Vprašanje se poraja mnogim, ne samo mladim ali tistim, ki so končali s študijem, temveč tudi starejšim, ki so se zaradi trenutne finančne situacije zaradi tega ali onega razloga s skupnim imenovalcem - izgubili službo oziroma zaposlitev. Ampak moji današnji pomisleki bodo glede na minule izkušnje usmerjeni predvsem v to, kako NE dobit službe. Poudarjam, da so spodaj zapisana zgolj in samo moja osebna razmišljanja.
Prejšnje leto sem kar nekajkrat predaval o dobrih praksah in izkušnjah na različnih slovenskih fakultetah. Z velikim razočaranjem sem ob koncu nekaterih predavanj, pogovorov in predstavitev zapustil eno izmed slovenskih fakultet, kjer sem v bistvu ena lastne oči spoznal kako zelo se študenti v resnici ne zavedajo pomembnosti ustrezne predstavitve, komunikacije oziroma predstavitve svojega dela. Po razmisleku sem prišel do zaključka, da ni vsega kriv le šolski sistem, ki daje takšen poudarek na teoriji, praktične povezanosti študija z realnim življenjem pa je povečini bore malo ali nič.
Krivi so tudi študenti.
Med predstavitvami študentov sem zbrano poslušal, si izpisoval njihove ugotovitve za poznejša vprašanja ter seveda razne pripombe. Recimo da sem tam sedel kot tudi neki možni potencialni delodajalec, ki bi si gotovo zapomnil kakšne izstopajoče talente. Amapk žal temu ni bilo tako. Najbolj me je zmotila evidentna površnost, slabi prevodi v angleščino, vsebinske pomankljivosti, ki so kazale na to, da je bilo delo opravljeno "ker mora bit" in ne ker bi se s tega lahko kaj naučili ali kaj dejansko ugotovili.
Slabe prevode sem že omenil, še slabše angleške izgovorjave pa še ne. Nekajkrat bi skorajda planil v smeh, ampak se ni spodobilo. Kdo sploh še lahko resno na fakulteti razmišlja, da mu znanje angleščine ne bo nujno potrebno za službo?
Ob tem sem se večkrat vprašal kakšna prihodnost čaka študente, ki študirajo zato, ker je pač fajn. Pa ni fajn študij, to je nujno zlo za "izkoriščanje" bonitet, študentskih bonov, študentske prehrane, precej ugodnosti in mamainata hotela. Ljudje vlečejo študentski status dokler se da, potem pa pričakujejo, da jih bo kakšen resen delodajalec pri dopolnjenih tridesetih resno jemal, ko se prijavljajo s tridesitimi v prvo delovno razmerje in torej resno službo?
Ni pošteno biti krivičen in ne bi bilo pošteno posploševat, ampak za pretežno večino študentov pa zgoraj zapisano velja. Namesto, da bi bilo vodilo fakulteto čimpreje zaključiti in čimbolje opraviti s preizkusi ter potem s tem znanjem kaj pametnega početi al kaj doprinesti, je vodilna ideja, da se status študenta čimdlje uživa. Dokler se le da in še malo dlje.
V časih mojega dedka so na inženirje, zdravnike in druge visoko šolane ljudi gledali s spoštovanjem. Študirali so ljudje, ki so si to želeli, ki so bili sposobni in ki jim je bil študij všeč. Danes študirajo vsi - tudi nesposobni, takšni, ki jim je vse v življenju odveč, potem se vpišejo, prepišejo, pavzirajo, padejo in tako dalje, dokler ne izkoristijo vsega, kar jim država, torej mi - davkoplačevalci, poklonimo. Že z moralnega vidika se mi to ne zdi pošteno do tistih, ki bi dejansko želeli študirat, pa jim takšni in drugačni zajedavci odžirajo možnost.
Ena izmed možnih rešitev bi bila, da je študij plačljiv v primeru, da padeš na določeni količini izpitov. Kot so mi pravili kolegi, ki so študijske obveznosti delno opravljali v tujini je tam stvar precej bolj resna. Na izpit lahko pristopiš največ trikrat, pri čemer tiste, ki izpit pišejo drugič, že zelo postrani gledajo kolegi, kaj šele profesorji. Gre za pozitivno selekcijo, pri nas v slovenistanu pa za negativno. Kdor ne ve kaj bi - gre pa študirat! Pa ne zato, ker bi ga zanimalo, ampak ker je ugodno biti študent. In ta miselnost se bo spremenila se bojim, da šele takrat, ko bo študij postal vsaj delno plačljiv, kot omenjeno na začetku odstavka. Delaš letnik, če padeš vrneš komplet vso šolnino za nazaj. To bi konkretno tam, kjer sem se izobraževal sam, vsaj večino tiste polovice, ki je padla že iz prvega v drugi letnik, eliminiralo pred samim vpisom na faks. Ostali bi samo še resni študenti z namenom, da doštudirajo. Študijsko bi bilo bolje za ta resne, ker bi imeli manj študentov na profesorja, tisti, ki so bili v finačni stiski bi imeli višje štipendije (ob enaki kvoti sredstev namenjenih le-temu) in tako dalje. Prej ko bodo neke "kazni" za neresne študente, bolje bo.
Za tiste, ki pa resno mislijo, da bi delali in si želijo v službo, bo pa kmalu potrebno spoznanje, da faks še zdaleč ni vse, ampak je kvečjemu zelo osnoven začetek. Pravzaprav je dandanes imeti narejen (vstavi po želji kakšnega izmed 400+ letno vpisanih)-faks že skorajda breme. Včasih si imel garantirano službo, če si doštudiral, ker je to pomenilo, da si nekaj znal. Danes je kvazi znalcev malo morje, saj vsi študirajo. Delodajalcu uporabnega znanja pri svežih diplomantih pa je malo. Če se znajdeš, imaš srečo (takšno ali drugačno in še gre), sicer pa si mrzel. In imeti službo (in plačo) v teh finančno turbulentnih časih je že pravi luksuz. TIsti v privatnih podjetjih se tega zavedajo(-mo), v službah, ki so bile (nekoč) garantirane "for-life" pa najbrž malo manj.
Spet nisem nič pametnega povedal in nič modrega prerokoval. Zgolj in samo opisal svojo izkušnjo in ob tem nekaj razmišljan, ko sem se znašel v vlogi nekega recimo da potencialnega delodajalca in imel nasproti sebe priliko opazovati, poslušati in se pogovarjati s študenti, ki bodo že v zelo kratkem iskali službo. In je z zgoraj opisanimi spodrsljaji in odnosom do (študija = dela), gotovo še vsaj nekaj časa (glede na trenutno situacijo) ne bodo našli...
