Težko pričakovani speedflying v Franciji, kjer se je ta šport v resnici tudi začel, je bil uresničen šele zadnji dan pred odhodom. Prek tedna je ves čas precej močno pihalo, nekaj dni celo tako zelo močno, da je bila gondola na Aiguille du Midi (3842 m) zaprta. Tudi snežilo je precej in v celem tednu je nad 3500 m zapadlo celo poldrugi meter snega. Za češnjo na vrhu torte po celotedenskem divjanju po pršiču na našem sindikalnem izletu v Chamonix, pa so se razmere na koncu le poklopile. Ves zadihan sem po dopoldanski rajži po pršiču čez Valle Blanche priletel v naš začasni dom v centru mesta, pobasal opremo, kamere in ostalo navlako in šibal nazaj na gondolo. Ko smo se Džani, Bor, Jaka in Ožbe peljali na 3842 m in kjer je bilo po enih podatkih -26C po drugih pa -29C, sem se spomnil, da sem pozabil vetrno masko. Že prejšnji dan sem namreč pozebel v nos med smučanjem in tako je bila moja surla še bolj občutljiva.
Po zdrsanem in ledenem grebenu smo se z vrha Aiguille du Midija spustili na plato, nataknili smuče in po razritem pršiču odpeljali dobirh 100 m niže. Ko sem snel smuči, da bi pripravil opremo, se mi je udrlo do pasu! Snega je bilo res ogromno. Prav nepojemljivo. Pri tako nizkih tempraturah je bilo vso opremo slišati kot šelestenje papirja. Tudi nahrbtnik, speedwing, oblačila... vse šumi kot tanek papir.
Frčanje nad seraki in navidez neskončno širokimi belimi površinami spreminjajočih se oblik in tudi s preko 100 km/h par metrov stran od oglatih granitnih sten je seveda nemogoče opisati, zato bo najbolj priporočljiv ogled filmčka s pilotove perspektive. Edino kar je zmotilo je bila GoPro3 Black kamera, ki je zmrznila (pa ne zaradi tempratur) zato ni posnetkov s kamere na čeladi. Na frčanje me opominja tudi zmrznjena konica nosu. Windchill (kar je občutil nos) je namreč pri -26ºC in 100 km/h je okrog -60ºC. Fenomenalen zaključek dneva z mehkim pristankom na ravnem ledeniku Mer de Glace.
[youtube http://www.youtube.com/watch?v=C1kA2T15jt4?rel=0&w=630&h=354]