V petek popoldan smo se s precej vroče Ljubljane odpeljali v Poldov rovt v Vrata. Namenili smo se bili do Bivaka II ter prihodnje jutro na vrh razglednega 2542 metrov visokega Dovškega križa.
Tečaj gorske fotografije sem si zamislil ob enem izmed poslednjih sestopov letošnje zimske sezone, ko so me prijatelji dražili zakaj ne bi znanja kako naredit (še) boljšo fotografijo malo delil. Po duši (in komercialni usmerjenosti) sicer bolj snemalec in video tip, se v zadnjem obdobju prostega časa (kar ga sploh je) vse bolj pogosto lotim tudi fotografiranja. Zdel se mi je simpatičen izziv. Pa sem sestavil program in pripravil spletno predstavitev. In na moje veselje že po prvi objavi prodal vsa razpoložljiva mesta. Oviro je predstavljal prosti čas udeležencev, a sem s tem računal že vnaprej in tako smo po nekaj dnevnem usklajevanju oddali glasove za izbrani datum mojega prvega fotografskega tečaja v gorah.
Previdno čez napihan sneg v škribini pod Dovškim križem
Zbrali smo se Poldovem rovtu in s počasnim tempom krenili v gozd. Strma mesta stezice proti bivaku II me vselej presenetijo z naklonom. Otovorjeni z dodatno težo DSLR fotoaparatov, večih objektivov, kupa filtrov, svetlobnih odbojnikov ter stativov, smo napredovali počasi, a vztrajno. Izkoristili smo številne za fotografiranje lepe postanke, ki jih nudi ta manj obljuden del slovenskih gora.
Prvo nekaj minut dolgo pavzo smo naredili ob studencu, kjer smo se odžejali in napolnili naše čutarice s kristalno čisto, a ledeno studenčnico. Od tam smo po skritih stezicah med rušjem nadaljevali proti veliki jami, kjer smo znova napravili krajšo pavzo za nekaj fotografij.
Pred zadnjim strmim odsekom se začnejo snežne zaplate in je treba nekajkrat malo poskakljati po večjih skalah in se tako izogniti snegu prav do bivaka. S še malo več navigiranja smo obšli snežne zaplate tudi nad bivakom in se slabih 100 višinskih metrov više ustavili na manjši izravnavi. Ven smo zvlekli fotoaparate in občudovali mogočno severno steno Triglava.
Stena se je otepala dolgih senc, ki vsakokrat ob koncu dneva padejo nanjo, a bilo je zaman. V dobri uri, ki smo jo kot pršuti izpostavljeni hladni burji premraženi prebili na izpostavljenem mestu, smo se pogovorili o panoramah, bracketingu, HDR in ostalih fotografskih skovankah. Ko smo zaključili, smo jo urno popihali navzdol k bivaku.
Kuhanje večerje z razgledom na najvišje vrhove Julijskih Alp je vsakokrat posebno doživetje. Tudi tokrat ni bilo drugače. Posedli smo se po skalah in pojedli. Oh kako vsakokrat paše topla jed! Prav neverjetno kako v gorah tako male reči - tako veliko pomenijo! Seveda nismo lenarili in hlastanju za hrano in zrakom povedali še marsikaj koristnega za fotografiranje ob slabi svetlobi in naredili nekaj kičastih posnetkov.
Od besedičenja me je že dodobra praskalo po grlu, a sem misli potisnil vstran in še naprej razlagal, vse dokler ni luna zasvetila v vsem svojem polnem sijaju in dokler se na nebu niso prikazale prve zvezde. Zavoljo lune so bile zvezde sicer precej manj vidne, kot bi si želeli, a vsega pač ne moreš imet! Obdelali smo še nekaj pravil nočne fotografije in skakali okrog s stativi. Za trenutek je še mene odneslo in sem skakal okrog in fotografiral ko zmešan. Z lučkami smo se šli light painting in šele okrog polnoči legli k spancu v zavetju bivaka.
Počitek je bil kratek, saj so budilke brenčale že ob pol petih zjutraj. Prav presenetljivo svetlo je bilo, skorajda dan je že bil! Prav na hitro sem zazibal še ostale zaspance in po prvih fotografijah jutranje zore, ko prva svetloba poboža Triglav, smo z lahkimi nahrbtniki - v katerih so bili le fotografska oprema, dereze in cepin ter nekaj malice - odrinili mimo Šplevte proti Dovškemu križu.
Sneg je bil v soboto zjutraj pomrznjen. Marsikje je celo držal človeško težo, pogosteje pa se je prediral. Zoprna poledenela skorja se je tako kot podgana ostrih zob zažirala v piščali in na nogah po koncu ture pustila vidne posledice. Vzpeli smo se naravnost čez grapo, kjer je bilo snega še ravno toliko, da je omogočal lepo napredovanje in lažje poplezavanje čez nekaj metrski skok. Do vrha nas je tako čakal samo še previden prehod v škrbino, kamor pride vzhodni krak Jugove grape s severni strani Martuljka in naprej po grebenu do vrha Dovškega križa.
Skupinska fotografija na vrhu Dovškega križa.
Okrog 7h ni bilo na vrhu Dovškega križa nič kaj jutranje. Sonce je bilo že visoko na nebu, lepote jutranjih barv so počasi bledele, udeleženci pa vsi polni vneme pritiskali na sprožilce. Res je lepa narava! Spodaj globoko pod nami se je v roso odeto zelenje še skrivalo v varnih sencah dolin, nad nami se je bohotilo sonce in se lesketalo s prostranih sneženih pobočij. Obdelali smo osnove portretiranja in uporabili nekaj trikov za osvetljevanje v gorah, naredili ducat skupnih fotografij in zatem počasi in previdno krenili v dolino.
Tudi v sestopu smo šli čez grapo, ki je še bila v senci in tako je bil sneg še kolikor toliko užiten za hojo. Na sestopu nas je skorja še bolj zoprno grabila za spodnji del okončin, a smo se brez večjih težav prebili nazaj do bivaka. Pospravili smo opremo, zapahnili vrata in zdirjali po meliščih v dolino. Spotoma smo pokazali še nekaj trikov ostrenja ob fotografiranju hitrih premikov/športov- v tem primeru t.i. šodršusa. Za laike: šodršus je po melišču brezglavo divjajoč posameznik ali skupina. Priporočljivo za kolena, močno odsvetujem v primeru padca :)
Dan smo zaključili s kosilom na odličnem biftku, ob mletju katerega v ustih smo šli čez uvoz, obdelavo in izvoz fotografij oziroma osnove postprodukcije. Prvi tečaj gorske fotografije je kar prehitro minil. Toda v takšnem okolju in s tako vedoželjno dobro družbo niti ne bi moral pričakovati kaj drugega!
Hvala vsem za udeležbo in lepe spomine!
