Ker imam rad manj prežvečene, še posebej če so to sosede, sem si zadal cilj, da najprej obdelam domnevne bohinjske device. Da bi kdo ne razmišljal pohujševalno, dodajam, da pišem o poraslih hribih nad Bohinjsko Bistrico, s katerih se še ni (ali pa se zelo redko?) vzleta s padali.
Malenkostno omejen s časom sem tako prejšnji teden najprej "odkljukal" sosednji vrh, zahodno od najstarejše slovenske planinske koče. Ko sem se z vrha razgledoval okrog sebe pa sem ugledal še nekaj potencialnih ciljev...
Poraščena in strma Črna gora (1606 m) se dviga nad planino Za Črno goro (1340 m) in planino Za Liscem (1346 m)
Prav hecno je, da mi ob površnem iskanju niti najbolj priljubljen iskalnik ni ponudil pričakovanih rezultatov o morebitnih poteh. Poti ali opisov brezpotij nisem našel niti na hribovskem portalu. Šele ob povratku sem pogledal v zakladnico arhiva Gore-Ljudje.net, kjer sem našel zapis Janeza Pikona. Ne vem sicer, če bi mi prišel 7 let star zapis prav, vsaj kar se zaraščenosti oziroma sledljivosti tiče, sem se pa vsekakor nekaj novega naučil za prihodnjič.
Dejstvo kljub temu ostaja: nad Ravharsko planino svet postane bolj divji in prvinski. Še sploh, če si boječka in hodiš sam! Poti in steze se izgubijo in nastopi čas za lomastenje. Nekaj časa sem še mislil, da sledim neki stezici, ampak se je tolikokrat izgubila, bodisi v podrastju bodisi med skalovjem, da sem "vklopil lasten nos" in sledil nekakšnim prehodom med ZELO strmim skalovjem in travami direktno proti vrhu. V bistvu se ne bi dosti zlagal, če bi rekel, da bi bilo na nekaj mestih modro uporabiti roke.
VIDEO - GPS sled vzpona na Črni vrh in video poleta z vrha sosednje kosmatinke - Lisec (1653 m)
Da se ne bi ponavljal, samo na kratko pristavim, da tudi tokrat ni manjkalo gomazečega in letečega živalskega sveta kot tudi v blatu odtisnjena šapa neke zveri. Niti pomisliti ne želim katere, ker sem boječka in bi me lahko misli na "gostoljuben" živalski svet okrog Bohinjske Bistrice opomnile na letošnji viralni video in foto medveda, ki je lomastil okrog in odpiral lope ter tako odvrnile od bodočih začrtanih ciljev okolici...
Gor grede sem hodil urno, a mi to ni prav nič pomagalo, ker sem vso časovno rezervo izgubil z iskanjem prehoda nad Ravharsko planino ter z obotavljanjem, ko sem videl odtise šap v blatu. Obakrat sem se s telesom že obrnil proti dolini, misli pa so očitno kot magnet ostale pri vrhu in mi tako po samo nekaj korakih znova obrnile začrtan kurz in hop nazaj v breg. Prvič sem se obrnil na skrajno zahodnem delu travnatih uravnav, ko so med dvema skalama, po katerih sem poskakoval, siknile kače in ko sem v urnem sestopu pozabil na vse možne žužke in samo bredel čez do medenice visoko "zelenjavo". Drugič sem "spreminjal kurz" v strmem gozdu, na JV pobočju Črne gore, ko sem videl sledi zveri v blatu na stezi...
Na grebenu se SV vesine prevesijo v prijazen, skorajda položen, a še vedno poraščen svet s nekaj pastmi kraškega sveta, ki čakajo neprevidne gležnje in kolena. Na vrhu sem bil sam, kljub vidni oddaljenosti kraja tisoč višinskih metrov niže, pa sem se na Črni gori počutil precej odmaknjenega.
Veter je vrh vsega zbujal dvome, če bo polet sploh mogoč, poti navzdol peš si pa resssss nisem želel ponoviti. Predvsem zaradi strmih in mestoma spolzkih trav in tudi zato, ker bi zamudil sestanek na sporedu čez 20 minut od mojega prihoda na vrh...
VIDEO - polet z vrha Črne gore (1606 m)
Zaradi neugodnega vetra sem vzletel z nekaj dodatne previdnosti v prepadni, JV smeri v nekakšen travniški jarek in se k zaradi aktivnega zraka na termičnem balončku kljub majhnemu padalu celo dvignil nad sam vrh. Usmeril sem se na udoben pristanek pred pisarno. Pristal in na poti za štiri stene spil sok, pojedel zatrk, se preoblekel in začel s sestankom...
Odličen začetek dneva in še nekaj takšnih prihodov sledi! Želim si le, da bi se te kosmate okoliške gore malo manj branile obiska... morda na jesen, ko ne bo tako bujnega rastja!
Mir in tišino v teh avgustovskih dneh in večerih v Julijcih dandanes človek lahko uživa le na bolj odmaknjenih kotičkih gora, ki se sicer dušijo pod čevlji obiskovalcev. Tako smo po poti PP z Vrat odšli v smeri vzhoda in na primernem mestu za Kopicami udeli gruščnato kotanjo.