Končno sem uspel zmontirati in skupaj spraviti posnetke od izleta v Nepal leta 2006, ko smo z Vikijem Grošljem in Rutarjevim Janezom - Džanijem snemali film Manaslu - poslednja pot Nejca Zaplotnika. V filmček sem namenoma stlačil tradicionalno nepalsko glasbo in malo manj komentarjev, tako da gre za bolj dokumentarno nizanje lepot Nepala kot kakšno "globljo" zgodbo. Dovolj besed - film bo najbrž povedal več. [youtube=http://www.youtube.com/watch?v=BRtxdSPyIxo&rel=1]
Viewing entries in
Avanture
Arne, Tadej in jaz smo se danes odpravili pred službo in faksom na Jezersko. Vsakič, ko se peljemo s Tadejevim - sedaj že legendarnim in mnogokrat opevanim - gozdarčkom, pričakujemo čim bolj rigorozne in zafrknjene razmere na cesti. Jaz zato, da se potem smejim, ko Tadej z okamenelim, skrajno resnim obrazom z vso spretnostjo premaguje prepreke na cesti, Arne pa zato, ker še vedno ne dojame, kako daleč Tadejev Gozdarček "prileze".
Kakorkoli že, danes smo bili glede tega hudo razočarani. Namesto zaledenelih kolesnic, drseče podlage in ostalih nevšečnosti, ki jo sicer tako rade zagodejo tudi najbolj previdnim šoferjem jeklenih konjičkov, smo naleteli na povsem suho prodnato cesto - podlago. Živi dolgčas, vam povem.
Tadej je trmasto vztrajal pri svojem "standardnem" parkirnem prostoru, ki je bil seveda daleč najslabši od vseh ostalih 100 m2, ki bi jih bil lahko izkoristil. Edini led, ki je bil na parkirišču - prav tam je parkiral. Najprej sem kljub vsej previdnosti po tleh pogrnil jaz, kmalu zatem je sledil še Tadej, Arne pa niti ne vem kje se je v tistem času potikal... Kar nekam poniknil je danes. Verjetno gre to pripisati njegovemu mnogo-minut trajajočemu ubuvanju že omenjenih plastičnjakov številke 560.
Dostop je minil hitro in dasihravno se je luna že skrila za grebene Dolgega hrbta in Grintavca, smo lahko napredovali kar brez čelnih svetilk. Pod steno smo se hitro prirpavili in začeli z vzponom. Zaradi dobrih razmer smo celotno smer splezali nenavezani, ob tem pa izdatno snemali. Za novi film kajpak. V najstrmejših delih se je bilo sicer malo težko prisiliti v snemanje, ker pač rahlo bolijo meča in če človek ni na vrvi, je potrebna 100% dodatna previdnost. Skupaj torej plezanje na 200% :)
Čez približno 50 minut smo bili že na robu stene, pred tem pa smo zares uživali. Kljub +4°C, ki so nam prek stene pošiljale občasne manjše koščke kamenja in snega iz zgornjih nadstropij, je bil sneg/led v globino strjen in nadvse varen in primeren za plezanje. Na dveh mestih je sicer Teranova letos "težja" kot nazadnje ko sem jo plezal, ko ni bilo praktično nikjer nobenega skoka niti pol metra skale.
Sestop smo opravili sledeč stopinjam in po zavarovani poti navzdol je šlo brez težav, nekajkrat pa smo po ducat metrov preplezali s tazadnjo naprej.
Poigral sem se tudi z Visti priloženim programčkom in namesto galerije spacal skupaj skrajno amaterski filmček na meji primernosti za objavo, za ogled pa najbrž še manj. Te "imitacije" gibljive slike z zajemi videa nisem nikoli maral. Pa naj bo - morda pa se obnese.
[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=KtJs00QXDdk&rel=1]
V tej smeri sem bil sedaj drugič. Prvič pred štirimi leti, ko nam jo je zgolj 150 metrov pod vrhom zagodla sušeča se salama. Za lažje razumevanje priporočam branje zapisa na koncu te objave: Saga iz vzhodne stene Stenarja. O takratnem (poskusu) vzponu obstaja tudi tale filmček, ko smo se skupaj z Rokom Blagusom spuščali nazaj prek cele stene.
Razlogi za mukotrpno nabijanje štantov in spuščanje po vrvi prek 700 metrov stene do varnih trdnih tal so torej znani. Tokratni, drugi poskus, pa se je ustavil že mnogo nižje, na kakšni dobri tretjini smeri.
Zjutraj sva najprej podoživljala groze ob vožnji v dolino Vrat, ki so izhodišče za omenjeno smer. Polna optimizma in po (popolnoma) napačnih zagotovilih, da se z avtom pride brez težav do samega Aljaževega doma, se pridno s primerno hitrostjo voziva navkreber. Table, ki prepovedujejo promet so tam tako ali tako celo zimo, tako da jih skladno z izkušnjami spregledava. Peljeva naprej, ko mi na vseh številčnicah začnejo utripati vse možne lučke proti zdrsom, pa mrazu pa ne vem kaj vse. Od ESPja, ASRja, ABSa, ĐRŽja in še kaj. Ustaviva se sredi popolnoma zaledenele strmine. Stisnem bremze in od groze obnemim. Trenutek zatem se začneva z blokiranimi kolesi pomikati vzvratno. Drsiva navzdol!!!
Led s Severa v Stenarju
Srce mi razbija s prav takšno silo kot močna kovačeva roka vihti kovaško kladivo in tolče po nakovalu. K sreči mi (še) ne pride na misel, da če avto razbijem, mi kasko nič ne povrne. Zaprta cesta, pa na lastno odgovornost in bogsigavedi kaj še vse bi mi naprtili. Kot bi mignil odreagiram in zamotam kolesa v eno stran in spustim zavore. Avto se skladno z željami odpelje v breg, kjer naleti na listje in zemljo. Tam zavore spet pohodim in avto stoji. Dobro... Kaj pa sedaj?!
Nič drugega mi ne preostane kot da še kakšnih 20 metrov na podoben način odkolovratim do mesta, kjer pustiva avto. Groza za nekaj časa mine, ker se ob odprtih vratih v naju naseli nadležen, vlažen mraz. Hitro spakiram vso opremo in počakam še Arneta, ki svoje tovorne ladje (plastične čevlje Scarpa Vega velikost 560) tako kot vedno z muko obuva in zavezuje. Nekaj minut pozneje pa že hitiva naprej po dolini Vrat.
Temperature so primerne, -5°C. Kar hitro hodiva in kmalu sva pri koči. Še vedno je trda tema, saj od doma kreneva že pred četrto in v želji po čimhitrejšem povratku se kazalec hitrosti na avtocesti ni nikoli ustavil pri najvišji dovoljeni hitrosti. Ob kakšnih pol sedmih sva že pod značilno grapo (direktno). Temperature pa so že ob tej uri katastrofalno visoke. Kar +6°C ! Prav neverjetno, samo iz gozda sva se dvignila za sto metrov in temperature so se dvigovale v takorekoč v neskončnost. Sicer navdušena nad uvodnimi nekaj metri skleneva, da pač odideva v smer in pogledava kakšne so razmere. Med uživaškimi 400 preplezanimi metri se v nama vse bolj poraja strah pred padajočim kamenjem in ledenimi tvorbami. Ko jih nekajkrat dobiva na čelado sva ravno na enem sitnem mestu, kjer sedaj že pri +7°C plezava v sipkem snegu. Menjata se mehak in moker sneg in idealni "škripavc" (sprijet sneg, fantastičen za plezanje).
Led s Severa vstopni del
Po kratkem premisleku se odločiva, da sestopiva. Kanonada je vse intenzivnejša, stena se otresa sneženih okov in pri tem pometa tudi s skalami. Ker se zaradi karakteristike smeri vse "skanalizirajo" ravno v sami smeri, bi bilo nadaljevanje ob takšnih temperaturah pač nesmiselno. Obrneva se in vse skupaj splezava še navzdol.
Nekoč mi je Pečjakov Andrej povedal zares zanimivo misel... "Dober alpinist - je star alpinist". Na to večkrat pomislim in ko so mi danes mimo glave frčali kamni z značilnim, zoprno nevarnim zvokom, sva z Arnetom hitro vedela, koliko je ura.
V tretje gre rado…
Počitek ob povratku
Saga iz vzhodne stene Stenarja
LED S SEVERA - VARIANTA DIREKTNE SMERI, V/5+, M5+, 800 m
Še vedno nekoliko "skurjena" od poskusa prvenstvene smeri v zares veliki steni se z Grego odločiva za vzpon v Stenarju. Smer Led s severa sta 8.4.2000 kot prva splezala Bojan Leskošek - Leska ter Uroš Samec - Čečka. Skica
Ker je cesta v Vrata pozimi neprevozna, nama je dostop v zgodnjih jutranjih urah popestrilo devet kilometrov hoje po bolj ali manj ravnem, a ledenem cestišču. V soju hladne svetlobe najinih LED čelnih svetilk v že tako mrzlem jutru, sva po škripajočem snegu odcapljala cilju naproti. Vso (pre)dolgo pot so naju spremljali zvesti prijatelji: luna, zvezde in moja goflja. Moreče.
Tik preden se je stena skrila za nadležno, v jutranjem vetru šelesteče drevje, sva zgrožena opazila kopico premikajočih se čelnih svetilk. Takoj nama je bilo jasno, da so pametnejši jutranjo hojo nadomestili z udobnim (morda pa le ne tako zelo) spancem v zimski sobi.
Z Grego sva imela precej čudne načrte - smer preplezati v štirih urah. Začela sva dobro, saj sva od avta do vstopnega dela porabila natanko dve. Štiri ostanejo za vzpon. Nataknila sva dereze in obžalovala, da tega nisva storila že prej, saj je bil del dostopa pošteno trd. Spet sva malce posesala najini kameli (CamelBak) - se hkrati odžejala in olajšala nahrbtnike.
Kapaciteta Gregovih pljuč je bolj podobna konjskim kot človeškim. S tem sem se že sprijaznil in ga vedno opremim vsaj s fotoaparatom, potem pa mu vztrajno nergam, da slika, snema... Vse samo da se ustavi, da pridem do sape. V takem duhu sva brez varovanja v 1 uri splezala nekaj manj kot 600 metrov smeri. V pol ure sva se navezala, uredila varovanje in splezala še dva nekoliko težja raztežaja. V eni uri in pol sva tako zmogla dobrih 600 metrov smeri - potem pa šok!
Kaj se mi je pletlo v mislih, okrog 200 metrov pod robom stene, v sicer še vedno lepem vremenu? Ob opazovanju mešane naveze pred seboj je kmalu postalo jasno da najin cilj, preplezati steno v štirih urah, ne bo izpolnjen. Vzdihovanje druge v navezi je bilo nadvse podobno hudim pred-porodnim krčem ali težavnemu porodu šest kilogramskega nogometaša. Živalsko. Hkrati panično, nekontrolirano in obupano. Takšnega paničarjenja do sedaj še nisem videl ali slišal. Nikjer in nikoli. Ob vmesnih trenutkih tišine, ki jih je bilo v tisti pol drugi uri zmrzovanja na mestu zelo malo, sem gledal v tla in tuhtal kaj nama je storiti. Podobno je delovala še ena mlada naveza na tri metre višje ležeči ledeni polici, vendar bolj spodbudno do govoreče vreče peska. Naposled je post-orgazmična depresija minila in iz ust simpatične alpinistke so so se izvili novi kriki, besede obupa in panike.
Kar bom napisal sedaj - je le moje skromno osebno mnenje. Sam sem stokrat manj izkušen kot soplezalec porajajoče alpinistke. Splezal sem verjetno le desetino smeri prvega v navezi. Nisem ne gorski reševalec, še manj gorski vodnik z mednarodno licenco. Toda mislim, da v smer s kar konkretno oceno ne bi peljal nekoga, za katerega nisem povsem, ampak res povsem prepričan, da jo je zmožen "normalno" preplezati. Pri tem ne mislim na zvoke, ki so prihajali iz ust alpinistke v navpičnem, težkem raztežaju, saj konec koncev vsi kdaj zacvilimo ali zakričimo. Zastrašujoče se mi zdi zganjanje panike takšnih razsežnosti in neuvidevnost do ostalih.
Dovolite, da nadaljujem z najinim vzponom. Bodimo pošteni, sedaj s spustom. Kot sem omenil, naju je do vrha ločilo še nekaj raztežajev, ki so bili vsi lažji (vsaj psihično) od že preplezanih, do varnih tal doline pa dobrih 700 metrov. Zaradi posameznih vmesnih skokov, ki so bili ob plezanju navzgor brez varovanja še sprejemljivi - navzdol vsekakor niso prišli v poštev - je sledilo spuščanje ob vrvi. Veliko spuščanja ob vrvi! V steni, brez za spust opremljenih varovališč. Že precej pred koncem "poroda" se je za spust namesto bivaka (s prikazano hitrostjo in še nekaj težkimi raztežaji pred nami?!) - odločila perspektivna naveza alpinistov, ki je zmrzovala ne omenjeni polički. Združili smo moči in tako izdelali in v celoti opremili spuste. Kjer je bilo varno, smo plezali navzdol. V nekaj urah smo bili pod steno, skupaj lažji za dobrih deset metrov prusikove vrvice in kakšnih šestnajst klinov.
Kar je tu najbolj hecno je to, da sta na koncu izplezala - zahvala gre prvemu v navezi, njegovi železni volji in odločenosti. Za to - kapo dol. Sam bi ob podobnem nadel trojni sloj za veter (in zvok) neprepustnega materiala Windstopper čez ušesa, se toplo oblekel in užival ob razgledu, tu in tam pa povlekel za vrv.
Kaj mi je storiti prihodnjič? Lahko bi vstal tri ure prej, hodil hitreje (se pravi tekel)... Morda pa bi se skupaj stiskali v topli in prenabasani zimski sobi z Madžari? Kakorkoli že, ta dan smo - po domače povedano oz. kot temu rečem sam: "popušili".
Pa nič zato, saj sem spet bogatejši za dobro izkušnjo in lep dan, revnejši pa za ducat klinov, nekaj metrov prusikove vrvice in - najhuje - za ugled in spoštovanje, ki ga je imel pri meni prvi v mešani navezi.
Še enkrat bi rad poudaril, da je opisano doživetje in moje osebno stališče do neljubih pripetljajev, ki so se zgodili v veliki in dokaj resni alpski smeri. Nikakor nisem kakorkoli nastrojen proti nežnejšemu spolu. Obratno, lahko jih pohvalim. Najbolj tiste, ki plezajo v povsem ženskih navezah, kot tudi tiste, ki enakovredno ali celo bolje plezajo v mešanih.
Še vedno občasno urejam svoj video arhiv na YouTube. Malo mi nagaja kakšnih 15 filmov, ki so daljši od , 10 minut. Nikjer na internetu ne najdem nekega preprostega programa, ki bi bil sposoben film odrezati in ne znova vsega kompresirati. To torej še vedno ostaja misija za prihodnje dni. Sicer pa sem naletel na enega izmed skokov, kjer sem brezskrbno letel po zraku in pri tem vsakič znova pristal na mehkih tleh - v globokem pršiču.
Letošnja zima s snegom ni pretirano bogata, dasihravno je prejšnji teden v gorah lepo snežilo. A kaj, ko je sneg le nad 1.500 metri, tam pa je zadnje dni po 7 stopinj ob 21.uri zvečer! Grozno. Kam drvi svet in kaj bo čez čas, ko bo onesnaženje še večje, rajši ne pomislim. Še vedno potihem upam, da bo nova ledena doba prišla prej kot čez 30.000 let. Toliko jih verjetno ne bom dočakal.
Za pozitivne misli torej skok v neznano... [youtube=http://www.youtube.com/watch?v=71_DMeVmbI4&rel=1]
Včeraj sem govoril z Vikijem o nekaterih posnetkih Dhaulagirija, ki smo jih naredili jeseni 2006. Ko sem nekatere tlačil v računalnik, sem na hitro nasnel tudi en razmeroma lep time-lapse, mu dodal prav na hitro še eno glasbeno podlago in voila... Ogledate si ga lahko spodaj. [youtube=http://www.youtube.com/watch?v=3B0muhNz5uw&rel=1]
Edino sonce, ki smo ga danes videli, je bilo na poti čez tisti smotani "klanec" na avtocesti, za odcepom za Nanos. Potem pa smo se spustili na Primorsko stran, kjer je bila megla taka, da bi jo z nožem lahko rezali. Ali pa z žlico zajemali - ker sem bil ravno lačen mi je bila ta primerjava bolj všeč. Plezali smo vse po vrsti, a nič pretežkega. Oziroma meni se je vse zdelo precej težko, ker sem nazadnje plezal v skali oktobra lani. Me je pa vseeno Trošt mlajši nagnal v eno previsno 6c, kjer sem mislil, da mi bodo odpadle roke. Vseeno sem se nekako po partizansko zbasal čez, potem pa sva jo z Džanijem mahnila v "ta lahke" in tam preživela preostanek meglenega dneva.
Danes sem sonce videl dvakrat. Prvič na poti v Osp in drugič na poti nazaj domov, pri Logatcu. Zdaj pa upam, da se počasi tale megla razkadi, da ne bo spet 40 dni trajalo, da vidim sonce.
Tole sem privlekel iz video arhiva... Prva večja smola je bil zlomljen vrat, osem let kasneje pa me je doletela smola na spodnjem posnetku. [youtube=http://www.youtube.com/watch?v=UAJvK0DzLh0&rel=1]
16.3.2004 se je namreč pripetil padec v Obertauernu v Avstriji. Bil sem nepozoren, razmere pa slabe. Pod popolnoma suhim snegom je bil led in živa skala. Iz višine sem priletel naravnost na bok. K sreči je kolk ostal cel, sem pa 3 tedne hodil s pomočjo bergle, sam mi je noga otekla na svojo dvojno debelino, imel pa sem 35 cm dolg pod-mišični edem (nabrano kri). Bolečine prvi teden so bile prilično hude, zatem pa je bilo vizuelno neugodno. Nabrana in razlita kri je namreč spreminjala barve.
Aja - poleg noge jo je skupila tudi roka, saj sem zlomil tudi dlančno kost. Pet tednov sem nosil gips, potem pa sem ga s pomočjo Trošta na vrtu z macolo kar sam razbil. Ta posnetek pa še čaka na objavo.
Del svojega relativno bogatega video arhiva sem zbral na online aplikaciji. Arhiv je dostopen s klikom desno zgoraj na "Video". V času svojega ukvarjanja z alpinizmom in drugimi športi v naravi sem na svojih avanturah in tudi potovanjih posnel, zmontiral in obdelal (ter objavil) že več kot 100 kratkih (dokumentarnih) filmčkov. Za začetek objavljam plezalni, smučarski in gorsko-kolesarski del omenjenih posnetkov. Tudi takšne, ki še niso bili nikjer objavljeni ali pa so bili vmes na "prejšnji" strani anzecokl.com nedostopni.
Uživajte ob gledanju :) Vesel bom tudi kakšnega komentarja na filmčke...
Današnji snemalno-plavalni-plezalni dan je vnovič minil z Arnetom in Tadejem. V "razmeri" kakršna je bila napovedana, smo jo mahnili v Tamar v Centralni slap. Pri koči je bilo zjutraj 0°C, ob povratku ob 12.uri pa kar +3°C. Zlagal bi se, če bi rekel, da smo plezali. Danes smo se namreč bolj kopali, tuširali ali pa celo plavali po slapu navzgor. Zjutraj je namreč deževalo, vmes se je pojavila tudi kakšna snežinka - sicer pa dež, dež in še enkrat dež. Kar je padlo snega (5 cm) ga je pod 1.500 metri večinoma že spremenilo v voden, mokast sneg.
Tako moker, kot sem bil danes, sem bil mislim da samo še na Škotskem pred leti, pa mogoče še enkrat v Luciferju (slap v Gozdu Martuljek).
Ampak imeli smo se fino, le sestop je bil siten zaradi gromozanskih cokel, ki so se delale na naših čevljih (in derezah). Vmes je nekajkrat tudi konkretno zaropotalo, ko so se nad nami splazili plazovi mokrega snega, enkrat pa se je plazič speljal tudi pod Arnetovimi nogami, ko je lomastil po hosti. Za to je več razlogov: hodil je po strmi hosti, da je prečkal proti planinski poti in zato, ker je tako gromozanski in njegovi čolni (plastike Vega) rijejo. Tudi po slapu mu je dobro šlo, zaradi tako velike plovnosti.
Nekaj fotografij je v galeriji. Arnetove, ki mi jih jasno še vedno ni poslal - pa dodam naknadno...
[gallery=12]
Eden takšnih - sicer redkih - se je pripetil včeraj. Namenili smo se v eno izmed velikih severnih sten iz italijanske strani. Ko smo se pripeljali do jezera, kjer se pusti avto, smo tako kot vedno, ko je zunaj -10°C, še kakšne pol minute posedeli v avtu. Zunaj je bila še trda tema. Naposled smo le odprli vrata avtomobila in stopili na mraz. Z Arnetom sva se že obuvala, ko Ažmanov Grega ugotovi, da je pozabil čevlje! Sprva sploh nisem mogel verjeti, da je to možno in da se verjetno zafrkava. Ko pa sem le videl, da zaman išče čevlje po prtljažniku avtomobila, mi je postalo jasno, da z današnjim vzponom v steni ne bo nič. Odpeljali smo se nazaj, prek meje (na mejni prehod opozarja samo še tabla), pa v Lesce. Čevlje je pustil pred garažo. Potem smo se odločili, da skočimo pogledati (spet) slapove pod Prisojnik.
Razmere so bile neverjetno podobne tistim izpred slabega tedna. Nič posebnega, predvsem pa ne pretresljivo boljše, kot pred tednom. No potem smo se odločili za Levi slap.
Čez zaveso je tekla, vsa je bila svečkasta in nasploh kar zabeljena. Med snemanjem me je tako namočilo, da sem mislil, da bom že čez 2 m zmrznil. Ker pa je bilo nekje okrog -9°C, pa je voda na meni k sreči hitro primrznila in se v obliki ledu samo še odluščila od mojih oblačil.
Že na dostopu sem bil ves švohoten. Čutil sem, da se slabo počutim. Kuhala me je vročina. Zeblo in treslo me je kot mačka tako da mi je bilo približno jasno, kaj me čaka zvečer.
Ob pripravi na spust po vrvi sem povrh vsega še natrgal svojo ultra lahko Patagonia puhovko, tako da je bil dan že skoraj popoln.
Če povzamem kaj vse je šlo narobe:
- Grega je pozabil čevlje in smo se peljali nazaj
- Pod Prisojnikom sem se zaradi vročine komaj privlekel do slapov
- Zeblo in treslo me je kot mačka in začela me je kuhati vročina
- Pred spustom po vrvi sem na skali nataknil svojo puhovko
- Ob pakiranju opreme sem rahlo oprasknil ohišje nove kamere
Prek noči sem imel (zame) rekordno visoko vročino 38,7°C pa tudi zjutraj je bila situacija podobna. Zdaj pa že cel dan ves nebogljen ležim na postelji, se prekladam levo desno, boli me vrat, glava, hrbet...
No ja - pa saj bo bolje. Upam, da vse skupaj hitro mine!