Oprema za spanje v gorah

Ko sem pred časom spisal prispevek Spanje na vrhovih slovenskih gora, je v mojem e-poštnem nabiralniku naenkrat naraslo zanimanje za bivake na prostem pod milim nebom. In če je bilo po omenjenem prispevku, ki je bil objavljen tudi v Planinskem vestniku, kar nekaj vprašanj, se je po zadnjem pisanju o Avanturi na samem vrhu Rjavine pojavilo veliko povsem konkretnih vprašanj o opremi, ki jo uporabljam(-o). Verjamem, da so fotografije marsikomu vzbudile željo po tovrstnem doživetju!

Da ne bi pisaril vsakomur posebej in ker sem mnenja, da je spanje na vrhovih gora posebno doživetje in ima neverjeten čar, bom spisal pričujoč prispevek z željo, da morebiti komu olajšam izbiro - o tem kaj vzeti s seboj na turo in kaj pustiti doma...

Spanje

Sicer zelo očitno, ampak potrebna je spalna vreča. Sam uporabljam spalne vreče Feathered Friends in sicer model Hummingbird UL 900 za vse razen najhladnejših dni/noči (in odprav), kjer uporabljam model Ptarmigan.

Spalna podloga v zimskem času je brez izjeme samonapihljiva Thermarest NeoAir X-Lite velikosti L, da se lahko normalno stegnem in spim tako na hrbtu kot trebuhu brez da se drgnem po tleh s prsti na nogah ali čelom. Če grem na turo, ki veleva čimlažji nahrbtnik, uporabljam krajšo S različico, pod noge pa podložim nahrbtnik, vrvi ali pač ostalo šaro, ki je čez noč ne potrebuješ. V poletnem času je nepogrešljiv klasični armafleks; nekaj časa že odlašam z nakupom Thermarest Z-resta, trenutno uporabljam najbolj navaden in poceni "armič", ki ga prodajajo za 5 EUR. V poletnem času mi namreč samonapihljiva blazina kot samostojen kos ne služi, ker so vrhovi posejani s skalami, peskom in drugimi ostrimi površinami in bi od napihljive spalne podloge ostala samo še prazna vreča.

Zamaški za ušesa so takorekoč nepogrešljivi. Ne samo, če je z vami vrh gore smrčač, temveč v vsakem primeru. Že vsaka malo močnejša sapica bo namreč povzročila šelestenje materialov s katerimi si obkrožen - bodisi bivak vreča, spalna vreča, kaj šele šotor ali začetniška napaka, ko se kakšno PVC vrečko s hrano pusti zunaj na prostem namesto v nahbrniku ali pokrito s snegom. Od šelestenja vrečke PVC od banan na primer skoraj garantirano ne boste spali :)

Med pomembnejše stvari za udoben spanec sodijo tudi sveže, tople nogavice. Vsak ob svežini pomisli na vonj, ampak v resnici je to pomembno zato, ker so suhe noge tople noge. Priporočajo se tudi osvežilni robčki, saj se tako z nog odstrani znoj in s tem sol, ki nase veže vlago. Sam uporabljam nogavice iz Merino volne Patagonia in Thorlo.

Podkapa ali balaklava naj bo vsekakor obvezni del opreme za bivakiranje, saj človek čez glavo in vrat izgublja kar 60% toplote in v kolikor ne posedujete zares dobre spalne vreče, ki zelo dobro zaobjame in izolira omenjene dele telesa, je podkapa bistvenega pomena za dober spanec tako pozimi kot poleti ob hladnejših nočeh.

Tistim, ki jih rado zebe in trika še ne poznajo pa tole - najboljša naložba za toplejšo noč je vrela tekočina v plastenki tipa Nalgene, ki jo damo v nogavice. Najbolje v tiste, ki smo jih uporabljali navkreber, saj se le-te tako zelo hitro posušijo, v spalni vreči pa je velik izvor toplote in razlika je neverjetna. Zjutraj tekočino, ki je praviloma mlačna, popijemo za zajtrk ali pa nam (če govorimo o zimi) močno pohitri jutranjo kuho in taljenje snega.

Fotografija in snemanje

Del zaradi katerega me še bolj vleče spat na vrhove gora, so nočni razgledi in fotografija. Nočna fotografija je sicer preobsežna tema za pričujoč prispevek, a vendar se z nekaj osnovne opreme da zajeti prizore, ki jih sicer ne vidimo pogosto.

Zaradi daljšega časa odprtja zaklopa je nujno potreben fotografski stativ. Stativov vseh sort je malo morje, a vseeno naj ne bo odveč opozorilo, da (pre)poceni stativov ne kupovat. Ceneni stativi namreč ob vsaki sapici ali ne optimalni podlagi (ki je v naravnem svetu ni) niso stabilni in se tresejo ter tako izgubijo svoj osnovni namen. Sam uporabljam stativ Gitzo serije 1, ki je zelo lahek (karbonski) in nudi oporo do 8 kg, kar pomeni, da lahko nanj pritrdim različne glave, tamalo kamero ali "tavelik" fotoaparat kot na spodnji fotografiji (avtor: Primož Blaha).

Poleg stativa pride prav še gradientneutral density filter in seveda širokokotni objektiv, s predpostavko da radi slikamo panorame. Kot fotografski nahrbtnik že nekaj časa uporabljam modularni nahrbtnik F-Stop LOKA, v katerega pospravim vso foto šaro + opremo za bivakiranje, tako pozimi kot poleti. O tem super-nahrbtniku več v enem od prihodnjih objav.

Kuhanje

Prav poseben čar je ob poslavljanju sonca poslušati pridušeno brnenje kuhalnika in opazovati hladno modro-zeleno svetlobo na snegu okrog kuhinjskega kotička. Sam uporabljam še "star" oziroma klasičen način - titanium lonec in titanium kuhalnik znamke Primus. Sicer zanesljiv in zares lahek kuhalni set pa je že nekoliko za časom. Saj ne da ne bi delal, ampak ko sem prebiral teste in izkušnje ter primerjave, ki so jih med kuhalniki opravili različni na spletu, sem videl, da bom tudi sam moral počasi v nabavo novega "šporheta". Izkoristek plina je namreč pri mojem kuhalniku slab, težave povzroča tudi vsak še tako rahel veter, precej toplote se ob loncu izgubi. Novejši kuhalni sistemi kot jim rečejo se omenjenih težav takorekoč "otresejo". Ravno pred kratkim sem raziskoval po spletu kaj bi bilo vredno mojega razmisleka in prišel do preprostega zaključka: MSR Reactor 1.0L Stove System.

Zadnjih nekaj let uporabljam plastično žvlico, ker je lažja od kovinskega seta, poceni in kompaktna. Pa še barve lahko izbiraš, če komu to kaj pomeni. Obvezen del za pozimi, ki ga vselej uporabljam, je tudi Titanium skodelica z nekaj manj kot 0,5 L prostornine, ki je izjemno lahka in ohranja tekočino vročo, tudi če jo odložiš na sneg. To je bistvenega pomena pozimi, ko lahko v "ta velikem" oziroma glavnem loncu že tališ novo rundo snega, medtem ko v tej posodici/skodelici že ješ juho, srebaš vroč čaj ali pa le hraniš vodo preden jo zmešaš z novo porcijo dehidrirane hrane Travellunch. Na tak način prihraniš veliko časa kot tudi energije, saj je lonec, kuhalnik in vse ostalo še toplo in v krajšem času stopiš več snega. V poletnem času kuhalnika ne vzamem vedno s seboj, je pa potrebno zato nosit več teže oziroma tekočine.

Oblačila

Ker mi v dežju ali sneženju ni za spat vrh gora, kamor grem praviloma po fanstastične razglede - imam temu prilagojeno tudi obleko: s seboj nosim le nujno potrebno - poleti je to aktivno perilo aka švic perilo Patagonia Merino 1 ali 2, zelo tanke softshell hlače - Patagonia Alpine LTW Guide Pants in nekaj kar ne prepiha - navadno Patagonia Nano Puff Hoody. Če se obeta hladen poletni večer vzamem še flis Patagonia R1 hoody. V zimskem času je oblačenje še bolj podvrženo temperaturnim razponom in sami turi, zato je morda najbolje prebrat arhivski zapis o sistemu oblačenja pozimi.

Družba

In nenazadnje še eden najbolj samoumevnih faktorjev, a vseeno: družba s katero se gre prespat v hribe mora bit super! Doživetja v gorah so še mnogo bolj zanimiva in zabavna, če je družba prava, sproščena in spontana. Tečke in supermani ne sodijo na take romantične izlete.

Lovil prijatelje in ujel srečo

http://youtu.be/1akMrHpxu2Q Kakršnokoli komentiranje in razpredanje v besedi bi bilo ob takih prizorih najbrž povsem odveč. Zapišem lahko samo to, da je po večtedenskem premoru Mordorju podobnega vremena tudi za vikend končno posijalo sonce... In sončnih žarkov smo se ob drsenju po pršiču tudi dodobra naužili...

Zdravilo proti depresiji brez recepta

Najboljše možno zdravilo za vse sorte težav - bodisi bolezenskih stanj ali duševnih motenj, je narava. Konkretno pozimi in takrat, ko pade čimveč metrov snega, teren pa je dovolj strm in gozdnat, da ni skrbi pred plazovi. Takrat se človeku preprosto lahko zmeša. In meni se je ... v pozitivnem smislu sicer :)

In še nekaj starejši, a nič manj uživaški dan na snegu.

Smučanje v pršiču Valle Blanche

V najbolj idealnih možnih pogojih s preko pol metra pršiča pri zelo nizkih temperaturah in soncu, smo januarja smučali čez Valle Blanche. Na hrbtu sem znova uporabil snemalno roko Parmula Fin... V pršiču se prav neverjetno dobro obnese, ker ni nobenih tresljajev in je slika lepo gledljiva!

Zimski pornič pod Monte Roso in Mont Blancom

Ko se poravnajo planeti in nasmehne sreča, se zgodi nekaj posebnega! V našem primeru je bil to pravi zimski pornič! Nemogoče je namreč 287 km presmučanim kilometrom v pršiču - globokem do pasu in preko - opisat kakorkoli drugače!

Kdor ne pozna občutkov, ki jih prinaša več dni zapored padajoči kosmuljček (op.a. gigantske snežinke, ki padajo z veliko hitrostjo in veliko njih), nas bližnji in društveni kolegi seveda neupravičeno imenujejo testosterona prepolni prepotentneži. Radosti, ki jih prej omenjeni kosmuljček prinaša, so namreč nepopisne!

Alagna, Gresonney, Chamonix in Verbier v fotografijah kot sem jih ujel v svoj objektiv...

Januarsko visokogorsko razočaranje

Letošnja zimska sezona je vse prej kot dobra. Njen začetek konec novembra je veliko obetal, visoke temperature in povečini vodnate padavine od decembra naprej pa nočejo in nočejo prinesti veselja.

Za dela proste dneve smo tako najprej znova zarinili na Vršič. Pravzaprav eno izmed le dveh lahko dostopnih izhodišč, kjer je moč najti sneg že od avta naprej.

Do 2100 metrov nas je lovila megla, nad tem pa smo za nekaj kratkih hipov ujeli modro nebo in sončne žarke. A tega je bilo le za okras, po vsega skupaj nekaj zavojih smo znova pristali v gosti megli in se na trenutke spraševali ali se peljemo naprej ali nazaj. Prvič v življenju se mi je zgodilo, da sem resnično mislil, da se peljem počasi naprej, medtem ko sem v resnici drsel počasi nazaj dokler se nisem zvrnil na rit. Ko se je to zgodilo tudi Tadeju, sem vedel, da je megla res gosta. Ker je zapovrh povratek na sedlce pred spodnjimi snežišči malenkost izpostavljeno, ga tudi ne gre biksati in 100 na uro šibati navzdol. Še zlasti ne zato, ker je bil povsod en sam razoran beton!

V upanju na boljši jutri smo nekako le prispeli v dolino živi in nepoškodovanih kolen. Za nedeljo je vreme obetalo sonce. In naše misli so bile usmerjene v Pokljuški venček, za češnjo na torti pa smo si izbrali Vzhodno grapo v Toscu.

Če bi rekel, da smo šli na turno smučanje, bi se zlagal. Dasihravno smo na nogah imeli smuči ves čas razen v grapi, bi bila zloženka napačna, ker od turnega smučanja ni bilo smučanja. Povečini smo ves čas samo pridno hodili in z dvema krajšima spustoma do same grape nismo prav nič uživali. Visoke temperature in žgoče sonce so stalili ne le sneg, temveč tudi naše možgane.

K sreči je bila grapa v senci in temperature precej znosnejše. Z užitkom smo popikali škripavca v spodnjem delu in čvrsto kložo v zgornjem, potem pa po kratkem razgledu vrh Tosca odhiteli do smuči.

Zgodba od tu dalje je žalostna. Najprej gnil sneg, nato vzpon, potem beton in spet vzpon. Potem premalo snega in pešačenje do ceste, od koder znova beton do avtomobila na Rudnem polju.

Prav žalosten je letošnji januar, a k sreči imamo asa v rokavu in prihajajoči dnevi bodo več kot le pestri!

Mrhovinarji tudi med planinci in gorniki?

Zgodilo se je nekega decembrskega dne, leta gospodovega 2013. Letu so bili šteti dnevi in po uvodnih - s snegom, ledom in nizkimi temperaturami presenetljivih dneh konec novembra, je kazalo, da bo zima tista ta prava. Čisto ta prava! Ampak vremenska božanstva (z materjo naravo na čelu) so se odločila, da nas ne želijo razveselit.

Do pravega sneženja smo tako morali čakati še (skoraj) cel december. In še to sneženje, ki je prišlo, je naravo obarvalo belo šele nad višino nekje 1500 m. Dne 26. decembra smo se tako še petič v decembru odpravili na Vršič z željo po snegu.  Prek božiča in mnoge prejšnje dni smo ga tam "na višini" zaman iskali, a smo vendarle imeli priliko opazovati naraščujočo snežno oddejo in pozorno spremljali razmere.

Ker je po našem dejanju in objavi z naslovom Gaženje na vrh Šitne glave s simfonijo plazov precej završalo, in ker se rad obdregnem ob pregovorno slovenske šege, se bom v nekaj stavkih posvetil še temu zadnjemu fenomenu, ki se ga splošno imenuje mrhovinarska spletna javnost in kar je bila reakcija na naše - kot se je zapisalo komentatorju - abotnemu dejanju... Torej kratko posvetilo ljudem, ki delijo nasvete, ocenjujejo razmere in pridigajo z varnega udobja in spletne anonimnosti domačega kavča.

Objava je v samo tednu dni dobila 6.437 ogledov, na socialnih omrežjih pa prejela nesluteno število bedastih "všečkov" in deljenj vseh sort. Je bil kriv naslov, vsebina, samo dejanje ali kaj tretjega?

Danes, ko so se strasti umirile, je razlog jasnejši. Objava je bila v slabem vremenu in sicer splošni slovenski brezbrižnosti ter ob očitno vse bolj nestrpnem pričakovanju kaj bo prineslo novo leto -  nalašč kot kost za glodanje posameznikom, ki "o vsem vse vedo". Če kdo ni prebral objave, naj si jo prebere, preden nadaljuje z branjem...

Za konkreten dan je bila napovedana 4. stopnja plazovne nevarnosti, veter južnih smeri, megla, oblaki in proti popoldnevu vse močnejše sneženje. Vsekakor razmere v katerih velika večina ne pomisli na to, da bi zapustila hišo, kaj šele, da bi šli v hribe. In tako je prav - tako nas učijo učbeniki, tako nam razlagajo na izobraževanjih in pred tem svarijo izkušenejši. Ampak!  Vselej ta ampak... Vse to je, tako kot vse v življenju, nekakšno splošno pravilo in ustaljena praksa. Venomer pa obstajajo izjeme, takšne in drugačne. In tako je bilo tudi onega dne, ko so čez Prisank ropotali plazovi, na čigar severna pobočja je veter južni-jugo-zahodnih smeri zmetal ogromne količine snega z druge strani gore, medtem ko je bilo lučaj stran na južnem rebru Nad Šitom glave - varno!

V letu 2013 sem v gorah prebil 103 dni. Med to slabo tretjino leta preživetega v gorah ne štejejo potovanja in "planinarjenja"po vulkanih Indonezije, kot tudi ne plezanje v Maroku in ostale popotniške, jadralske, kolesarske ter ostale prostočasne aktivnosti. Večina gorskih dni se nabere v hladnejših mesecih leta. Relativno samozavestno lahko zapišem, da se zato v gorskem okolju počutim precej domače. Nenazadnje tudi izkušnje v gorah nabiram več kot desetletje - prva leta izrazito plezalno - čemur sem zatem dodal turno smučanje in gorsko kolesarstvo ter zadnja leta še frčanje po zraku.

Cestni prelaz Vršič je, kot že ime pove, eno redkih lahko dostopnih višje-ležečih izhodišč v Julijcih. Tam sem zelo pogosto, ker omogoča dober izkoristek časa in prihranek hoje čez dolgočasne gozdove na poti v višave tudi ob delavnikih poleti, ko je dan dolg in po 17. uri nudi dovolj dnevne svetlobe za "ta hitre"...

Komentarji s katerimi so se nas lotili raznorazni Slovenci in med njimi tudi anonimneži, so z eno samo izjemo govorili v najboljšem primeru na pamet. Upal bi si trditi, da:

• *nihče izmed njih tistega dne ni bil na Vršiču, kaj šele na vrhu Nad Šitom glave - mi smo bili.
• nihče izmed njih ni bil na Vršiču vse prejšnje dni in ob vseh padavinah decembra - mi smo bili.
• nihče izmed njih oni dan na Vršiču v smeri našega vzpona ni preveril debeline in stabilnost snežne oddeje - mi smo jo. Večkrat.
• nihče izmed njih ni mogel poznati smeri našega konkretnega vzpona - mi smo jo.
• nihče izmed njih ni bil na tisti dan z nami na turi od avta prek vrha do avta - mi štirje smo bili.

*Nekdo je bil pred nami do prelaza po cesti in zavil na neprimerno bolj "nevarno" področje in potem obrnil. Področje je v resnici znano po plazovih, ki vsakoletno ob močnejših padavinah zasujejo del ceste (ovinek), je slabše poraščena in idealne naklonine za snežni plaz.

Komentatorji z vseh vetrov so do trenutka tega pisanja samo na strani G-L, kjer je bila objava poobjavljena - oddali že 17 komentarjev in prispevali 2425 ogledov! Na socialnih omrežjih sem ob hitrem štetju naštel še preko 30 (večinoma) pikrih komentarjev. Med drugim se je komentatorjem zapisalo na primer sledeče:

• "Vi pa res niste povsem gladki! Lahko bi zaključili turo podobno kot ruski vojaki spomladi leta 1916."
• "Če že delate take bedarije, jih vsaj zase zadržite, da ne dajete samomorilskih idej še komu."
• "Sem vas pričakoval prej med črno kroniko, kot pa v članku ponosnih "izkušenih" napihnjencev branda FreeApproved."
• "Jaz bi pa na tem mestu raje vprašal urednika spletnega portala, zakaj je dovolil objavo poročila takšnega abotnega dejanja?"
• "če bi blo za it koga reševat, jest bi takih zihr ne šla, kšn podn od podna, jao"

S komentarjev k objavi nisem razbral prav nič pozitivnega. Nič kar bi dalo človeku mislit. Samo in izključno pavšalno obsojanje in posploševanje. Skoraj kot medijsko mrhovinarstvo, mar ne? Glede komentarjev, ki letijo na to, da naj bi vzpodbujali druge k "samomoru" se mi zdijo absurdni, saj je vendar toliko drugačnih načinov "samomorov", ki jih vsakodnevno prikazujejo številni filmi, nanizanke in ostale kozlarije v medijih širokega dosega, ne pa ena povprečna stran nekega turistično športnega društva Freeapproved.

In s tem bi počasi tudi povzel moje razmišljanje in videnje "deljenja nasvetov s kavča" in tovrstnega obsojanja v tem konkretnem primeru. Nič nimam proti argumentiranim kritikam ali zapisom strokovnjakov ali drugih ljudi s terena in znanjem ter poznavanjem aktualnih razmer. Ampak med komentarji se niso pojavljali ne Gorski vodniki, ne alpinistični inštruktorji niti strokovnjaki za plazove GRS, temveč povečini raznorazni. Verjetno bi pregovor "le čevlje sodi naj kopitar" tudi na tem mestu bil aktualen.

V Sloveniji pa je, tako kot na drugih področjih, očitno tudi na področju gora, planincev in ljubiteljev narave - kup žolčnežev in samooklicanih strokovnjakov. Žalosten sem, da se je ta "rak" slovenske opravljive javnosti preselil tudi med ljudi, ki naj bi jih sicer vsaj bežno povezovale gore, gorska narava in čudovita doživetja v okolju, ki naj bi ga imeli vsi tako radi.

Po naravi sem večni optimist in zato verjamem, da če prej ne, bomo Slovenci znova bolj povezani, ko bomo dobili novega zunanjega sovražnika. Trenutno smo si slednje očitno kar sodržavljani - planinci VS gorski kolesarji! - med seboj in se vsakogar, ki naredi nekaj izven "ustaljene prakse" javno linča na tak ali drugačen način.

V novem letu vsem želim veliko veliko zdravja, sreče in ljubezni. Pa tudi potrpljenja in energije za premagovanje takšnih in drugačnih preprek, tudi vsakdanjih. Da bodo naša življenja še lepša in naš nemirni raziskovalni duh zadovoljen, pa se  čimvečkrat spravite  tja gor, kjer nam je vsem tako zelo lepo! In ne pozabite: razmere so pod lastnimi nogami in rokami veliko boljše doživetje kot surfanje in komentiranje razmer po internetu!

Bliže soncu si, manj je snega!

Žalostno, a resnično! Više kot smo šli, manj je bilo snega. Smučanja je bilo tako bore malo, za kolega, ki je šel v dolino drugače pa sem vseeno zmontiral pričujoči filmček poleta onega sončnega dne!

Kakšen nor dan!

Osamelo nad Vršičem

Odkar je padla odločitev, da letos ceste na Vršič ne bodo plužili s kranjskogorske strani, je v onih koncih zelo spokojno. V vetru šelesteče veje, pozibavajoče rušje in škripajoči prometni znaki so praktično edini rezali tišino.

V soboto smo imeli z alpinci tam mudili na takorekoč sklepnem dejanje njihovega procesa alpskega "mučenja" z raznoraznimi manevri in z izjemo nekaj duš, ki so rinile proti Mojstrovki ali se celo samo sprehodile do vrha prelaza in nazaj, je bilo na Vršiču sila mirno in meni skorajda nepoznano.

Doslej so se namreč ob vsakem prebujanju zime nad Vršičem zgrinjale množice, vključno z nami seveda, saj je prelaz eno redkih (zelo) lahko dostopnih višje ležečih izhodišč za rekreacijo "v višavah". Prav zanimivo je bilo vnovično spoznanje, da čim je otežen dostop z avtomobilom, venec gora, ki kraljuje nad prelazom - precej bolj sameva. Po opravljenih telovadbah in preizkusih znanja smo jo zarinili na Robičje, še malo nadaljevali in prečili proti vzhodu, uro pred zahodom pa obrnili, se vrnili čez Vratca in se zaustavljali s cepini do mraka in naposled odbrzeli v dolino.

Poslovilne barve sončnega zahoda ob povratku v Kočo na Gozdu. Več teksta in fotografij na društveni strani Freeapproved.

Juhuhu, zima in led sta tu!

Foto: Primož Blaha

Najljubši del leta je končno napočil! Zima je prišla z velikim zamahom in postregla z dovolj nizkimi temperaturami, da se je v gorah agregatno stanje slapov že začelo spreminjati.

Konec tedna smo se tako z dvema svežima alpincema odpravili na njuno prvo turo v led. Ker že zadnjih n-let za prvi slap v sezoni splezam Sinjega nad Jezerskim, smo tudi tokrat odšli v te lepe konce in razbijali po ledu, čudovit zimski dan pa si začinili s pestrim in strmim sestopom.

Več fotografij in obširnejši opis Primoža pa na društveni strani Freeapproved.