Pred časom sem si zamislil, da bi bilo nekoč fino fotografirat nekoga, ki dejansko zna vrhunsko plezat in da bi bilo super, če bi bila to ženska. Vmes sem se moral še malo priučit pritiskat na sprožilec, a se je kmalu ponudila priložnost, ki sem jo z veseljem izkoristil...
Katja Kadić v steni ob sončnem zahodu nad Napoleono cesto, ki je bila zgrajena leta 1821.
S Štebetovim Nejcem in drugimi prijatelji iz ŠD Freeapproved smo kar precej razmišljali o najprimernejši lokaciji. Poletno visoko sonce in zahod, ki je sedaj "preveč na zahodu", nam je ta najbolj optimalne lokacije zamaknil v jesen, vsaj za vajo pa sem si predvsem jaz želel prvo fotografiranje naredit že prej.
Katjo sem poznal le "virutalno", njeno ime pa se je zlasti v zadnjem času vse večkrat pojavljalo med vrhunskimi rezultati naših reprezentantov (v balvanskem) plezanju. Simpatično mlado plezalko sem v živo spoznal na plezalnem treningu v Balvaniji. Hitro sva bila dogovorjena za fotografiranje, precej dlje časa pa sva usklajevala datume za dejansko izvedbo.
Babji čvek ali vroča debata o plezalnih čevljih.
Katjo je spremljala (in med plezanjem varovala) njena prijateljica Polona, meni pa je s prenašanjem opreme in asistenco v steni (po nekaj orošadah) priskočil na pomoč Dušan Huč. Zaradi Polone in njenih plezalnih veščin v trenutnem stanju še vedno trpi moj ego, ampak naj to ne bo predmet te objave :)
Ob našem poznopopoldanskem prihodu je bilo sonce še visoko, temperature pa vse prej kot prijetne. Bilo je vroče in soparno, zato smo v počasnem tempu pripravljali plezalno in fotografsko opremo in se nekaj trenutkov še zadrževali v senci, kar sem s pridom izkoristil za fotografiranje.
Po razglede v pripravi na plezanje.
Od zahoda se je nenadejano prikradla oblačnost in nas brcnila v rit, da smo se podvizali, saj je kazalo, da bo sonce hitro utonilo v oblačnosti. Z Duletom sva si hitro pripravila opremo in se z žimarji pričela vzpenjati po vrvi. Duletova naloga je bila asistenca z lučjo, ki sem si jo za naj fotko zamislil od zgoraj, desno in kontra soncu.
Katja v Ščitu v plezališču Napoleonica
Ob še vedno precej visokih tempreraturah sva se bila z Duletom ob žimarjenju z vso opremo kar precej ogrela, a sva bila hitro na poziciji in Katja je pričela s plezanjem. Gibala se je tako graciozno in lahkotno, da sem se ustrašil, da ne bi bilo na fotografiji vse skupaj videti preveč trivialno. Toda ključno mesto smo dobro ocenili in oba z Duletom sva bila na pravi poziciji. Fotografija je uspela!
Polona ni plezala sama, zato je odgovorno izbrala varovanje od zgoraj.
Ko se je Katja vpela v štant na vrhu smeri, je sonce za oblaki dokončno izginilo. Spustila se je pod steno, plezat pa je šla še Polona. Zaradi odgovornosti za dva, je Polona smer splezala na top-rope. Z Duletom sva oba lahko dala samo kapo dol in rekla vsa čast :)
Polona in Katja zadovoljni ob koncu plezalno-fotografskega dne.
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.