Z najvišjega vrha Karavank - Stola (2236 m) smo se resda pognali v dolino že zjutraj, ampak enega zadnjih vročih poletnih dni smo si vseeno zaželeli dobro izkoristit. Aljaž, Gregor in jaz smo tako spet zagrizli v breg...
video
V neprijetni sončni pripeki in hudi vročini smo tako pozno popoldan štartali od Valvasorjevega doma pod Stolom (1181 m) in s počasnim tempom v slabih dveh urah prisopihali do Prešernove koče na Stolu. Tam smo v upanju, da se vetrovi napačnih smeri in prevelike jakosti umirijo - vase vrgli klobaso in štruklje. Na našo žalost vreme ni sodelovalo in tako so se prek vrha pričele poditi še meglice... Čakali smo kakšne pol ure, a ni kazalo na pretirano izboljšanje. Še vedno je bil veter tak, da je povzročal neugodno turbulenco in pihal precej postrani.
Nespametno smo se vseeno odločili štartat, kar smo ob sicer srečnem pristanku vsi obžalovali, saj je bil vsaj prvi del leta precej "napet". Milo rečeno!
Vsaka izkušnja je dragocena. Še zlasti takšna, od katere odneseš novo spoznanje - brez, da bi si opekel rit. Veseli kot radio smo to spoznali tudi sami ob varnem pristanku v dolini. Ljudski pregovor, ki se ga vsakič znova spomnim, drži kot pribito: "Izkušnje so najboljša šola, le šolnina je zelo draga!".
Tokrat je bila šola na naše veselje "poceni"...
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.