Z gozdne ceste, ki se prek pobočij vije nad Ravnami, smo se osmoljeni zaradi popolne zapore ceste (čiščenje gozdov zaradi lubadarjev) najprej kar nekaj časa sprehajali po ravnem. Potem pa urno navkreber mimo Orožnove koče in naprej po poti proti Črni prsti do travnatih uravnav... Tu pa se prične avantura!
V zapisih je o pristopu na Lisca na internetu zaslediti več trditev. Od teh, da gre za čudovit vrh s fantastičnimi razgledi, do tistih, ki opisujejo brodenje po šavju polnem klopov, mrčesa in kač. Na žalost ali pa na srečo - so vse resnične.
Začetek neoznačene slabo vidne steze, ko se le ta odcepi od poti proti Črni prsti, je pravi čas, ko je treba dati oči na peclje. Sprva je stezica še nakako vidna, potem jo bolj kot ne samo še slutiš, na koncu pa na žalost še tega ne. Očitno tu ne hodi ravno veliko ljudi, saj je vse zaraščeno in še tiste dele, kjer se nam je dozdevalo, da bi lahko stezica bila, prerašča vse sorte zelenjava.
Samo sreči se imam za zahvalit, da sem kljub sopari in visokim temperaturam nosil dolge hlače in majico, ker bi bil sicer tako kot mojadva sotrpina pogrizen, popikan in opraskan od vsega živega in tam rastočega. Lokalci, ki se menda tudi sami izogibajo temu vrhhu, pravijo tudi, da je okrog vrha prepredeno z nekimi kraškimi votlinami, kjer mrgoli kač. Glede na zapise na internetu, kjer vsi opisujejo takšne in drugačne gade, verjetno ne gre samo za ljudsko izročilo...
Ko stopiš na greben pa je svet naenkrat prijaznejši. Dejansko se odpro fantastični razgledi na vse strani in tudi pot je izrazita in lahko sledljiva. Kot bi mignil si na samem priostrenem vrhu, na vse strani na gosto porastlem z vsem možnim zelenilom.
Vrh za štart z jadralnim padalom ni ravno optimalnen, ni pa tudi preveč slab. Če vzameš v zakup zatikanja vrvic v podrast in gomazenje vsega možnega po padalu ter strm, kmalu po štartu tudi s prepadom odsekan vzlet v nekaj korakih - potem je to že kar to.
Vrisk in krik zadovoljstva takoj, ko se oddaljiš od terena in je s padalom nad glavo vse v redu in že čez nekaj minut pristanek pred pisarno! Kje je kaj boljšega?
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.