Puščavske avanture Sahare

Po tem, ko je že kazalo, da bom le 8 ur pred vkrcanjem na letalo ostal hospitaliziran v ljubljanskem KC, sem razum (ga sploh imam?) potisnil vstran in se odločil, da odpotujem. Za  prvo objavo po povratku z društvenega roadtripa, kjer se nas je dva ducata članov Freeapproved aktivno potepalo po najstarejšem kontinentu, poznanim tudi pod imenom Afrika, naj za najavo potopisnega predavanja služi le nekaj uvodnih fotografij...

Sonce se poslavlja za grebeni Atlasa.

Kamele, ki v resnici to niso. Enogrbim živalim na štirih nogah se namreč reče dromede.

Medtem ko je naša srca grelo prijateljstvo telesa pa prasketajoč ogenj, je naša družba v saharski puščavi najprej doživela dež, zatem pa se je odprl pogled na milijarde zvezd brezkončnega vesolja (dež v sahari je bil v resnici nekaj dežnih kapelj, ampak že za to moraš imeti tam dol menda preklemansko srečo).

Ob sončnem vzhodu je za nas amaterske samouke osebe s fotoaparatom v roki kulisa puščave kot nalašč za portretno fotografijo.

Hoja navkreber po peščenih sipinah je pravzaprav enaka kot gaženje v domačih gorah pozimi. Le kanček bolj vroče je. Plezanje na puščavskem soncu pa je vsekakor nekaj drugega.

Presenetljivo hladno je bilo plezanje ob jutru in na dolinskem prepihu.

Pravi štirikolesniki za prave avanture brezpotij ali bolje rečeno brez-cestij.

Poznopopoldanski rumeno-rdeči svetlobi v visokih stenah nad dolino ni para!

Prvovrsten užitek pri plezanju do 40 m visokih smeri v odličnem hrapavem rdečem apnencu.

Alpinistična oprema prihodnosti

Odkar me podpira Patagonia in sem "bližje" procesom nastajanja novih linij oblačil in materialov za alpinistične ter smučarske potrebe , vse bolj spoznavam razsežnosti "outdoor" industrije.  Že kar nekaj let ni več dovolj, da so oblačila funkcionalna, vse bolj je pomembna tudi estetska komponenta. Zlasti to velja pri ženskih oblačilih, kjer sta forma (kroj) in barve pogosto odločujoč faktor za nakup. Hočeš nočeš - je to realnost in v poplavi ponudbe , ki iz leta v leto dviga prag konkurenčnosti - nujno zlo! In ker pogosto dobim vprašanja kaj uporabljam - kdaj in kje, sem se po dolgem času odločil spet spisati svoje razmišljanje na temo opreme in oblačil.

Enako kot pri avtomobilih (in verjetno še marsikaterih drugih industrijah, ki vključujejo raziskave in razvoj), se tudi "trendsetterjem" kot so Patagonia, ArcTeryx, Marmot ipd., pogosto po krivici dodaja oznaka "plačaš samo ime". Pri avtomobilih se enako govori tudi za Mercedes-Benz ter Audi in še koga... Ampak večina pozablja ali pa namenoma spregleda, da ta podjetja v raziskave in razvoj namenijo precej več denarja kot kdorkoli drug. Del tega bremena pa prav gotovo nosi tudi končni potrošnik. In prednosti? Tehnologije in produkti, ki postavljajo mejnike in tlakujejo pot za ostale, ki ideje tako ali drugače "kopirajo".

Za zimsko sezono mi je Patagonia poslala kar nekaj novih produktov, za katere že zgolj po opisih vem, da bodo bombastični. Čez nekaj dni mi bo rjav UPS dostavni kombi pripeljal težko pričakovano kolekcijo 2014. Med njimi bi izpostavil nekaj najbolj zanimivih in težko pričakovanih...

Patagonia Knifeblade pants

Po veliki uspešnici - Knifeblade puloverju (spodaj na fotografiji pri plezanju v Dolomitih) so odslej na voljo tudi istoimenske hlače in Knifeblade jacket (polna zadrga spredaj). Obo kosa sta narejena iz enakega soft-shell materiala, to je Polartec Power Shield Pro. Steve Houseu, Colin Haleyju in številnim drugim je to nepogrešljiv kos garderobe za plezanje v gorah, zlati v hladnejših mesecih. A prav tudi poleti v Dolomitih in Alpah ali senčnih severnih stenah v Sloveniji pride še kako prav.

Knifeblade pullover je "oskubljen" softshell, zelo lahek, odlično diha, z verjetno najboljšim krojem kar sem jih kdaj sprobal - dovolj dolg, da ne leze izza roba pasu, z dolgimi rokavi, v telesu precej teliran.

Knifeblade pants pa so hlače z enako filozofijo. Minimalističen, lahek softshell, vodoodbojen, neprepihljiv, brez nepotrebnih neumnosti, ki žulijo pod težkim nahrbtnikom (in še zlasti, če imamo na sebi pod nahrbtnikm še plezalni pas). Okrog bokov so hlače gladke brez pasu ali ušes za pas, tako da tudi ni možnosti, da bi kjerkoli kaj žulilo. Hlače so v pasu malček višje in tako primerne tudi za najbolj obupno zimsko vreme.

Izjemen kos iz enakega materiala kot v Knifeblade sem uporabljal že prejšnjo sezono in sicer Northwall Jacket. To je softshell, ki je podložen z Regulator flisom. In če sem pred leti še govoril, da so podloženi zunanji sloji nesmisel, sem po intenzivni uporabi Northwalla tako za plezanje kot smučanje v zelo mrzlem vremenu - mnenje  spremenil. S Polartec Regulator flisom spojen zunanji sloj mehkega, za sneg in veter 99,9% nepropustnega materiala (ki pa zavoljo tega 0,1% prepustnosti diha ekpotencialno bolje od 100% nepropustnih), je Northwall (spodaj na fotografiji ob plezanju v sneženju, vetru in pršnih plazičih) presegel prav vsa pričakovanja. Northwall je sicer precej topel in je meni pisan na kožo, ko je 10 stopinj pod ničlo ali hladneje. Medtem ko sem Northwall že precej dobro preizkusil v vseh vremenskih pogojih, pa moram Knifeblade še preizkusiti. Uporabljam ga namreč šele od pomladi dalje, a se že veselim njegove rabe v hladnejših mesecih, ki so pred nami! Še posebej prav mi bo prišel za letos načrtovana prečenja.

Patagonia Encapsil™ Down Belay Parka

Verjetno ena večjih revolucij zadnjega časa! Čeprav so se s procesom "plemenitenja" visokokvalitetnega (900+ fill) naravnega gosjega puha že ukvarjala razna butična podjetja (kot npr. izdelovalec najboljših spalk na svetu featheredfriends.com), je šele Patagoniji kot kaže uspela "zmagovalna kombinacija" za trajno(-ejšo) obstojnost obogatenega puha. Gre za proces nevidnega nanosa hidrofobnega sloja na vsak posamezen "lasek" puha. To mu ne le zagotavlja večjo vodoodbojnost in preprečevanje vpijanja vode, ampak prvič v zgodovini tako obdelan puh doseže volumen 1000+ cuin.

Bunda (zgoraj na fotografiji) bo gotovo precej revolucionarizirala branžo puhovk. Vprašanje je seveda kako se bodo podobne obdelave "bogatenja s plazmo" (konkretna je patentirana) lotili drugi proizvajalci. Puhasta oblačila bodo tako nadoknadila takorekoč edino slabost (poleg višje cene), t.j. večje občutljivosti za vodo.

Napačno si namreč večina uporabnikov razlaga, da je težava pri puhu zunaj. Se pravi kapljajoča voda v zaledenelem slapu na varovališču in morebitno sneženje. V resnici je večji problem pri puhovkah drugje! In sicer v nas samih - ker naše telo diha, koža oddaja vlago (švic, če hočete) in kar se ga v tekoči formi ne nabere na spodnjih slojih (pa še ta gre pos proti zunanjim slojem) - se slej ko prej nabere v zadnjem sloju. In to je v tem primeru puhovka. Po celodnevni uporabi v določenih razmerah se (zlasti starejše puhovke) lahko konkretno "napijejo" od znotraj in postanejo težje, izolativnost pa je slabša. Zanimive članke na to temo je že pred desetletji pisal zloglasni Mark Twight.

Škoda, da je v Sloveniji nemogoče priti do določenih kosov oblačil Patagonia. Ponudba je zelo okrnjena, prodaja jih samo ena veriga trgovin, pa še to v zelo zelo selekcioniranem obsegu. Morda nasvet za koga, ki še ne pozna - Patagonia.com ima na evropski strani pogosto posebne ponudbe in praviloma skoraj vsak mesec nekaj dni, ko je poštnina znotraj EU brezplačna. Ker je lokacija odpošiljanja znotraj EU tudi ni nobenih carinskih oz. davčnih obveznosti. Izbor na spletni strani pa neomejen!

Patagonia DAS Parka

Še preden mi je Steve House poslal svojo legendarno zeleno DAS parko, v kateri je opravil  enega najboljših vzponov v karieri, sem o tej jakni polnjeni s sintetičnim polnilom Primaloft in pozneje Primaloft One, bral zelo različna mnenja. Po eni sezoni uporabe sem tudi sam ostal nekako razdvojen. Všeč mi je udoben (skoraj preveč širok) kroj, ker lahko bundo povezneš čez vse ostale zunanje sloje, ima velika dva notranja žepa za gretje rokavic, spravilo kakšne Mulebar ploščice ipd. Tudi topla je bila bunda precej, funkcionirala pa je v vsakem vremenu, viharju (fotografija spodaj) ter tudi dežju (dobesedno). Motilo pa me je, da je relativno težka, dasihravno je narejena iz zelo robustnih materialov in je zato namenjena za intenzivno, dolgoletno rabo. Vmes sem uporabljal rahlo prenovljeno DAS parko druge barve in manjše velikosti, ki je bila že precej boljša od predhodnice.

Letos pa se z UPSom na moj naslov že vozi istoimensko darilo Patagonie, ki je dobilo za novo sezono korenite  spremembe. Tako v materialu kot tudi kroju in - kar se mi zdi pomembno - zmanjšanju skupne teže in to ne na račun izolacije. Nenazadnje je na voljo tudi bolj živa barva z imenom Viking (spodaj na fotografiji).

Med novostmi za prihajajočo hladno sezono je še en kos, ki bi mu namenil nekaj vrstic, ker se mi zdi hkrati zelo preprost in silno uporaben!

Patagonia Capilene® 4 Expedition Weight One Piece Suit

Kot že samo ime pove gre za kos oblačila, ki je kot nekakšen sodoben "pajac", kakršne smo včasih uporabljali za pižamo. Svoj prvi pajac-pižamo sem pred desetletji sicer podedoval najprej od brata on pa od starejše sestre. Bil je bombažen in kičast :) Sodoben pajac za aktivnosti v mrzlem okolju je seveda povsem druga zgodba.

Patagonia One Piece Suit je nastal na željo patagonijinih ambasadorjev iz vrst alpinistov in smučarjev (spodaj na fotografiji).

Kolikokrat se je že zgodilo, da sneg zleze za vrat, pa ob padcu v pršiču pod jakno in tako dalje. Prepreči tudi "slab spoj" zgornjega in spodnjega dela, kjer te čez ledvica lahko zahladi, pa zminimizira gubanje dveh slojev itd. In v odgovor na te težave je Patagonia izdelala One Piece suit. Prepričan sem, da se bo v praksi za uporabnika suit zelo dobro obnesel. Prepričan sem tudi, da bi, če bi ga izdelovali v Merino 2 ali Merino 3 izvedenki (iz Merino volne), bil še bolj zaželen kos opreme.

Iskreno povedano pa me zelo zanima tudi koliko časa bo na voljo. Podoben kos pajaca so že pred leti izdelovali v konkurenčnih podjetjih (TNF, Mountain Hardware), pa so po sezoni ali dveh opustili izdelavo. Zakaj?

Prihodnost?

Razlog je preprost. Vsak kos mora doseč nek prag dobičkonosnosti in/ali vsaj zadovoljiv % prodaje. Če ga ne, je njegova proizvodnja nesmiselna. In tukaj se zatakne. Ker so to (npr. pajaci) visoko-specializirani kosi za redke posameznike, ki jih je celo na globalni ravni (očitno) relativno malo. Upam, da bo Patagonia vztrajala s produktom vsaj nekaj sezon, da bi lahko prednosti enodelnega kompleta prvega sloja spoznalo čimveč ljudi.

Po drugi strani pa lahko le fantaziram kaj vse bi bilo že danes lahko na tržišču, če bi tržišče in kupna moč to prenesla ali bi bil ekonomičen obseg večji.

Pred časom mi je bil namreč predstavljen prototip nahbrtnika iz materialov, ki so ultra lahki, vodotesni, trpežnejši od vsega doslej uporabljenega, se lahko izdelajo v kakršnikoli barvi in imajo še kup drugih pozitivnih lastnosti. Tehnologija in materiali za prozivodnjo obstajajo, znanje takisto. Težava je ta, da tržišče takšnega izdelka ne bi preneslo ekonomsko. Nahbrtnik kakršen je bil sanjski prototip bi namreč v redni prodaji stal preko 1000 EUR. In čeprav bi se gotovo našli kljukci, ki bi nahrbtnik kupili, je lansiranje takšnega produkta ekonomsko neupravičljivo in se ga tudi outdoor trendsetterji kot so Patagonia, ArcTeryx in podobni ne lotijo.

Enako je s plezalnimi vrvmi. Že v času mojega zaključevanja študija smo na LEM (laboratorij za eksperimentalno mehaniko) gledali in se čudili nekim časovno odvisnim materialom podjetja BASF iz katerih bi se lahko brez težav izdelala vrv debeline 4-5 mm, z lastnostmi, ki bi bile v prav vsem boljše od vsega kar je danes na voljo (ulovitvena sila, št. padcev ipd.), poleg tega pa bi bila tudi "Edge safe", torej odporna(-ejša) proti padcu čez oster rob. Takšne vrvi bi lahko uporabljali že danes! A kaj ko bi bila cena za 50 m vrv 5.000 EUR. Tržišče tega ne prenese... Alternativno bi morda šlo, če bi začeli enako vrv uporabljat za sušenje perila in vodenje psov na izlete. Ekonomija obsega bi se drastično povečala, tehnologija pocenila - plezalci pa bi namesto treh kilogramov in 9.5 mm debelih vrvi nosili  in plezali z 1 kg težkimi (lahkimi) in 5 mm debelimi (tankimi!) vrvmi.

Nekaj pa je gotovo. Ob vsakem takšnem afnanju s sodobno opremo se s spoštovanjem spominjam na ta stare kerlce, ki so plezali hudičevo resne smeri, osvajali ošiljene vrhove in ostre grebene - v pumparcah in volnenih puloverjih!

Mi: klovni. Oni: carji!

Zimski vzpon na Prisojnik

Ogledna tura za nekatere druge podvige je bila odlagana vse do občnega zbora Freeapproved. Vreme je bilo čudovito, z izjemo res močnega vetra in -14C. Če že snega ni bilo veliko (niti povprečno), so bile vsaj temperature takšne, kot se za pravo zimo spodobi. Lepa četica se nas je nabrala in kar 60 nog je kot neustavljivi stroj - nekakšen ratrat, zrila gaz in preko grape, ki udari bližnjico na zahodni greben, dosegla JZ pobočje. Od tam je bilo vsak meter višje le še lepše. A naj več povedo gibljive slike ... [vimeo http://www.vimeo.com/35108064 w=630&h=354]

Severni veter in mraz

Danes smo Tadej Oražem, Grega Ažman in jaz nekaj sopihali v eni super smeri... Bili smo neuspešni in smo zaradi slabih razmer obrnili.

Poleg tega, da je bilo resnično mraz, je pihal še veter. Pri minus 15 in severnem vetru se je dejanska temperatura zdela še bistveno nižja. Pa ni toliko motilo, le sneg še ni predelan in se bojim, da glede na napovedi nizkih temperatur do četrtka, še dolgo ne bo.

Sem pa danes po dolgem času spet ugotovil, kako pametno je uporabljati preko plezalnih rokavic na prste še ene gromozanske protektorje. So lahki in trpežni, tako da jih ni tako škoda, pa še tehtajo nič. In kljub temu, da gre za v principu samo gore-tex membrano se po tem, ko se jo natakne preko plezalnih rokavic, zelo pozna ... Na bolje namreč. Toplo in prijetno :) Če je hladneje kot -20 potem se itak polastim palčnikov tudi za "plezalne" rokavice, ampak tam okrog -15 je pa še čisto ok za prstnate rokavice. Si vseeno hitrejši, ne glede na to kako zverziran si plezati s palčniki.

Se pa spominjam daljnega marca 2003, ko sva s Primožem plezala severno steno Les Droites nad Argentierom, Chamonix. V 1000 metrski severni steni sva imela od jutra pa prek celega dne do sončnega zahoda ves čas -21 C. Primož je plezal z rokavicami na prste in malo omrznil, sam pa sem pomrznil le na prstih na nogah. Prek celega dne sem plezal z zelo tankimi flis podrokavicami, preko pa sem imel kuhane volnene palčnike in ta gromozanske GTX palčnik protektorje. In kljub -21 C in rahli severni sapici me dejansko ni zeblo v roke.

Še danes pa si ne predstavljam kako sem lahko uvijal ledne vijake v sneg/led, dajal v skalo varovanje in vse ostalo kar se pri plezanju z varovanjem pač dogaja. Kar nekako se mi zdi da sem se prisilil in navadil, potem pa v tem užival, ker mi je bilo cel dan ravno prav toplo.