Z Blažem sva se spoznala na alpinistični šoli pred skoraj šestimi leti. Takrat še ni (zelo) veliko govoril, a zato toliko hitreje hodil in plezal. Že pred uradnim zaključkom alpinstične šole mi je bilo jasno, da bo Blaževa alpinistična in plezalna pot bogata...
Blaž se "ogreva" v smeri Slepec, 7c.
Blaž je imel v sebi nekaj, kar ima vsako generacijo ta frišnih alpincev običajno le kakšen posameznik. Tisto pristno, gorečo željo po plezanju in vse s tem povezanim, od branja novic, literature, izobraževanja, treninga ter opreme ipd.
Ko sva opravila s Svečo, sva šla v Centralni slap. Blaž na varovališču.
Leta so tekla in Blaž je bliskovito napredoval. Danes se ogreva v smereh, v katerih se sam sebi zdim 30 kilogramov pretežak in 100 zgibov prešibak. Njegova volja in odločenost sta še naprej neomajni, namesto problemov pa vidi priložnosti.
V Sveči v dolini Tamar.
Dobro zaledenela zima tudi s težjimi curki.
Spomnim se najine prve ledno plezalne ture. Šla sva v Tamar. S svežimi cepini in v težkih smučarskih čevljih (pancarjih) in smučarski-tekaški jakni ter kot tečajnik tradicionalno otovorjen tudi z vrmi, je peš dobesedno letel na dostopu. Tudi on si je sicer še kako dobro zapomnil donenje, ki je prihajalo izpod ledu v Sveči, kjer sem takrat precej globoko požiral slino. Ampak za mano je bil tako hiter in na štantih tako metodičen in zverziran, da je bilo jasno, da bova še plezala.
Blaž v Lomski smeri v Trapezu/VDV.
In sva. Ne veliko, a ko sva plezala skupaj, je bilo vedno tako, kot bi bila vsak dan navezana na vrv. Vse je teklo tekoče, hitro, preprosto...
Da se vse skupaj ne bo slišalo oziroma bralo kot neki "spomini", zato še razlog za ta nostalgičen prosti spis (in vzpodbuda za Blaža, da me - starega kozla - še kdaj priveže na vrv:)...
Ob izstopu iz zimske ponovitve Kaminske smeri v Mali Mojstrovki.
Izkoristil sem priliko in željo po fotografiranju. In da suhoparno ne objavim samo fotografij, sem zato spisal zgornji tekst.
Z Blažem sva se končno ujela in šla v plezališče Kupljenik, z nama je bil tudi Duško. Bilo je pred pričetkom jeseni, njegov dan za počitek in moj prost dan...
In za njegov dan "počitka" sem ga nažical za par fotk...
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.