolovoz in kar z avtom vztrajava prav do konca. Po 100 metrih se dokončno ustavi in iz "svežine" klimatiziranega prostora stopiva na vlažna tla in vdihneva soparen zrak. "Saj bo ok," si rečeva v brk, oprtava smešno lahke "frikovske" nahrbtnike in odcapljava do pod stene.
Takoj si izbereva najbolj strmo in najbolj nemogočo linijo, da bi na koncu dneva vsaj mirne duše rekla: "Saj sva vsaj poizkusila!" A niti do tega ne pride! Ko pričneva z opremo, Tadej opazi prvega klopa. Mimogrede, pred tem se je ravno hvalil, kako letos ni še nobenega dobil oziroma imel na sebi. "Fak, pa še eden", hudomušno doda. In nekaj trenutkov zatem že oba na pol v smehu, a vse bolj zaskrbljena, štejeva klope, ki gomazijo po Tadeju. A glej ga zlomka, tudi mene niso spregledali. Ko se številka končno ustavi pri 8 (osem klopov po 80 metrih!!), se odločiva, da najbrž brez zaščite danes ne bo preveč pametno plezati s klopi na, okrog, v in pod nama. Hitro pospraviva in že odrožljava nazaj k avtu.
Pri avtu postopek štetja ponoviva. Novih 80 metrov in novih 8 klopov! Tadej vodi, saj jih kratkohlač nase očitno privablja kot magnet! Vse skupaj postane precej neprijetno, ko ugotoviva, da so najbrž še v laseh, za ušesi in ostalih načelno manj "preglednih" mestih. Po tem, ko se kot dve opici, ki si iščeta bolhe, pregledava glavo in vrat za klope, jo odrineva naravnost v Vodni park, potem jest in naposled domov.
Še malo pa bom začel verjeti, da je plezanje nevarno. Pa ne samo po sebi, ampak zaradi 160-ih metrov dostopa in sestopa, kjer na vsakih 10 metrov - dobesedno! - na golo kožoi preži klop. Po možnosti ves okužen...
