Plezanju v Arcu ... Nazadnje sem bil tam pred mnogo leti in sicer davnega 2001 poleti, ko sem s Philom plezal natanko 2 uri, preden je nastopilo daljše obdobje deževnega vremena in sva najino pot nadaljevala proti Chamonixu. Spomini na Arco so tako ostali bolj kot ne grenki in kar šest let je preteklo, da sem te spomine nadomestil z novimi - drugačnimi.
Foto: Igor Josipovič
Načelno je tudi letos Arco bil nekakšno nadomestilo za prvomajsko plezarijo v Chamonixu, ki smo jo prestavili že lani - namesto snega in ledu smo (ne)uživali v nepopisni gneči prvomajske Paklenice na Hrvaškem. Letos napake nisem hotel ponoviti in se tako pridružil v sklopu tečaja športnega plezanja Freeapproved organiziranega izleta v Arco.
Majhno mestece na severnih obronkih Gardskega jezera v Italiji se vsako leto v času prvomajskih praznikov napolni do zadnjega kotička. Mestne ulice preplavijo kolesarji, na jezeru mrgoli surferjev, prav tako pa se v okoliških stenah nabere lepo število vertikale željnjih plezalcev. No in med slednjimi je bilo tudi mnogo Slovencev, kakšnih 24 iz Freeapproved.
Prvi del skupine se je tja namenil že v soboto, nekateri v nedeljo, večina pa v sredo. Zlatotova grupa je lagano sportski štartala ob 9. uri z Dolgega mosta, medtem ko je mene čakal še podpis match printov v tiskarni za majsko edicijo revije Šport. S Tadejem sva se zapodila še v Tuševo trgovino, nakupila nekaj najnujnejših živil in spotoma oddala njegov avto pri meni doma, v garaži posjani z minami, kot on temu pravi.
Avtocesta je bila presenetljivo prazna in tako sva s povsem prilagojeno hitrostjo čez 35 minut dosegla nič-več-šengensko mejo z Italijo. V tem duhu sva nadaljevala tudi del poti po Italiji in že pri Benetkah ujela preostalo klapo, ki je štartala skoraj 2 uri pred nami. Kot kakšen vojaški konvoj na špecjalni misiji sva potem dobila svojo postajico in kot račke v vrsti smo po razgretem betonu Padske nižine nadaljevali proti Veroni, kjer smo speljali oster ovinek in zlahka premagali še zadnjih 180 km do cilja.
Izmenjaje v vodstvu smo celo samo nekajkrat zašli in naposled s kapitankama Ksenijo in Katjo na čelu le našli kamp Arco v katerem so že bili nastanjeni debeluhi (F.A.T = Freeapproved Team). S Tadejem sva izbrala najbolj idiličen kraj na robu skrbno pristrižene trave s pogledom na nemški karavan in češko skupino. Šotor je bil postavljen v pičlih 2 minutah, vendar z natančnostjo mojega cimra sama postavitev še ni bila dovolj. Potrebno je bilo še pravilno pozicioniranje šotora z ozirom na zvezde, na nebesna znamenja, pravilna oddaljenost od drevesa in potke, pa točno določen kot pod katerim te prebudi jutranje sonce in še nekaj takih prav zanimivih zahtev.
Vreme je bilo v sredo bolj kot ne zanič. V bistvu niti ne tako vroče kot soparno. In to težko prenašam. Vsi novi prišleki z mojim oranžnolasim debelostegenskim soplezalcem na čelu smo se odpravili prvemu plezališču naproti. Zašli smo v plezališče, kjer je mladi mož pravkar splezal 8c+/9a. Smer brez vsakega vidnega oprimka mi je delovala kot znanstvena fantastika in samo občudoval sem lahko, da kdorkoli tako težko smer sploh lahko spleza. Kapo dol.
Kot bi se iz omenjenega junaka delali norca, je v taisto plezališče zašlo 16 ljudi, povečini čistih začetnikov in tečajcev, vsak pa je imel vsaj dvakrat toliko kilogramov kot junak. V hecu sem si predstavljal kaj bi si ubogi revež - junak smeri - mislil, če bi se kar pred njim začeli vsi navezovati in pripravljati, kakor da bodo vsi zaplezali v smeri poleg njegove v kateri je še vedno zmagoslavno visela vrv. K sreči pa so ga le vprašali kje so kakšne lahke smeri. Ko so ga po tem, ko je pokazal na edino 6a v bližini, vprašali, če obstaja še kaj lažjega, se je samo nasmejal. S Tadejem sva se zapodila v smer, ki ji nisva vedela ne imena ne ocene. Po občutku pa nekje G6, kar pomeni Goveja 6. Zlizana, kar nekaj diagonalno v tri krasne, brez varovališča na vrhu. Po 30 metrih je sledil spust po vrvi skozi šavje in nemarno veliko pajkovo mrežo. K sreči je bil pajek zdoma, po nakupih. Tečajniki so se medtem preizkušali v eni dokaj podobni smeri, dasihravno ni bila tako grozna kot najina. Vseeno smo nekako izkoristili prvi dan in odšli na zasluženo večerjo, ki smo jo zaradi dežja sklenili pospraviti v gostilni v kampu.
Ogromno omizje za vse debeluhe smo sestavili kar v bližini kuhinje in šanka - za hitrejšo dostavo hrane in nemoten dostop do pijače kajpak. Ošabna in vsega naveličana visokoraščena italijanska natakarica nam je, Slovanom po izgledu in jeziku, zmetala na mizo jedilne liste, nato pa si vzela zelo veliko časa preden nas je vnovič obiskala in pobrala naročila.
Ker sem se pri makaronarjih že opekel z naročili meni tako ljubih mesnih jedi, sem iz previdnosti sklenil, da bo najbolje da naročim - makarone. Pa naj bo - pasta bolognese. Pa grosse apfelsaft za povrh. Pol sem povedal v polomljeni italijanščini, drugo polovico v nekoliko boljši nemščini. Preostali so naročali po svoje, tri t.i. gorske cvetke pa so se opogumile in naročile še (bojda močno, a dobro) rdeče vino in si tako podkrepile duha in telo. Prvi dan oziroma zgodnji večer smo še nekako imeli energijo in uspeli stegovati svoje jezike nekje do 22.ure zvečer, ko smo naposled popadali v sanje, ki jih je prepogosto motil in močil hud naliv.
V bistvu pa je pred samim spancem nastal še en zaplet, saj so prej omenjene planinke prišle v kamp brez šotora. K sreči je lastnik šotora Tadej tako neprehvaljivo dobrega srca, da je nedobudnim plezalkam ponutil zatočišče in prenočišče prek deževne, lahko bi rekel celo viharne noči. Zbasani vsak v svojo spalko smo ob škrebljanju kapljic po šotorskem platnu relativno kmalu zaspali - v šotoru uradno registranim za tri.
Prebudili smo se v oblačno jutro. Šefica tabora in Andrejeva boljša polovica je odhod odredila ob 08:30. Neizprosno stroga me je navkljub mojim milim prošnjam hitro odrezala, odhoda pa ni in ni hotela prestaviti niti za minuto. K sreči sem prepričal Tomaža (dr. Tomija), da nas popelje nekaj minut kasneje in tako sem lahko pojedel še celo zajtrk. Prepričan, da bodo vse stene tako ali tako mokre, se pač nisem prav pretirano podvizal.
Na moje presenečenje je izkušeni Troštov Andrej ali Trošt mlajši po domače našel plezališče, ki je bilo močnim nalivom navkljub popolnoma suho. Lahko bi celo rekel, da je bilo plezališče super. Vsi smo plezali vse, po dolgem in počez. Ta dan mi je v prvo uspelo tudi v nekaj previskih in nekaj malce težjih smereh, tako da se je moja športno plezalna forma kljub lenobnem odnosu do športnega plezanja le nekoliko dvignila. Med malicanjem na prijetno toplem pomladnem soncu sem opazoval, kako se na skalah poleg mene sončijo kuščarji in martinčki, ki v teh krajih dosegajo velikosti aligatorjev. Medtem pa so povsem drugače razpoložene pridne delavne mravljice izpod moje riti nosile pred minutami nadrobljeni kruh v svoja mravljišča. K sreči sem sedel na vrvi in so hudobne mravljice s svojimi nemarnimi stopali tacale po opremi in ne po meni. Nadebudni tečajniki in tečajnice so si komajda vzeli čas za premor. Še načrtovano kavo so spustile in se rajši zapodile v stene. Nekatere so že plezale tudi v vodstvu. Pohvalno.
Tako je dan znova prehitro minil in kot bi mignil smo že pristali v kampu. Po dolgem času sem spet jedel iz vrečke. Tokrat dobesedno, saj sem imel s seboj t.i. Travel Lunch-e. V bistvu sem se jih že kar veselil, saj sem nazadnje, ko sem jih jedel, vedno znova presenečno vihal nos nad tem, kako dobra je lahko takšna dehidrirana hrana. Temu primerna je tudi cena, vendar je okus in preprostost priprave nenadomestljiva. Za tiste, ki bi jih morebiti to zanimalo si lahko celotni jedilnik sestavijo na njihovi strani. Hrano v Sloveniji uvaža Perigon, za člane Freeapproved pa se za naročilo lahko obrnete kar name. Torej - sledila je prva večerja z govedino in pire krompirjem. Moja najbolj priljubljena oblika krompirja.
Trgovine v Arcu žal že leta niso več to kar so bile. Pred leti se je tam dobilo zares poceni kose opreme, dandanašnji pa je povsod drago. Torej tudi v Arcu. In tudi cene so povsem primerljive, določeni artikli celo dražji. Velika prednost pa je še vedno bogata izbira, ki je naše trgovine še dolgo ne bodo imele. Škoda, a majhen trg pač narekuje tudi ponudbo. Sklepam vsaj tako. Po obisku teh kampu najbližjih trgovin sem spotoma kupil še kepico sladoleda in plačal 1.5 EUR. Več ali manj vsi prisotni so to prakso ponovili, vrsto sladoleda v kornetu pa priredili svojemu okusu. Z izjemo Tadeja, ki je poleg barve in okusa priredil tudi ceno ter plačal več in dobil enako ali manj. Po petih minutah jeznih besed se je le pomiril.
Rezidenca Andreja in Tjaše je bila občudovanja vredna. Velik Arabec (bel šotor odprt na vse strani) je zavzemal najbolj imeniten prostor v sredini ekskluzivnega dela kampa. Arabec je bil neposredno povezan s posebno vodotesno plahto s spalnim šotorom. Okrog in okrog so se bohotile različne dobrote v geometrijsko simetrično razporejenih škatlah tuje izdelave in prestižnih znamk. Pod arabcem je vabila miza in gromozanski kuhalnik, ki ga je napajala še bolj gromozanska plinska bomba. S to kombinacijo bi na pogled lahko nahranil večjo vas ali manjše mesto.
Kot sem kasneje spoznal, sem napravil kapitalno napako. S Tadejem sva si namreč drznila brez Tjašinega dovoljenja sposoditi (njen/njun) lonec.V njem sva zavrela nekaj vode in jo vlila v najino vrečko z okusno plastično hrano. Ker se je mudilo v 5 minut oddaljeno trgovino v mestu, sva umivanje lonca prestavila na čas, ko se vrneva. Takoj ko sem stopil v bližino Tjaše in opazil njen srepi pogled, sem vedel, da sem pečen. Tadej se je medtem tiho splazil v zaklon drevesa, če bi slučajno kaj priletelo po zraku. Takoj sem dobil ukaz, da mora biti lonec v 1 minuti umit in spoliran, da se bo svetil, ker so "fantje lačni". Brez vprašanja in sklonjene glave sem odhitel proti pomivalnemu centru, kjer sem z drgetajočimi rokami loščil lonec do visokega sijaja in ga naposled še bolj povešene glave in žalostnega pogleda vrnil lastnici. Za nameček sem jih še enkrat slišal - češ kaj sem si drznil - in obenem ošvrknil pogled na mizo vodje tečaja. Tam so že čakale bogate dobrote: zelenjava živih barv, brbotajoča enolončnica, juha omamnih dišav in še bi lahko našteval. Hitro sem pogledal vstran in si zaželel še ene vrečke Travel Luncha - spagetti bolognese. S Tadejem sva zadovoljno pojedla vse do zadnjega iz najine male aluminijaste vrečke, potem pa je že bil čas za spanje.
Foto: Igor Josipovič
Tadej je ta večer od svojih cimprov prejemal lekcije o igranju kart. Naslov igre: remi. To se grem recimo 2x na leto, a so mi pravila vseeno bolj ali manj znana, medtem ko je Tadej še spoznaval čare te prastare igre. Ko je že vse kazalo na to, da se bo končno lahko odprl in zmagoslavno razprostrl svoje karte, ki jih je z njemu podobno metodično in precizno natančnostjo razporedil v vrste po barvi obliki in drugih zahtevnih kriterijih igre, se je proti njemu zarotila sleherna cimra v najinem šotoru. Ravno v trenutku, ko je ubogi revež nabral nehvaležnih 51 pik in seštel svoje mizerno premoženje, ki ga je vse bolj bahavo razprostiral v svojih čvrstih dlaneh, je izvedel za še eno pomembno podrobnost - da je potrebno imeti po različnih kriterijih igre imeti vsaj tri karte skupaj. On pa je seštevek preprosto nabral tako, da je seštel vse karte, ki jih je držal v rokah. Neverjetna smola. V očeh sem mu prebral, da se v tem istem trenutku bije hudo bitko s samim seboj in da se prav v taistih momentih odloča v usodi najinih cimer Darke in Polone. Misli so mu švigale desno in levo - ju vreči ven iz šotora in pustiti zmrzniti pred šotorom ali jima pustiti spati v varnem zavetju njegovega začasnega prebivališča, tako imenovanega super-šotora, ki je uspešno preživel tudi najhujše nalive z nadpovprečno zasedenestjo in tovarniško nadgrajeno kapaciteto.
Toda Tadej ne bi bil Tadej, naš dobri oranžnolasi Ken z megalomanskimi bodlni, če se njegovemu srcu ne bi tako milo storilo. Povsem mirno je preživel to babjo kvartopirsko zaroto in se povsem sprijaznen in pomirjen z ljudmi v tistem malem šotoru in samim seboj zavlekel nazaj v svoj kot. Igro je nadaljeval dokler je pač šlo. Kakšnih 10 minut, dokler nismo vsi zaradi utrujenosti zaspali.
Petkovo jutro nas je presenetilo s soncem. Vremenu primerno je bil tudi zagon neprimerljiv s prejšnjim dnem. Toda tudi tokrat sem vstal med zadnjimi. Cimri sta šotor zapustili že v zgodnjih urah in odšli na tušanje, šminkanje, manikuro in pedikuro ter glede na več-urno odsotnost tudi k frizerju. Medtem sva s Tadejem staknila glavi in odsmrčala še tiste poslednje, najbolj sladke jutranje minute oziroma ure.
Enako kot prejšnje jutro me je iz tople spalne vreče naposled vrgel hladen tuš Tjašinih neizprosnih odrezavih ukazov: "Odhod čez 15 minut!" K sreči se je že čez 30 sekund oglasil njen Troštov Andrej in s pomirjen in mehkim glasom odhod preložil za nekaj minut. Ker se je čakalo tudi še nekatere druge, sva s Tadejem uspela pojesti fenomenalno dober (pa to resno mislim) "šoko-misli mit milh", takisto iz aluminijaste vrečke za hitro pripravo. Oba sva se strinjala, da je bila ena porcija premalo, zato sva spekla še njegovo vsakoletno špecjaliteto na tovrstnih izletih - mesni doručak iz konzerve in jajca. Škatlo sva dodobra spraznila, mesni doručak pa slabo umešala, tako da je bilo posledice prebavljanja in presnavljanja omenjene špecijalitete najbrž z določenimi čutili ta in naslednje dni zaznati tudi v ožji in širši okolici.
Ta dan smo plezali v kakšnih 20 kilometrov od kampa oddaljenem plezališču. Naredili smo še obvezen obvoz (zgrešena smer) preko vasi, kjer je pred cerkvijo sedel starejši moški, ki me je spominjal na tiste, ki sedijo na otoku Susak pred cerkvijo. S to bistveno razliko, da so tam brez-izrazni pogledi uperjeni na odprto morje, tukaj pa na prekrasne vinograde, ki še dodatno popestrijo že tako privlačno pokrajino. Zmotila pa me je tudi velika tabla na kateri so bili zapisani datumi pogrebov, med katerimi je bil tudi mnogo premlad fant z 19-imi leti. Kot pred dnevi smo bili celotna eskadrilija, opremljeni z brezžičnimi postajami po vseh avtomobilih, računalniki, fotoaparati in kamerami, satelitskimi navigaacijami in brezžičnim internetom, ki se zadnje čase nasploh zdi nepogrešljiv tudi v potujočih pisarnah (avtomobilih). Mimogrede - se zadnjič peljemo iz Maribora domov in mi Bor, tudi član Freeapproved, kot povsem nekaj najbolj običajenega reče: "Ej daj jaz rabim malo internet, moram email pogledat." Kot bi to bilo že povsem vsakdanje, da ima človek v avtomobilu brezžični internet. Očitno sem ga že razvadil, se ne bo več z mano peljal okrog :)
Vsej tehniki in človeški ter pasji številčni navzočnosti navkljub, smo še enkrat zgrešili odcep preden smo naposled našli naše pravo parkirišče. Opremili smo se z vso plezalsko navlako in zagrizli navkreber proti pečinam. Pot je vodil najbolj prijazni pes Bil. Ne vem, če se njegovo ime napiše z dvema L-jema ali enim, vsekakor pa je to edini pes, ki ne laja name. Pa nobenemu noč nočem, da ne bo pomote. Bil pa tako milo gleda (beli zlati prinašalec), da se človeku v trenutku milo stori. Pri temu psu se celo jaz, večni lakomnik, težko zadržim, da ne bi kakšnega grižljaja podelil s tem lenim kosmatincem na treh nogah in pol. Eno tačko ima bogi revež namreč poškodovano, vneta kopita ali parkelnji oziroma ali kakorkoli že hočete.
Ker so bile vse ta lažje smeri takoj okupirane, sva si s Kenom izbrala "ogrevalno" smer. Ker vodnička nisva imela sva nekako sklepala po strimini. Ker je bila smer samo navpična, razdalja med svedrovci pa nadpovprečno velika, sva sklepala, da smer ne mora biti prav zelo težka. Oh, še kako močno sem se zmotil. Za ogrevanje sem prste skoraj polomil v neki zoprni 6c, ki sem jo samo zaradi trme premagal do vrha. Potem pa še 10 minut razmigaval prste, da so se ogreli na delavno temperaturo.
Foto: Igor Josipovič
Sonce je neusmiljeno pripekalo. Tisti najbolj občutljivi so se že poskrili in se spojili s sencami dreves. Tudi Bil je z zaspanim in simpatičnim pogledom zelo počasi stopical okrogi in migal s svojim košatim repom. Zlato, vodja vseh vodij in človek vseh ljudi, večni romantik, komedijant in mož beseda, je preudarno trošil svojo energijo in pod povprečno veliko govoril. Jezik mu teče kot najbolj nabritemu, urno pleza v najbolj strmih pečinah, po manjši sistemski napaki pa prav z 240 udarci na minuto prav nič ne zaostaja niti njegovo srce. Še en dokaz, da je dobro srce lahko zelo dvoumna ali celo triumna zadeva. Srčno dober mož je lahko: mož dobrega srca (karakter), mož dobrega srca (kvaliteta srca) ali Zlato - mož izjemnega karakterja - človeške topline in razumnosti ter prijaznosti in ne tako zelo dobrega srca. Tako nekako.
Spet so ure minevale kot minute in že je napočil čas, ko smo se preselili v nižje ležeče kraljestvo gomazečih živali in bolj stmih pečin. Skladno z naraščujočimi temperaturami okolice je padala moja zagnanost za plezanje, tako da sem v popoldanskih urah plezal bolj v glavi kot po skali. Vseeno sem se spravil v nekaj previsnih smeri in z njimi opravil s presenetljivo lahkoto. Če bo šlo tako naprej bom očitno še celo kdaj prilezel do 7c :) Očitno moram več sanjati pa bo forma resničnosti sledila formi v sanjah! Škoda, da tega nisem uporabil pred leti na fakulteti, bi se lahko še manj učil in več sanjal o opravljenih izpitih, pa bi kar sami padali ...
Ko se je sonce počasi skrivalo za razlgednimi grebeni in se je umirjala igra svetlobe, ki je ob zahajajočem soncu izvajala ples žarkov med vinogradi na horizontu, so naši fotografi uživali ob zabavnih motivih na vrvi zibajočih se ljudi. Bučen hrup, smeh in vzkliki smrtne groze so najbrž odmevali vse do bližnjih vasi, če že ne do Verone. Igor in Mitja, oba izvrstna fotografa in vsestranska športnika, sta z nenehnim pritiskanjem na sprožilec in izdatno uporabo močnih bliskavic (flešov po domače) v zavetje pregnala slehernega pajka, netopirja in druge nepridiprave ob vznožju strašnega previsa, prek katerega se pne smer z oceno 7c. Trošt mlajši je s smerjo opravil pred prihodom na skupinsko fotografiranje, na katerem ni manjkal niti od vse človeške norosti izčrpani kosmatinec Bil.
Foto: Igor Josipovič
Po zaraščeni poti smo se počasi vračali na parkirišče, kjer so nas čakali naši jekleni konjički. Znova je bil voznik dneva doktor Tomi, ki se mu je za podvig naslednjega dne že pošteno mudilo v trgovino - po kladivo. Ob prihodu vse po starem - tuš, čvek, večerja, šotor, spanje. S tem da je ta petkov večer vseeno nekoliko poseben zaradi motilnih elementov, ki so se tekom večera hočeš nočeš pojavili. Tadej je vztrajal pri tem, da želi na vsak način utrditi svoje kvartopirsko znanje. Ker je že bil tako zelo vztrajen, si nismo mogli kaj, ne da bi mu ustregli. Posebej zagnani sta bili tudi najini soigralki - Maja in Darka. Najprej je sledil tarok. Jaz sem že komaj gledal, zato sem samo pol-priseben polagal (metal) karte nekam v sredino šotora in se bolj ali manj odtujen na pol leže pogovarjal s samim seboj. Ko sem si naposled izboril kratko pavzo in skočil na stranišče, sem ob povratku naletel na zoprno presenečenje. Vsi trije so ležali in imeli ugasnjene luči. Kot nalašč takrat, ko mene ni bilo - pa prav jaz sem že 1 uro priganjal, da pojdimo spat pa smo morali igrati blesave karte. Ko sem se pojavil na vratih šotora so vsi planili v smeh, kar spočetka seveda sploh nisem doumel. Smeh pa je še kar trajal in trajal ... Pa vse bolj glasen in nekontroliran je postajal.
Med eno naslednjih partij mi je zledenela kri. Vsi v šotoru smo otrpnili. Šotor se je stresal kot v največjem neurju in samo upal sem lahko, da ga ne trese Tjaša ali medved. Za trenutek smo se zdrznili in potihnili, potem pa - misleč, da je bil najbrž vseeno kdo izmed "naših" nadaljevali z igro. Ko smo že počasi pridobivali na prvotni glasnosti, se je pojavil še vedno nasmejani in prijazno Andrej, ki nam je ponudil palačinke. Slastne palačinke izpod mojstrskih rok njegove mame (hvala!) smo z veseljem sprejeli in jih že basali v usta. Med pogovorom o tem in onem in horonskem smehu, je kar od nekje priletela neka prebivalka Češke. Vse se je zgodilo tako hitro, da nisem uspel niti pogledati, kdo sploh je. Po besno izrečenih besedah, katerih vsebina se je predvidoma nanašala na občevanje z našimi materami, se nismo več uspeli zadrževati, njene besede pa so dosegle nasproten učinek - namesto, da bi se pomirili, smo se začeli tako smejati, da me še danes bolijo trebušne mišice. Vmes je Tadej izjavil še nekaj krepkih, kako se mora zdaj dvojno truditi, ker se mora smejati in obenem smeh še zadrževati in da bo dvojno utrujen! Nasploh je bil ta večer zelo židane volje. Darka je od smeha umirala in v želji, da utihne in zapre svoj gobec - ki je tako velik da ga težko nosi (tako sama pravi!) - lezla vedno globlje v spalno vrečo. Maja je pristavila še učeno izjavo, da je to podobno kot ptič, ki gre vedno bliže hrani, pa se zadnji trenutek umakne nazaj in to ponavlja v neskončnost dokler ne umre. No mi umrli očitno nismo, smo se pa tako smejali, da je naposled prišlek na kolesu z močno lučjo in nekim uradnim nazivom čuvaja našega kampa - tudi uradno odredil tišino.
Prihodnje jutro smo se zbudili naspani. Ker je bilo naše zadnje, smo se potrudili tudi malo prej vstati. Ob zajtrku in slastnemu čokoladnemu muesliju iz alu vrečke sem prepoznal Čehinjo, ki je prejšnji večer delala red v našem šotoru (poskušala). Imela je izrazite poteze porno igralke oziroma artistke. Potovala je še s tremi plezalci moškega spola, nosila nič kaj plezalna oblačila, rob njenih tanga hlačk pa je na razgaljenem hrbtu segal tako visoko, da bi zanj lahko obesila vso plezalno opremo in jih uporabila kot nahrbtnik. Tudi njena razkrečena drža nog ob zajtrku in druge poteze so izžarevale njeno umetniško dušo in profesionalno karierno usmeritev. Njen gospodovalni in ukazovalni značaj prejšnjega večera pa je razkril prav vse njene poslovne skrivnosti. Čudna mlada dama.
Plezali smo v meni zelo všečnem plezališču. Zakaj? Ker je bil v neposredni (peš) bližini kampa in ker nam je plezanje vsem dobro šlo. Vmes smo se pošteno nasmejali še dvema Nemcema, ki sta zelo vztrajno poskušala splezati smer 5a. Vsi poskusi od obeh so se končali na točno istem mestu, 4 metre od tal, samo med svojimi počitki pa sem naštel 20 poskusov. Svaka čast za vztrajnost in pogum. Za ilustracijo... V tem času sta Tomi in Zlato opravila ponovitev 150 metrske smeri z višjo oceno, dostopom in sestopom vred. Bravo obema.
Izživljala sta se tudi Igor in Mitja, ki sta prispevala čudovite fotografije k tej reportaži in se jima na tem mestu tudi zahvaljujem za njun trud, ko sta v pasji vročini s seboj poleg plezalne opreme vlačila še vsak po 20 kg snemalne in foto opreme. Bravo!
Foto: Igor Josipovič
Štrije plezalni dnevi so minili kot bi mignil in v veselje in užitek mi je bilo gledati vzpenjajoče se nove plezalke in plezalce na njihovi rekreativni športni poti. Zaključim lahko s tem, da sem mišljenje o Arcu spremenil, da me je tokrat pozitivno presenetil in mi je odslej vsekakor boljša alternativa preobljudeni Paklenici. Tjaša pa mi je tudi zaupala, da se je samo šalila z mano, tako da mi je pošteno odleglo!
Foto: Igor Josipovič
Po 3 urah in 20 minut vožnje (vključujoč 1 postanek) smo prišlji v Ljubljano in tako natanko prepolovili čas vožnje Arneta, ki je pred dnevi z družbo potoval kar 7 ur. Vozili smo prilagojeno razmeram. Kot vedno.