Naši fantje [beri člani odprave, ki gredo(-mo) na pot 27. junija], so v nedeljo napovedali silovit tempo na Stol v sklopu priprav. Ker sem se počutil neverjetno lenega, se mi ne dalo tako zgodaj vstajati, sploh pa njihove urne noge niso primerne sotrpinke na teh gorskih izletih. Sploh če rodno grudo tepta par posušenih zobotrebcev, ki po svetu nosita mene. Odločil sem se, da ta "nedeljski izlet" tisoč-metrov-višinske-v-eni-uri spustim in prestavim na kak drug dan, sam pa svoje ude pretegnem v kakšni lepi športno plezalni smeri. Sploh letos, ko je forma spet malo bolj zadovoljiva. Na klasičnem zbirališču - kadar je cilj dneva Primorska - smo se dobili na parkirišču na bivši končni postaji mestnega avtobusa številka šest. Nabasali smo se v avte in odbrzeli na jugozahod. Pričakovali smo oblačno vreme s severnim vetrom, a so naša pričakovanja že kmalu za Postojno prekrižali sončni žarki. Gosta in temna gmota, ki se je kot težak, gost dim vila okrog Nanosa, je bila pravzaprav edini opomnik, da vreme le ni popolno. Vsaj oni dan ne. Kmalu po prihodu na parkirišče smo že vsak s svojo culico v rokah ali poveznjeno na ramena, strumno in veselo korakali novim vertikalnim dogodivščinam naproti.
Svežega pripravnika športnega plezanja in že-skoraj-doktorja fizike Mihata sem prepričal in zvabil v Medota. Nekoč klasično opremljeno več-raztežajno smer v Osapski steni. Ko sva dihala težak in vlažen zrak, ki je tako značilen za jutra po dežju, sva že slišala glasove dveh mladenk, ki sta se prav tako odločili napasti divjega kosmatinca - smer Medo.
Ko sva prišla na vstop smeri sta bili že pripravljeni. Ker sva tudi midva nase kaj hitro navlekla opremo, smo se v naslednjem trenutku že vsi štirje basali na majhnem skalnem pomolčku na začetku smeri. Prvi raztežaj je navdušil z lahkim pleazanjem in prečudivito slabo opremljenostjo. Morda pa sem le razvajen in pričakujem, da če grem v športno plezalno smer, da je pač "vse notr". Ker sem vedel, da je samo 1. raztežaj tak, da je v njem zgolj en svedrovec, se nisem pustil motiti.
Miha je z nadpovprečno hitrostjo prišibal za mano na široko polico, kjer je vodstvo naveze prevzelo drugo dekle. Previdno in preudarno je plezala gor in proti desni, ko sem v trenutku slišal samo še tisti glasen, a plitek vdih strahu in groze...
V svoji 9 let trajajoči alpinistični "karieri" ali bolje rečeno udejstvovanju v gorah, sem dvakrat tako ali drugače posredoval pri nesrečah. Že naslednji trenutek pa sem se zavedel, da bo danes tretjič...
Ko sem pogledal gor je bila nesrečnica že zelo globoko, odlomljeni oprimek je padal v globino, padec pa je vmes za (usodni) trenutek prekinila še polička. No in na tej polički je sklenil postanek narediti tudi njen levi gleženj. Ko je od bolečine zaječala, mi je v trenutku postalo jasno, da je medved ugriznil in da bo treba dol.
Splezal sem nekaj metrov proti platam v katerih je visela in jo nekako privlekel do police. Gleženj je bil videti zelo slabo. Ko je rekla, da "kaj pa je tale kost in to", sem se seveda samo delal in rekel češ, da ni nič, da je samo oteklina, vmes pa naskrivaj Mihatu namignil, da je pač to zato, da je ne bi po nepotrebnem strašili - tako ali tako ne bi pomagalo. Bil sem prepričan, da je zlomljen. Ko sem jo vprašal, če je vse ostalo v redu in če je v glavi pri sebi, je neverjetno mirno odvrnila, da je vse dobro. Od tega trenutka dalje pa niti ne vem, če sem kaj dosti razmišljal ali se je pač spet vklopil en vnaprej sestavljen niz opravil, ki jim ob takih trenutkih sledim s kirurško natančnostjo. Enkrat sem že povedal, pa bom še enkrat - temu pri sebi pravim survival mode. Kot nekakšen robot sem začel deliti navodila kaj bomo počeli v naslednjih trenutkih. Navodila sem delil predvsem sebi, na glas. Tisti trenutek nisem niti pomislil, da bi na pomoč poklicali reševalce, dasihravno najbrž niti ne bi bilo neumno. Kakorkoli že, tisti trenutek sem se tako odločil in poškodovano plezalko je bilo treba čim hitreje spraviti dol. In točno to smo tudi naredili.
Ko sva oba dosegla tla, sem obut v preklemansko slabe in kakšnih 10 let stare (v omari) in pol leta rabljene "superge" klel vlažno, razmočeno in predvsem zelo drsečo podlago ter "plastičen" podplat. Plezalnik [plezalni čevelj] na poškodovani nogi plezalke sem zrahljal in ga pustil gor, obula sva ji še en čevelj pa smo šli ... Po blatu in drsečih kamnih navzdol. Najbolj zabavno je bilo na strmih prehodih, pod katerimi ni bilo dobrega oprijema za noge in so bili vsi stopi spolzki. Tam sem si pomagal z vejami, včasih nehote tudi s trnjem - posledice česar še vedno čutim v desnem "fuck fingerju". Počasi in vztrajno sva se prebijala navzdol, "udobnejši" poti naproti. Enkrat na hrbtu, drugič skakljaje po eni nogi, tretjič na ramenih in četrtič spet na hrbtu. Cirkuško predstavo, ki jo je poškodovanka neverjetno dobro prenašala, sva uprizarjala dobrih 10-15 minut, ko sva naposled prišla do potke, ki je že omogočala "nošnjo nahrbtnika". Zahvaljujoč majhni teži in aktivnemu sodelovanju bremena na mojem hrbtu, je bilo napredovanje hitro, moja zobotrebca pa sta naju do parkirišča z zgolj dvema postankoma ponesla zanesljivo in predvsem urno...
Ilegalno sem se poslužil še mrzle vode kopalnice, ki pripada spodnjemu kampu, kjer sem zmočil majico, da smo pričeli z ohlajevanjem gležnja, potem pa so prijatelji "letalko dneva" odpeljali v Ljubljano.
Saj vedno zamahnem z roko, ko kdo reče, da ženske laže prenašajo bolečino. Pa vedno najdem kakšen izgovor zakaj je temu tako in da to in tisto ni res. A vendar moram priznati, da bi najbrž sam sebe ob pogledu na tak gleženj in po tako dolgem poletu (tukaj je še nekaj zanimivih podrobnosti) tako prestrašil, da bi bil ves bel. Mogoče bi še "skup zlezu". Kakorkoli že - čestitke za pogum in tako stoično prenašanje bolečine.
Miha in jaz sva bogatejša za zanimivo izkušnjo, moje ritne mišice (pa hrbtne, kvadricepsi in nenazadnje tudi kolenske vezi) pa za dober trening. Ostalim članom sem se pohvalil, da takega nahrbtnika na Stol oni dan gotovo niso nosili ...
Škoda za poškodovan gleženj in škoda, da je bil dan tako vroč, ker sem po tem jutranjem ogrevanju že v prvi smeri umiral - od žeje, vlage in sonca... Bilo je nepozabno.