Danes me Bor povabi na skupen tek. Pa sem privolil, ker je mimogrede omenil, da bo za njega "regenerativni". To pomeni, da bom sploh lahko sledil. Pa sva šla. Takoj v štartu že v najbolj strm klanec tak gas, da mi je skoraj srce skočilo ven. Potem malo manjši klanec, pa spet gas v strmega. In malo dol, pa spet gor. Pa na drugo stran Rožnika, do dna, pa spet do vrha. No in ko sva to ponavljala cel večer do trde teme, so tudi moje noge počasi odpovedovale...
Nekako sem se le prebil do avta - živ. Bolj me skrbi, kako bom tem mulcem sledil po nekem od boga pozabljenem gorovju kamor se odpravljamo poleti, med drugim tudi z Jako Ortarjem, ki je po nekaj tednih bolezni in mirovanja skočil na Storžič in od doline do vrha porabil 1 uro in 20 minut, dol pa je odpešačil v pičle pol ure. Zgovoril se je na nevihto, češ da je zato malo hitreje stopil. Ccccc... norci!