Edino sonce, ki smo ga danes videli, je bilo na poti čez tisti smotani "klanec" na avtocesti, za odcepom za Nanos. Potem pa smo se spustili na Primorsko stran, kjer je bila megla taka, da bi jo z nožem lahko rezali. Ali pa z žlico zajemali - ker sem bil ravno lačen mi je bila ta primerjava bolj všeč. Plezali smo vse po vrsti, a nič pretežkega. Oziroma meni se je vse zdelo precej težko, ker sem nazadnje plezal v skali oktobra lani. Me je pa vseeno Trošt mlajši nagnal v eno previsno 6c, kjer sem mislil, da mi bodo odpadle roke. Vseeno sem se nekako po partizansko zbasal čez, potem pa sva jo z Džanijem mahnila v "ta lahke" in tam preživela preostanek meglenega dneva.
Danes sem sonce videl dvakrat. Prvič na poti v Osp in drugič na poti nazaj domov, pri Logatcu. Zdaj pa upam, da se počasi tale megla razkadi, da ne bo spet 40 dni trajalo, da vidim sonce.