Pred petimi minutami mi Bor na Skypeu pove, da naj hitro prižgem TVS2. Pa gledam OI in kako naša Lucija zmaga in si pribori bronasto olimpijsko medaljo! No pa sem gledal še malo naprej vse do najboljših. Na trenutke se mi je zdelo, kot da se borijo taki počasni, zaspani medvedki. Najprej nekaj šarijo po zraku z rokami, se cukajo za ohlapne rokave bojnih cunj, potem pa en ali drugi medo poleti po zraku kot perešček ali pa se preprosto zavali na tla in čaka nekaj sekund. Sodnik dvigne roko in točke gredo ta boljši športnici.
Šalo vstran... še kako se zavedam, da je to samo na pogled tak krotek "medvedji" šport. V resnici si povsem zlahka predstavljam, kako bi mi dala taka medvedka vetra in me nalomila kot prasca - ječale bi mišice in pokale kosti. Gotovo bi samo frčal po zraku! Jajks.
Čestitke torej Luciji Polavder in sploh vsem tem vrhunskim športnikom na OI. Ko jih gledam in zmagujejo pa se veselijo se veselim z njimi. Še huje pa je to, da ko zajokajo od sreče, gre še meni na jok.