Včeraj (zavlekel se je na danes do 1 zjutraj) sem imel spet 19 urni delavnik. S štartom ob petih zjutraj včeraj in koncem ob 1 zjutraj danes. Izmozgan in utrujen sem po tušu samo še padel v posteljo. Vedno so mi bile zanimive primerjave. Pa se prav na hitro lotim še ene - primerjave načinov utrujenosti. Pa naj bo pri obeh "čas aktivnosti" približno 20 ur.
Utrujenost št. 1: Vstaneš ob 04:00, nekaj na hitro poješ, vzameš nahrbtnik in opremo in se spokaš v avto. Se voziš kakšno dobro uro, potem 2 uri hodiš. Recimo 10 - 12 ur plezaš, 3 ure sestopaš in potem se še odpelješ domov. Vmes si non-stop v pogonu, gaziš, plezaš si previden in na sploh si fizično dejaven. Jasno spada poleg tudi to, da te zebe, da ješ nič ali zelo malo, v glavnem tiste plastične prigrizke in piješ mrzlo, včasih že na pol pomrznjeno tekočino. Stegna te bolijo, meča te pečejo, utrujen si od gor do dol. To je ena vrsta utrujenosti.
Utrujenost št 2.: Vstaneš ob 05:00, nekaj na hitro popiješ, se usedeš v avto in odpelješ v studio. Tam te čaka zajtrk, pijača, vse mogoče. Ješ in čakaš. Še malo počakaš, potem te pokliče stilist, te obleče, uredi in 33x popravi kako visoko je zavihan rob na hlačnicah. Potem se usedeš na stol in spet trenutek počakaš, potem pride maskerka in te z dišečimi pudri, kremami in ostalimi žaubami uspava. Kruta realnost, ko je treba na set te prebudi in potem se 30 metrov sprehodiš v studio. Tam v soju studijskih luči spet čakaš in čakaš, ko naposled slišiš "Action!", odigraš svoje in vse dokler ne napoči odprešilni trenutek "Cut!" se delaš, da ti je - včerajšnji primer - čips zelo dober. Na sploh si zelo vesel, da ga vidiš, da ga okušaš in mmmm super jasno in krasno. V bistvu je pa masten, preveč slan in povrh vsega še pikanten. Bljak. V podoben duhu, le s spremembo položajev in seveda menjave kadrov in s tem povezanimi položaji kamere, tračnic, luči, lokatorjev na chroma keyu in sploh vse ostale "filmske" mašinerije, se jutro prevesi v popoldne, potem večer, nato noč.... vse dokler se po polnoči spet ne začne rojevati jutro naslednjega dne. Vmes med čakanjem, da mojstri premaknejo vso mašinerijo, čakaš in non-stop ješ, piješ, ješ piješ... rutino prekineta še kosilo in večerja, potem pa spet čakaš in ješ. Ko je končno posnet zadnji kader in ti režiser, snemalec in producent čestitajo, komaj čakaš, da pobegneš domov. Utrujen kot le kaj. Oči že komaj držiš narazen, pred desetimi minutami na setu pa si se še delal, da si ves čil, spočit in utrujen. Blef totalni. Druga vrsta utrujenosti.
In če torej primerjam utrujenost številka 1 in utrujenost št. 2 je rezultat sledeč:
- utrujen sem po obeh,
- vsaka utrujenost je posledica neke (ne)aktivnosti, od katerih imam v obeh primerih neko zadoščenje/zadovoljstvo/koristi,
- pri obeh je posledica dober in dolg spanec,
- pa še kaj bi lahko naštel...
Mi pa takšne izkušnje dajo potrdilo, da je utrujenost močno pogojena tudi z razpoloženjem v glavi. Ne zdi se mi namreč mogoče, da bi bil po težki fizični aktivnosti (primer 1) enako utrujen kot pri nični fizični utrujenosti (primer 2). Občutek pa je enak. Najbrž je to zato, ker se v glavi drugače "naštimaš" za naporno plezanje in potem pač fizični napor vzameš v zakup...
Pustimo utrujenost ob strani, čas je za trening.