V torek 24. marca je bil v prilogi Dnevnika - Anteni objavljen krajši intervju na temo slovenskega dokumentarnega filma Špaltna Ekspres.
Intervju
Anže Čokl je zapisan športu. Enostavno in brezpogojno. Sprva je sicer deset let posvetil gimnastiki, toda njegova največja ljubezen so gore. In v gorah je v zadnjem času njegova zvesta spremljevalka tudi kamera – univerzitetni diplomirani inženir strojništva je namreč vse bolj domač tudi pri snemanju dokumentarnih in avanturističnih filmov. Osem let bo, odkar se je navdušil za snemanje, in v tem času je posnel več kot 142 krajših filmov z različnih koncev sveta, pomladi leta 2006 pa je v Cankarjevem domu premierno predstavil svoja prva večja projekta - prvi slovenski smučarski film Lovci na pršič ter gorniško raziskovalni film Kraljestvo oblakov. Z Anžetom smo se pogovarjali o njegovem najnovejšem filmu z naslovom Špaltna ekspres in odpravi v gorovje Kokšal To.
Naslov vašega športnega dokumentarnega filma je Špaltna ekspres. Lahko pojasnite, kaj pravzaprav je špaltna?
Špaltna v žargonu pomeni ledeniško razpoko. Te skrivajo ledeniki v visokih gorstvih. Padec v takšno razpoko je lahko usoden, zato se alpinisti v ledeniškem svetu premikamo navezani. Na odpravi so bile prav ledeniške razpoke ena največjih nadlog in togot odprave. V enem takšnih ledenih brezen je padel tudi član odprave in si pri tem nerodno zlomil gleženj. Stotine kilometrov stran od civilizacije takšen zlom seveda pomeni hudo resno situacijo, saj pomoči ne moreš pričakovati od nikogar razen od tam navzočih prijateljev, reševanje pa je zapleteno in naporno.
Kadar se človek odpravi na tovrstno alpinistično smučarsko odpravo, mora biti v dobri psihofizični kondiciji. Kako in koliko časa ste se pripravljali na ta podvig?
Psihofizično kondicijo vzdržuješ z rednim plezanjem in ker veliko plezamo v gorah, se za odpravo posebej pripravljam zgolj s tekom. Čez leto pa telesno pripravljenost vzdržujem tudi s treningom z utežmi, smučanjem… A se mi zdi, da je skoraj bolj kot trening pomembna tudi dobra aklimatizacija, torej to, kako se privadiš na veliko nadmorsko višino. Ta se pri vsakem posamezniku razlikuje – nekateri se privadijo hitreje, drugi pozneje. Izkušnje s prejšnjih odprav mi pomagajo pri tem, da se zdaj poznam in vem, kako se jaz osebno najlažje privadim na življenje v visokogorju.
Na pot ste se odpravili skupaj s sedmimi prijatelji. Čigava zamisel je bila, da se odpravite tej avanturi naproti?
Pred leti sem se ob preganjanju dolgčasa, ko je zunaj divjalo neurje, v šotoru na Škotskem s prijateljem pogovarjal o neraziskanih predelih gorovja Kokšal To. Minila so leta, v glavo se mi je prikradel spomin in zamisel je privrela na plan. V Freeapproved smo bili ves čas zelo aktivni. Nabrala se nas je skupinica enako mislečih članov, tudi dobrih prijateljev, in že se je začel razburljiv proces načrtovanja odprave vse do njene izvedbe in uspešnega zaključka.
Verjetno je bila motivacija za odhod v Kirgizistan še večja, ker ste vedeli, da je v gorovju Kokšal To veliko neodkritega in neosvojenega?
Vsekakor! To je bila osnovna ideja in bistvo odprave. Za nas je bila to največja motivacija: odpraviti se tja, kjer doslej ni stal še nihče. Občutiti delček tistega, kar so včasih občutili raziskovalci na svojih potovanjih v neraziskane kotičke sveta.
Kakšen je občutek, ko stopi človek tja, kamor ni še nihče pred njim?
Nenavaden, poseben, lep in neponovljiv ko pomisliš, da v tem današnjem, z vsemi bedarijami prenapolnjenem globaliziranem in vse bolj virtualnem svetu še obstajajo kotički sveta, kjer si odvisen sam od sebe ter prijateljev. Odrezan od sveta in sodobnih komunikacijskih poti ... Kjer je človek prvinsko človek in za preprosti, a vendar doživljajsko nabit vsakdan potrebuje zgolj najnujnejše. Hrano in pijačo in primtivno domovanje - šotor.
Ste scenarist in režiser dokumentarca, v njem, seveda, tudi nastopate. Kdaj imate mirnejšo roko: med snemanjem ali kadar se znajdete v težki situaciji nekje med pezanjem?
Hm, dobro vprašanje, A če dobro pomislim, imam vseeno bolj mirno roko v težkem detajlu smeri. Napaka pri plezanju smeri s pomanjkljivim varovanjem pomeni najhujše, roko pri kameri odpraviš z vnovičnim pritiskom na gumb in novim posnetkom v skrajnem primeru zgolj z nekaj efekti v postprodukciji.
Kako ste financirali odpravo, ki je bila gotovo velik finančni in logistični zalogaj?
Odpravo smo člani financirali iz lastnih prihrankov in s pomočjo sponzorjev. Okvirni proračun celotne odprave z obvezno opremo, logistiko, transportom in nasploh vsem za 24 dnevno avanturo je znašal okvirno 28.000 evrov. Najtežje je bilo tistim, ki so šli na takšno avanturo prvič, saj je oprema precej draga, a nujna. Dodaten zalogaj pomenijo tudi obvezne reči za snemanje, saj poleg kamere potrebuješ še cel kup druge navlake, da kamera sploh deluje - sončne celice, dodatne baterije...
Od kod ideja za ime Freeaproved, kot se imenuje vaša produkcijska hiša oziroma ime društva?
Ime seje porodilo med prijatelji in se je potem nekako prijelo. Zadnje čase se ubadam s tem, kako bi to »blagovno znamko« smiselno poslovenil (smeh). Kakšna ideja?
Za več informacij si lahko ogledate osebno stran Anžeta, kjer so na voljo tudi njegovi filmi, www.anzecokl.com in stran društva www.freeapproved.com