Ob silnem udarcu sem polzavesten naredil nekaj korakov vzvratno, z leve proti desni je moj obraz pred očmi vodoravno prehitevala kri, ki je bila brizgala iz razklanih ust ... Ne spomnim se več kdaj točno se je neljubi pripetljaj zgodil, mislim pa, da je bilo v sedmem razredu osnovne šole. Obiskoval sem O.Š. Danile Kumar za Bežigradom. Mami naju je s sestro na poti v službo kot ponavadi oddala okrog 7:30. Jutra pred pričetkom pouka sem navadno izkoristil za učenje, včasih pa tudi za dokončanje kakšnih domačih nalog ali izpolnjevanje delovnih zvezkov za vnaprej.
Onega dne sva s sestro prišla še nekaj minut prej. Kot vedno sva šla najprej v garderobe, da bi se preobula v tiste smešne osnovnošolske ninja copatke. Garderobe za učence so bile urejene v zaklonišču, torej kletnih prostorih šole. Ko sva prišla dol, so v eni izmed garderob na levi (skriti pred kamero s hodnika) že čakali visokorastli in neslovensko govoreči učenci iz paralelke. Monobrow, tipičen športni nogometni stajling in obvezno gibanje v tropu, so bile nekako tipične lastnosti takrat, danes in vedno aktualnih prijateljev z juga.
Branimir, čigar priimek sem pozabil, končal pa se je na –ić, me je povlekel v njihovo garderobo. Nevedoč kaj se dogaja, je sestra samo obnemela stala na hodniku, in tako kot tudi jaz, samo čakala kaj nasilneži želijo.
»Ka si ti težio mojum bratu, a?« se je glasilo vprašanje, na katerega seveda nisem poznal odgovora. Prvič zato, ker niti nisem vedel kdo je njegov brat in da ga sploh ima in kot drugo zato, ker se nisem spomnil, da bi pred kratkim sploh komurkoli težil.
Že takrat brkat, 190 cm visok in čokoladno »zagorel« je očitno sklepal, da se mu smejem v brk. Obkroženemu s pravtako lepo zagorelimi prijatelji mrkih pogledov se nisem fizično upiral in sem samo odvrnil, da resnično ne vem o čem govori.
Moj nedolžni pogled ga očitno ni prepričal in sledil je silovit udarec s pestjo naravnost v moj obraz. Za trenutek sem videl zvezde in se kot v filmu opotekel vzvratno na hodnik, ven iz garderobe. Kri iz razklanih ust je letela mimo mojega obraza vodoravno in še danes imam pred očmi živo sliko tega pripetljaja. Malce »zadet« od pravkar doživetega sem nadaljeval v svojo garderobo, sestra je bila vsa v skrbeh. Ne spomnim se več njene reakcije, mislm pa, da je hotela steči »do ravnatelja«. Pa sem ji rekel, da itak nič ni, da kaj pa mi bo to in tako dalje.
Ko sem se preubuval mi je iz ust še vedno tekla kri, s katero sem že zdavnaj prepojil ves robec. Vmes sem s svojim jezičkom raziskoval ustno votlino in na mestu, kjer se je notranja stran lica dotikala zob, je zevala velikanska preklanina. Kar »udrlo« se mi je notri in z jezikom sem čutil samo še zunanjo stran – kožo na licu. Imel sem velikansko srečo, da nisem dobil luknje skoz in skoz!
Šel sem k pouku in ko sem še naprej malo tipal kaj in kako, sem se odločil, da je najbrž najbolj pametno, da pokličem mami. Že po dveh vprašanjih, ki mi jih je bila zastavila, ji je postalo jasno, da bo treba na šivanje. Poslala je pome in že čez pol ure sem ležal na opreacijski mizi. Nekaj špricov z nekim razpršilom, potem pa še injekcija in 5 šivov. Pa nazaj v šolo.
Sestra je očitno vseeno nekaj sčvekala in sledil je obisk pri socialni delavki. Tam sem povedal kaj se je zgodilo in s tem se je zgodba, kar se šole tiče, bolj ali manj zaključila.
Čez dan sem močno otekel in dobro se spominjam, da se zvečer nisem mogel smejati. Bolelo me je že, če sem pošteno odprl usta. Šivov sicer nisem čutil, pač pa me je skelelo ob vsakem premikanju ust. Težko sem jedel, zob si prve dni nisem uspel ščetkati kot je treba.
Na pripetljaj sem hitro pozabil. Človek namreč vedno nekaj z nečim primerja, in ko sem pomislil na razklano lice v primerjavi z zlomljenim vratom in skorajšnjo invalidnostjo, je bilo kmalu vse pozabljeno.
Sem se pa vseeno ustrezno pripravil za podobne tovrstne pripetljaje v prihodnosti. Oborožil sem se malodane z vsem takrat (pol)legalno dostopnim in to s pridom nekajkrat tudi izkoristil. Večinoma v času srednje šole, vedno in brez izjeme pa so me v to prisili prijatelji z južnim naglasom.
Kje je danes zlovešči nasilnež, ki me je bil mahnil ne vem, vem pa, da je bila O.Š. zanj pretrd oreh in je zadnji razred nadaljeval v »popoldanski izmeni«.