Današnje sanje se mi zdijo vredne omembe. Znova sem namreč opazil, kako močno lahko včasih delujejo določena občutja, izjave, grožnje in druge izjave, ki jih v času, ko so izrečene ne dojameš s tako intenziteto, s kakršno se ti v resnici usidrajo v možgane. Sanjal sem da padam. Ja - padalo sem imel s seboj, torej povsem normalen skok. Vadil sem track - torej pač nek položaj trupla v zraku tako, da imaš čimvečjo horizontalno hitrost. V bistvu mi je šlo tako dobro, da sem odletel že tako daleč, da pod seboj nisem videl več letališča! Šlo je za zanimiv preplet resničnih stvari (barve padala, pokrajina pod menoj ipd.) ter za "sanjaj svinja kukuruz" - trackanje z negativnim propadanjem - se pravi sem začel višino že pridobivati :) Ne glede na to pa sem, ko je že bil čas za odpiranje padala, pogledal na višinomer.
A glej ga zlomka! Na moji roki so sicer bila krila Breitlinga, a višinomerja od nikjer! Odtrackal sem na drugo stran letališča, odprl padalo, potem pa v strahu inštruktorjeve izjave, da če kdaj naredimo takšno neumnost, da je naše kariere konec - izbral mesto za pristanek na skrajnem robu. Na drevesu. Ko sem skladno z željami padalo zapel in obvisel 20 m nad zemljo v krošnji listavca, sem prekršil še več navodil in stvari, ki smo se jih učili. Da naj bi počakal rešitelje ni prišlo v poštev. Potreboval sem namreč izgovor, zakaj nimam višinomera in podobno. Zlezel sem ven iz nahrbtnika, že skoraj osvobodil padalo, na varna tla pa sem se kanil spustiti po deblu, ki ni imelo vej. A že je bilo prepozno, pod drevo je prihitelo kup "rešiteljev" in med njimi tudi inštrutkor, ki je predčasno prišel iz SP v Braziliji (trenutno je res tam!). In potem sem se zbudil ...
Še sreča, da imamo tudi "varovalko" in da se ob 3:43 človek zaradi strahu in žive groze kaj bo, ker je pozabil višinomer preprosto zbudi in nazaj zaspi. A ne preveč trdno. Preveč pomemben dan je pred mano. Čez 1 uro osedlam speedwing!