Sreča. Kako jo opišeš? Kdaj veš, da si zares srečen? Mar vidiš, kdaj so srečni ljudje, ki so okrog tebe? Se sreče sploh (dobro) zavedamo?
Pravijo, da je sreča tesno povezana z usodo - da je usoda tista, ki kroji srečo ljudi, dodajajo... Ampak s tem se ne strinjam povsem. Menim celo, da je obratno! Da si namreč v veliki meri svojo usodo krojimo ljudje sami, sreča je le tista (še kako zelo!) pomembna komponenta v mozaiku življenja, ki lahko obrne marsikatero prigodo tekom življenja bodisi levo bodisi desno. Pri čemer pa je seveda ena prijetnejša od druge.
»Sam moraš poskrbeti za svojo srečo!« mi je pred leti dejala modra gospa, ko sem se odločal o tem ali naj pri nekem projektu vržem puško v koruzo ali vztrajam. Pa sem vztrajal. In izplačalo se je. Vloženi trud in delo sta bila poplačana. Ne mislim denarno ali kako drugače materialno, ampak na neki čustveni ravni. Ko te osrečijo lastna prizadevanja. To je takrat, ko se človekova hotenja, želje in s tem povezana trud in delo materilizirata v nečem, česar se ne da kupiti ali prijeti v roke. Temu jaz pravim sreča.
To me napelje in spomni še na voščilo mojega očeta pred leti. Takrat ga nisem najbolj razumel, danes pa vidim, da kar drži: »Sreče, zdravja in ljubezni sine – ti želim! Ostalo se pa kupi.«
In dejansko človek za to, da je srečen, ne potrebuje drugega kot točno to, česar se ne da kupiti. No – morda se da delno »kupiti« zdravja, prave sreče in ljubezni pa gotovo ne!
Ob pogovoru z novinarko na temo Špaltne Ekspres in kasneje o poslu, je izpostavila, da precej pogosto omenjam, da »imam srečo« ali pa »imamo srečo«. In res jo imam(o) in tega se prekleto dobro zavedam. Še bolj si želim, da me (nas) ta sreča nikoli ne »zapusti«. Po drugi strani pa tudi vem, da za to srečo, ki jo dojemam na več ravneh, pridno »migam«. Migal sem prej, da jo uživam danes in migal bom še naprej, da me bo (upam) spremljala tudi v prihodnje.