Zime oziroma konkretnih snežnih padavin vsaj zaenkrat za Slovenijo še ni na vidiku. Tako smo izbrali nekaj pohodniško obarvanega. Mahnili smo jo raziskovat nad Martuljek!
Gasilska na vrhu Rutarskega vršiča.
Na Rutarskem Vršiču še sploh nisem bil, čeprav sem ga že opazoval s ptičje perspektive. Omejeni s časom povratka smo tako urno grizli kolena in se v osami, tako značilni za martuljške konce, v poldrugi uri razgledovali na Martuljško skupino gora. Po krajšem premoru smo nadaljevali po grebenu proti Kukovi špici in se ves čas spopadali s tipičnim "priboljški" teh krajev - nadležnim rušjem ter krušljivo skalo.
Mr. Legenda je vmes obnovil svoje veščine drevolazenja, ki so ga v osnovni šoli skoraj stale ukora in izključitve. Prava škoda bi bila, če Slovenija zaradi tega športa plezanja po drevesih ne bi dobila inženirja elektrotehnike in specialista telekomunikacij!
Spogledovanje s Kukovo špico naprej po grebenu
Da bi ne hodili po isti poti nazaj, smo si zamislili malo bolj avanturističen sestop v neznano. S krajšim odsekom poplezavanja s škrbine v grebenu navzdol, čez rušje in še več krušljive skale, od tam pa po predirajočem se snegu pomešanem s skalovjem nazaj proti Skočnikom.
Mokri čevlji in nogavice ter od tekanja malo ošibena kolena niso nič v primerjavi s še svežimi spomini na prvo avanturo v martuljških gorah letos!
PS: Robi tvojo polovico čevapčiča sem našel v tamalem stranskem žepku foto-nahrbtnika. Vrnem ob prvi priliki!
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.