Na povratku iz Londona sem po pametni ceni (brez davka?) in nekimi dodatnimi letališkimi popusti kupil dve Motorolci. Prodajali sta se v kompletu skupaj s polnilcem in setom slušalk za v uho z mikrofonom, vse skupaj za nekih 70 EUR. Pri nas osnovni komplet pride mislim da 100 EUR.
Davnega leta 2002 sem se potihem smejal dvema lokalcema, ki sta v tipičnih škotskih razmerah (veter, sneg, megla) na plan privlekla walkie talkije in si jih spravila v prsni žep njunih jaken. Lepo, brez zapletov, brez dretja, sunkovitih potegov vrvi in podobnih "ukazov" za začetek varovanja, prihodov na varovališče in podobno - sta plezala in lepo čvekala po brezžičnih radijskih postajicah. Takrat se mi je vse skupaj zdelo smešno, če že ne malo "mimo". Bil sem takšen, kot sem prepričan, da bi bil marsikdo izmed "starejših", ko danes vidi mene med plezanjem s slušalko v ušesih. "Današnja mladina. Kam to pelje, kakšno vso navlako vlačijo v gore!" in podobno...
Minilo je kakšnih 5 let, medtem pa sem seveda spoštoval in upošteval uveljavljena pravila in etična načela, ki veljajo v alpinizmu, predvsem kar se tiče varstva okolja in narave. Potem sem enkrat spomladi dobil neke poceni postajice, ki sem jih s pridom uporabljal pri snemanju smučarskih filmov, ko so me nenazadnje pretekle izkušnje s Škotske opozorile na možnost dodatne uporabe postaj.
Preizkusil sem jih pri plezanju. Odlično! Nobenega dretja, kričanja, vlečenja vrvi in drugih kretenj. Poleg tega, da lahko takoj navržem, da je takšen način komunikacije v hribih manj moteč za okolico (ne plašiš živali v visokogorju in ne motiš drugih plezalcev v stenah), je poleg tega tudi varnejši!
Zakaj je uporaba brezžičnih postaj za komunikacijo v gorah med plezanjem po mojem mnenju primerna?
Preprosto zato, ker se z verbalno komunikacijo (beri: dretje in kričanje) težje sporazumeš. Medtem ko se zvok poleti od skal recimo da "odbija" in se, če ni vetra, sliši načeloma v redu, pa je pozimi situacija povsem drugačna. Sneg namreč zvok duši in tako tudi ob brezvetrju slabše slišimo. Seveda zavisi od konfiguracije terena, naklona, poteka smeri, vlage, vremena, velikosti sprejemnikovih uheljev in občutljivosti njegovega slušnega sistema ter nenazadnje jakosti glasu in pljučne kapacitete tistega, ki se dere in kriči na vse pretege "podriiiii, varuuuujeeemmmm" in tako dalje. Pa vendar. Tisti, ki plezajo - so kaj takšnega gotovo že doživeli.
Obstajajo seveda alternativne metode. Na primer priljubljeni ukazi s potegi vrvi, kjer pa se mi je v praksi že zgodilo, zlasti v naših gorah in stenah, da če so raztežaji malo cik-cak in je trenje potem ponavadi večje kaj hitro lahko pride do nesporazuma, ko npr. prvi v navezi ob velikem trenju skuša premakniti vrv, jo večkrat potegne, da bi jo zalučal prek kakšnega roba, varujoči pa to dojame kot "podri varovanje".
V izogib takšnim nevšečnostim je torej zelo uporabna in nadvse priročna Motorola. Poleg tega, da če rad veliko govoriš (kot to počnem tudi sam), ima uporaba postajic sledeče poglavitne prednosti:
- malo vzpodbujaš soplezalca pri napredovanju v težkih metrih smeri,
- mu malo potožiš kako si lačen in kaj bi jedel, ko prideš v dolino,
- da te zebe in da naj soplezalec pohiti,
- da niti ne izgleda tako slabo tisto kar ga čaka nad njim (tu se za dodatno moralno oporo lahko tudi zlažete, postajcam je tako vseeno),
- da je vreme boljše kot je napovedano (če poleti sekajo strele potem bi bila na tem mestu laž pretirana)
- če je soplezalec nežnejšega spola lahko npr. pohvalite njeno gibanje, izgled ipd.
- in še tisoč in več!
Skratka prednosti vsekakor več kot slabosti :) No pa še ena prednost za tiste, ki ste bolje tihe narave in se v gorah posvečate samo strmini, grozi, prepadni strmini in težavam v steni - če soplezalca ne želite ali nočete poslušati, se postajico preprosto izključi. Ko je čas, da začne trpeti še prej varujoči soplezalec, pa jo prižgete in mu sporočite, da ga varujete...
Uporaba postajice v praksi s prostoročnim kompletom (slušalka in mikrofon) je prikazana na spodnji fotografiji (horonski smeh nekim neokusnim Tadejevim (izrezan) šalam je za zanemariti).
Seveda je še vedno obvezno poznati vse "stare" in preizkušene metode za sporazumevanje v primeru odpovedi baterij, v vseh ostalih primerih pa se mi zdijo Motorole prej plus kot minus. Nadvse prav pa pridejo tudi med snemanjem, ko je več ustavljanja, razno raznih navodil in usklajevanja. Vsaj po mojih dosedanjih izkušnjah z njimi - je tako.
In še en primer iz prakse... V Avstriji v središčih z veliko ledu ali turnimi smuki kot tudi v bližini smučišč rabiš kakšno minuto ali dve, da najdeš prosto frekvenco na teh postajcah, kar mi da misliti, da je tovrsten način komunikacije pri severnjakih že kar razširjen. Tudi južni Tirolci ne zaostajajo. No pri nas, v Sloveniji, kjer se vsi radi (rajši) derejo vsevprek, pa je bila doslej z eno izjemo (pod Kriško steno) v glavnem prosta še prav vsaka. Tudi to govori o tem, da pri nas zadeva (še) ni prav pretirano razširjena. Ne v stenah, ne pri smučanju, ne - nikjer. Poudarek je na "še" (ni), čas pa bo pokazal kako bo s temi igračami pri nas.