Vsake toliko ima človek rojstni dan. Pred časom sem ga imel tudi sam. In po mnogih letih sem in bom svoj praznik tudi praznoval. Praznovanj ne maram. Spomnim se na primer praznovanja svojega 18. leta, ko sem sredi Huaraza v Peruju v najbolj zakotni restavraciji na sedel na skretu z dvema rolama skret papirja. Zastrupljen s hrano, tableti in - po nasvetih mojih soplezalcev - Coca Colo. Le-ta naj bi zapirala.No in tako so minevala leta in minilo je desetletje in zdaj sem kjer smo. V 2011. In vmes je bilo prav toliko rojstnih dni. In težko bi rekel, da se kakšnega posebaj spomnim. Letos ga bom praznoval. Ker si po več kot desetletju to dejansko želim.
Viewing entries tagged
rojstni dan
Danes ob 15:11 minut sem se zvalil v porodnišnici v Ljubljani. Pred 27 leti. Uf, kar zvije me, ko pomislim kako hitro beži čas in kako neizbežno in vztrajno vsi drvimo v smrt. Sliši se grozno, ampak je res :) Tako pač je. No vmes je treba pa kaj početi. Na različnih področjih migam bolj ali manj povprečno, priznam pa, da sem mahnjen na elektroniko.
In tako sem sam sebi naročil "presenečenje", ki je davi prišlo naravnost iz daljne dežele Japonske. Tam takšni in drugačni friki pridno izkoriščajo omejeno ponudbo Evrope in celo ZDA na področju raznih Sonyjevih igračk, naredijo "prodajno akcijo", jih predelajo, "poevropijo" (tipkovnica, OS ipd.) in potem z DHLom pošiljajo po svetu takšnim in drugačnim frikom.
Računalnik je z menoj vedno in povsod in tudi 1320 gramov težki ThinkPad x300 je postal "pretežak". Če je to suženjstvo, razvada ali kaj tretjega ne vem, vsekakor pa mi je jasno, da je moja povprečna produktivnost posledica tudi primerne opremljenosti. Tako lahko delam karkoli, kjerkoli. Imam 5 minut časa med hranjenjem, pa spišem PR, imam 10 minut časa med čakanjem v avtu, pa nardim to-do list, čakam na letalo, pa osnujem kaj tretjega... Sony Vaio P s 600 grami in neverjetno majhnostjo je seveda odličen sopotnik, predvsem pa omogoča bistveno - dostop do interneta vedno in povsod z vgrajenim WWAN modulom, GPSom, WLANom in seveda vsem ostalim. Ekran tega 8" širokozaslonskega malčka po kvaliteti slike in resoluciji (1600 x 768 px!) na 8" prekaša ne le ThinkPadovega ampak večino novodobnih ekranov na prenosnikih. Sony s kvaliteto ekrana in slike res nikoli ni bil med povprečnimi.
Malce slabše se obnese ta mala baterija, ki s svojimi 3 urami in 30 minutami ni najbolj posrečena za tak ultra-mali-prenosnik, ampak morebiti se kdaj v prihodnosti polastim ta velike baterije, ki premore 6 ur. Še vedno relativno malo za takšno igračo. Ima pa zato polnilec velikost 1/4 škatlice za cigarete in je tako majhen in priročen, da tudi ni težav.
Škatlo DHLa sem z iskrivimi očmi petletnega otroka scefral, originalno embalažo računalnika pa odpiral s previdnostjo švicarskega sestavljalca dragih ur. Zdaj pa me čaka še nekaj igrajčkanja z driverji in ostalimi upgrejdi sistema. Juhu.
Vse najboljše Anže :)
Ne vem v kateri pravljici sem to slišal, mislim pa, da se mi je pregovor najbolj vtisnil v spomin ob tisočkratnem poslušanju Zvezdice zaspanke. Očitno so tako mislili tudi prijatelji, ko so me na moj rojstni dan pred leti kaznovali s prekleto napihljivo žabo. Ob napihovanju sem mislil, da bom padel v nezavest. Žabe kar ni in ni hotelo biti konec oziroma se je njen volumen zdel brezkončen!
In sem pihal. Pihal kot kreten. Ko sem že mislil, da bo vsega konec in me čaka samo še poslednji del naloge - to je z žabo pod sabo preplavati cel bazen - me je Trošt presenetil še z izbranim kosom - moškimi kopalkami na trakce. Ja - prav ste prebrali - tangice.
Moje prekletstvo je bilo popolno in tako sem se v popolni bojni opremi kot rakovica ritensko odstranil s prizorišča pred zloveščimi pogledi prijateljev, opravil s kaznijo in zmagal. Šele takrat sem si zaslužil torte. Pa sladoleda. In to veliko!
Kazen je bila vsekakor vzgojna, težava je le v tem, da še danes ne vem, čemu sem bil sploh kaznovan? A nisem mogel preprosto samo pobrati daril in uživati v miru?
Ob dveh so nas naposled obiskali policaji in me prepričevali, da smo v javnem objektu in da nimamo dovoljenja za zganjanje prireditve. Nisem se prerekal niti o tem, da nismo v javnem objektu in še manj, da zganjamo prireditev. Vsi so bili od vodnih vragolij že tako zaspani in utrujeni, da se jim je kar spalo, sam pa sem bil itak že zadnji dve uri nezavesten. Te pozne ure me ubijajo že od malih nog, pa očitno se z leti ne premika nič na bolje. Babice spijo po 4 ure in pravijo, da imajo dovolj. Jaz spim 10 ur in imam komaj dovolj, tako da če bom tako kot dedek pri 102 letih še vedno migal, bom morda tudi sam spanec za normalni počitek skrajšal na borih 7-8 ur. Recimo danes bom komaj dopolnil 8 ur. Če še česa ne spišem ...