Viewing entries in
Other

Photo Workshop by Samo Vidic

Comment

Photo Workshop by Samo Vidic

Samo_Vidic_Workshop_2014_Anze_COKL-7

V njeni vsako leto boljši vsebini in izvedbi se mi je letos končno uspelo udeležiti fotografske delavnice, ki jo organizira najboljši slovenski športni fotograf - vselej inovativni Samo Vidic z Bleda. Fotografske delavnice, ki so se strukturirano odvijale kar štiri dni, so se prikladno dogajale v Bohinj Park EKO Hotelu in v okolici Bohinja ter na motokros progi ob letališču Brnik.

Ker sem fotografski in snemalski samouk, je bila to zame prva fotografska delavnica nasploh. Z izjemo naravne svetlobe in občasne uporabe odbojnikov, doslej nisem uporabljal daljinsko proženih bliskavic in podobnih pripomočkov. V glavnem seveda zato, ker se večina mojih fotografskih in snemalskih podvigov odvija v vertikali, do kamor se v glavnem pride peš in na lasten štirinožni pogon in ni niti možnosti niti potrebe po uporabi omenjenih pripomočkov.

20140602-181449-65689377.jpg

 Ponesrečen trenutek, ko sem na sprožilec pritisnil ob nepravem času,  sem ujel dvig uteži med zobmi in se pohecal in naredil oglas za zdrave in močne zobeke in CrossFit.

Samo_Vidic_Workshop_2014_Anze_COKL-3

Toda širjenje obzorij in nova znanja so vselej koristna reč. Če jih imaš priliko pridobivati z mentorji kalibra Samo Vidic, pa je to sploh povsem druga pesem. Poleg Samota so na delavnici svoje izkušnje in znanje delili tudi ostali odlični fotografi: Bor DobrinVladimir RysMarcel Laemmerhirt ter Aleš Bravničar.

Samo_Vidic_Workshop_2014_Anze_COKL-4

Ena reč je brati knjige, priročnike in forume, druga pa ko imaš pred sabo določeno sceno, konkretno nalogo, nastopajočega modela in seveda vse kar zraven sodi v realnosti... Če izpostavim le tropski naliv, ko nas je v Bohinjski Bistrici med fotografiranjem kolesarjev napralo do kosti, ko je s flešov voda tekla kot iz steklenic in je v ruzakih plavalo listje, trava in ostale sestavine gozda in blatnih tal - potem si človek zlahka predstavlja, da gre na fotografskih delavnicah Sama Vidica povsem zares. Biti omejen z vsem naštetim ter poleg tega še časom, je vse prej kot mačji kašelj in je pravo nasprotje na primer samostojnem ustvarjanju ob sončnem zahodu vrh gore. Zelo hitro si torej postavljen v čevlje fotografa, ki si s fotografiranjem služi kruh in vsem kar paše zraven: časovne omejitve, vremenske neprilike, zahtevni naročniki ipd.

Samo_Vidic_Workshop_2014_Anze_COKL-5

Tako rekoč vsak dan sem prišel do novih spoznanj in izkušenj. Najbolj so mi bile všeč konkretne delavnice s fotografiranjem, ko smo s svojo opremo ustvarjali pod budnim očesom zgoraj omenjenih, nič manj zanimiva pa so bila tudi predavanja. Podzavestno sicer že veš ali si vsaj misliš kaj vse je potrebno, da se približaš nivoju profijev, ko pa to slišiš od njih samih je občudovanje njihovega dela in truda še toliko večje. Prednost delavnic kakršne so Samotove, kjer dejansko fotografiraš in ustvarjaš, vidim predvsem v tem, da ne ubijejo kreative, saj sam s svojo opremo delaš kar bi sicer, pri tem pa te usmerjeno vodi, svetuje in popravlja mentor, ob koncu dneva pa jih izbereš maksimalno 5 in te gredo v nadaljnje konstruktivno komentiranje...

Samo_Vidic_Workshop_2014_Anze_COKL-6

Fotografske delavnice Sama Vidica ali Samo Vidic Photography Workshop 2014 je bil zame osebno najboljše vložen čas za izobraževanje in odpiranje novih obzorij na področju fotografije. Stotine strani knjig, priročnikov in druge literature namreč ne more nadomestiti več dni v stiku z najboljšimi fotografi, njihovim pristopom ter odnosom do dela ter seveda neštetih izkušenj, ki so si jih nabirali širom sveta v neštetih situacijah.

Samo_Vidic_Workshop

Zatorej za zaključek dodam še iskreno zahvalo Samo Vidicu in vsem ostalim fotografom za predanost  in nasvete, ki so jih bili delili z nami v času trajanja delavnic. In nenazadnje za iskren človeški odnos, ki je med udeleženci vzbujal domačnost in vzpodbujal kreativnost. Želim si, da bodo tudi prihodnje delavnice na domačih tleh, in da bom(o) lahko znanje velikih mojstrov občudovali že kmalu.

V nadaljevanju pa še nekaj fotografij, ki sem jih naredil v teh dneh...

Samo_Vidic_Workshop_2014_Anze_COKL-8

Motokrosist Toni Mulec.

Samo_Vidic_Workshop_2014_Anze_COKL-9

Toni pomaga mlajšemu motokrosističnemu kolegu ob padcu in zlomu roke.

Samo_Vidic_Workshop_2014_Anze_COKL-10

Eden izmed manjših skokov.

Samo_Vidic_Workshop_2014_Anze_COKL-12

To ni vožnja motorja ampak let z motorjem med nogami.

Samo_Vidic_Workshop_2014_Anze_COKL-13

Vladimir Rys v akciji.

Samo_Vidic_Workshop_2014_Anze_COKL-14

The making of.

Samo_Vidic_Workshop_2014_Anze_COKL-15

Tole je pa bad-ass MX woman. Ne vem imena, vem le, da je ženska.

Samo_Vidic_Workshop_2014_Anze_COKL-16

"Crazy russian" je na levi direktno ob luži. Zelo dobesedno je vzel nasvet "go do the extra to get the best shot".

Samo_Vidic_Workshop_2014_Anze_COKL-17

Naslednji trenutek je Rus izgledal takole :)

Comment

F-Stop Loka Photo Backpack Review

Comment

F-Stop Loka Photo Backpack Review

f-stop_loka_2013-1.jpg
F-Stop Loka 2013 Review

It's been a while since I last reviewed a piece of gear that I really really liked. My main passions being outdoor sports I usually  write reviews of rad climbing, skiing, speedflying and other outdoor sports gear and gadgets. But over time I started finding myself more and more on the other side of the lens, being photography or videography documenting my adventures around the globe. I am an avid adventure photographer/videographer, mainly using my gear for alpine climbing, ice climbing and freeride skiing. Meaning I have to carry all the gear along to far-away places and use it in awkward places such as hanging from ropes, standing on small ledges or alike.

As my cameras grew in size and weight from the smallest point and shoots to DSLRs, pockets were getting outgrown, over-the-shoulder bags became impractical and uncomfortable and following the natural evolution for carrying heavier loads was next - backpacks. I've previously owned and used many backpacks of different brands, but most extensively used were Clik Elite Contrejour 35 and the LowePro PhotoSport. Both had side access, which at the time I found crucial to reach for gear. However, the Contrejour's problem was that it was too big and when loaded, side access got "twisted" in a way I could not easily retract the camera. The LowePro PhotoSport suffered the same. Reading some really nice reviews I started thinking of the F-Stop Loka. Seeing the backpack in person during Samo Vidic Pro Photography Workshop, I made up my mind in an instant.

F-Stop_LOKA_2013-4

Loka of mine had since then been pretty much around the globe and in all kinds of environments: scorching sands of the West Sahara, humid Indonesia, Sailing in the Mediterranean, sharp Californian granite and spiky limestone of the Dolomites as well as infinite powder runs and loads of ski-moutaineering trips plus overnight sleep-under-the-stars adventures. And so, after roughly a year of use everywhere, I believe I have enough history with this pack to feel confident writting a proper review.

Short conclusion

This is the single best photo backpack I have used so far, mainly due to flexibility, durability, wearing comfort and practical no-fuss design. If you care for more - keep on reading.

Pravljična noč v puščavi pod milijardami zvezd!

Design

Leaving the obvious women's attributes aside, I like keeping things minimal and simple. Being a climber sooner or later gets you to the point when you figure out that all the bells and whistles usually catch on rocky outcrops, mean more weight is being carried (usually to no advantage) and more things get broken. Which is why it is best to omit it in the design from the beginning. Loka has a back access  to the gear, which is absolutely perfect. Big strong and easy to slide zippers seem to be bombproof and after a year of use from -25ºC to +35ºC, they seem to be intact. I believe there is also a lifetime warranty on the zippers, so you should have a peace of mind. It is also the small little details that count, such as elastic bands that hold the free end of the straps in place. You'd think that it is not important, but only as long you're not climbig at 80 km/h+ winds when those "not to worry" straps start slamming your face ferociously. And it actually hurts, as it did on a frigid cold and ferociously windy day this February climbing above Chamonix.

F-Stop_LOKA_2013-9

What I don't like with the design of my 2013 model Loka, is the bottom part detail... two edges which protrude (from the bottom side of ICU) on the outer side, exactly where the nylon material meets the bottom super-sturdy and durable material. That is the exact point where the backpack sees most use - when being offloaded to the ground in order to take out gear or even leaving it stand. And as I often need to take gear out leaving my backpack on rocks in the mountains and elsewhere, that is where I see a potential for design improvement, as it only needs a tiny bit of shifting the sewing to either side. I have to note though that except visible signs of wear all is structurally and integrally perfect. The second thing I personally don't need and/or find no real use for is the vertical pocket that runs along the front of the backpack. If it were me, I would simply ditch that, get some weight saving and make backpack even simpler. I find it too shallow to actually stuff something useful there except lighter clothing, but then again that can easily be stored inside the main compartment. Having this pocket too stuffed with anyting hard would also mean that everytime you put your backpack down to take photo/video gear out, it would either be in way and could possibly tumble the backpack to the sides or crush the hard goods in the front pocket.

Though F-Stop produces other backpacks which have beefier padding, I find Loka extremely comfortable to carry, even with heavy loads. Moreover, I find the F-Stop Loka more comfortable to carry when heavy than many of my climbing/mountaineering backpacks, which was quite a surprise. I would however like to see Loka improve ice-axe attachments but as it seems from the pictures online, the new series keep improving and already have that taken care of. Great job updating so quickly!

F-Stop_LOKA_2013-7

As far as climbing comfort goes I can only praise how good it actually performs. Be it climbing or doing anything which includes rising your arms above shoulder level for that matter. Shoulder straps are wide enough to balance the heavy load comfortably, padded great and yet are soft enough to follow shoulder movement. Utilising side compression streps and having properly balanced backpack is of course of crucial importance when climbing, as it is with any backpack and goes without saying.

Flexibility

Loka uses the ICU or internal camera units and is therefore almost as good as the old saying one-bag-does-it-all. When on a mission when I carry all my gear for climbing and shooting without pre rigging (which is 95% of the time) I use the Medium Pro ICU, which fits my 5D3 with either 16-35 mm f2.8L or 24-70mm f2.8L attached and the other on the side, plus one additional lens and Zacuto Z-finder and miscellaneous, such as filters, extra batteries etc. And now out of apx. 37L total capacity I would estimate there is about 20L or even 25L left for other gear. That means i can have all my climbing gear plus clothing stored inside, ice-axes and ropes on the outside and still have some place left. I'd even managed to fit over-night bivy gear along the aforementioned, but I do have to note it was minimalist and superlight top of the range gear, without unnecessary bulk.

F-Stop_LOKA_2013-10

Should I go on a shooting where I drive my car to or close by, I simply pull out the medium ICU and put the Large one inside, which fits additional lenses, on-camera flash and other extras. That is ONE bag, multiple ICUs and you are covered for literally everything. And the one that is not in my backpack gets used as a gear organiser and fits under the couch. Perfect!

Mesh pockets on the sides provide quick access to drinks (which I usually have inside in the dedicated hydration bladder pocket) or - as it is my case - a safe and sound way to carry tripod on the outside. As I almost always have to either climb or at least hike with all the gear on my back, I try to minimise weight and use the Gitzo Series 1 carbon fiber tripod, which fits awesomely. On the other hand, the huge Sachtler tripod for videography does not fit in the bottom mesh on the side and is therefore a bit more of a nuisance to carry as it is harder to attach it in way that it does not shift. But with numerous straps available I always find a way of securely attaching it to the backpack.

Spalnica pod milijardami zvezd in s pogledom na Triglav. Ni slabo, sploh ne.

Pros & Cons

Pros

  • no-frills and unnecessary bells&whistles design
  • build quality and durability
  • load carrying and load distribution comfort
  • bombproof zippers
  • fits airline carry-on requirements
  • the only backpack I've owned that stands upright when put on the floor

Cons

  • contact between super-durable bottom fabric and ripstop nylon on both sides (edges from the ICU on the inside force the fabric to wear quickly)
  • mini velcro that holds raincover on the top side above main zipper sometimes get snagged
  • hip strap far to long except if you're really long, say like 150+ kg user

Conclusion

If you are investing in a long-lasting and flexible solution to carry around your gear in a form of backpack for the great outdoors - look no further! Yes, the Loka is a tad more expensive, but it's all in the details, well thought design and build quality. And to tell you honestly, you'll be saving loads going for the top of the class from the beginning instead of numerous iterations I had to make before ending (happily) with F-Stop Loka.

Pogled na glavo

Comment

Fotozgodba: pregled leta 2013

Comment

Fotozgodba: pregled leta 2013

pregled_leta_2013_anze_cokl-1.jpg

Kadar najdem kaj prostega časa, se skušam ozreti v preteklost in narediti nekakšen mesečni fotografski povzetek celotnega prejšnjega leta. Po več iteracijah in parcialnih vložkih časa v to, da bi naposled pripravil nekakšen pregled in fotozgodbo, kot jo sicer pripravim vsako leto, sem zdaj naposled prispel do srečnega konca: izbral po nekaj fotografij in trenutkov vsakega meseca, ki so se mi še posebej vtisnili v spomin in spisal komentarje. Objavo sem imel sicer v mislih prve dne januarja, a enostavno nisem utegnil in do zdaj po malem krpal in dopolnjeval. Izbrane fotografije niso nujno meni najbolj všečne fotografije, ki sem jih naredil, temveč tiste, ki me najbolj spomnijo na določen mesec leta, ki je za nami... Vsakoletni pregled minulega leta me vsakič znova opomni, kako hitro beži čas, in da kako koristno je živeti za danes in vsak dan posebej, in ne tavati v prihodnosti... Predvsem pa sreče in zadovoljstva ne pogojevati s stvarmi, denarjem in lastnino, temveč z doživetji, občutki in zgodbami, ki me notranje bogatijo in izpopolnjujejo.

Ob kliku na fotografijo se odpre fotozgodba s komentarji pod vsakim utrinkom, le-ti pa so razporejeni kronološko, od prvega do zadnjega dne v letu 2013. Prijeten ogled.

Comment

Rekreacija po slovensko

Comment

Rekreacija po slovensko

Kako se rekreativci (ne) razumejo v naravi

Ponavljam se kot obrabljena stara papiga, ko pišem v čem vsem smo Slovenci posebni. A v zadnjem času me bizarne značajske posebnosti posameznikov vedno znova pogrejejo. Na žalost niti slučajno ne v pozitivnem smislu.

Piki gleda fotografa med užitkom v pršiču

Pred časom sem na slovenskem gorniškem portalu zasledil kričeč naslov. Število ogledov me je napeljalo na to, da kliknem na naslov in si preberem, kaj se je podpisani avtorici na temo kolesarjev izpod prstov zlilo na papir ali bolje rečeno zaslon računalnika. Tekst sem prebral pozorno, a sem ob zadnjem ločilu in globokem vdihu začel znova. Težko sem verjel, da je zapisano dejansko objavila(-jeno). Ker so bili po mojem drugem branju občutki zmešani bolj kot multivitaminski smoothie, sem se, dasihravno težko, vzdržal komentiranja. Ker se juha nikoli ne poje tako vroča, kot se skuha, sem zadevo prespal in v mislih postopoma odložil na tisto najbolj zakotno, zaprašeno polico mojih malih (po velikosti in vsebini, ne anatomsko) možganov. Ko sem že mislil, da mi bo številnim spletnim zgražanjem nad omenjenim tekstom in avtorico navkljub, uspelo zadevo ohraniti v pozabi, se je ponudil pričujoči izziv in razmišljanje na temo sobivanja ljudi. Konkretno športnikov - rekreativcev, ki se radi udejstvujemo v čudovitem naravnem okolju, ki ga Slovenija premore. Kolesarjev in pohodnikov, turnih smučarjev in gornikov, lovcev na divje živali in padalcev ter mnogih drugih interesnih skupin, ki imajo med interesi samo en skupni imenovalec - naravo.

Saj poznate tisto o razgledanih in tolerantnih Slovencih? Da imamo blazno radi žide, črnce in istospolno usmerjene. Ampak samo dokler to niso naši sosedje, jih ne vidimo ali niso prijatelji naših prijateljev, bog ne daj otrok ali sorodnikov… Počasi prehajam na osrednjo tematiko tokratnega razmišljanja, ki je - kot vselej poudarim - zgolj in samo moje razmišljanje - o tem kako (ne)radi imamo drugačne (tudi) na področju rekreativnih športov v naravi.

Sem alpinist, alpinistični inštruktor, turni smučar, gorski kolesar, pilot jadralnega padala, kot padalec skačem z letala (padalo se očitno lepo odpira), občasno potapljač, pogosto pohodnik in najpogosteje preprost suhljat moški z nadpovprečno količino zaostalih otroških hormonov. Kar v praksi pomeni, oprostite izrazu - da rad delam pizdarije. Takšne in drugačne. Kot v času “uradno priznanih” otroških let (še vedno sem otrok, samo večji) še vedno rad kaj ušpičim. Gizdalin, zlikavec in kolovodja so bili najpopularnejši med imeni, ki so mi jih bile nadele naše preljube sosede, ki so se zgražale nad dejanji tamalga Čokla.

Ampak za razliko od taistih sosedov, ki jih je motilo tapkanje žoge, ko smo s prijatelji igrali košarko (zamislite si - med košarko se tapka žogo - kako nenavadno, ne?), mene ne motijo kolesarji na peš poteh, ne motijo me luknjači na turnosmučarski gazi in ne motijo me ptiči v zračnem prostoru. Kaj vse počnem sem zapisal namenoma. Da je razvidno, da sem na “obeh” straneh. Ko pešačim v breg in crkujem na vročem soncu pod težo nahrbtnika, dol pa se mimo mene pripelje kolesar, ne tulim in bentim za njim, ampak si rečem: “Hudo, moraš bit pa močan, da na tako turo privlečeš s seboj še kolo… In se zasluženo odpelješ še navzdol.” Logično. Ko hodim s smučmi in mestoma (ali po vsej dolžini) naletim na “luknje”, ki so jih bili naredili pešaki med vzponom ali sestopom, ne bentim in lajam tjavdan. V 95% primerih luknje ne predstavljajo neke realne ovire. Če že - pač tu in tam zdrsne. Pa kaj! Če mi to kot turnemu smučarju ni všeč, si utrem svojo, novo gaz.

Dean nabira kondicijo

Kaj konkretno želim povedat? To da si v Sloveniji prepogosto vsi nekaj “lastijo”. V resnici tistemu, ki je prvi utrl smučino s turnimi smučmi v svež, globok sneg, kratko malo dol visi, če bo za njim nekdo naredil luknje. Sam se je bil namreč že preznojil in utrudil, da je prišel na vrh, dolgrede pa zarisal minljive sledi v še bolj minljiv sneg. Večinoma mu ni mar za luknje! Najbolj glasni so vselej tisti, ki smučino, ki jo je bil naredil predhodnik, egoistično vzamejo za svojo in si jo prilastijo. Bentijo zato, ker si je nekdo, ki je bil pred njimi in ni imel smuči, drznil olajšati vzpon in hodil po smučini. Pa kaj? Saj si tudi sami želijo olajšat vzpon in niso v resnici popolnoma nič drugačni od predhodnikov, le da imajo na nogah pritrjene smuči.

Strinjam se in podpiram - lahko je to del etike, kulture ali preprosto zglednega obnašanja v gorah pozimi, da pešadija ne “luknja” turnosmučarske smučine. Ampak nikakor to ne more biti in ni razlog za obsojanje, grožnje in gostilniška obrekovanja. Kot da nimamo v življenju že dovolj drugačnih skrbi in težav - Slovenci so si še v naravi kot volkovi! Nestrpnost se seli v čudovito alpsko in mirno(-ejše) okolje, kjer naj bi se ljudje vsaj malo umaknili od sranja, ki se vsakodnevno dogaja v dolini.

Bilo je neke nedelje ob povratku z Dovške babe, kjer se je pod modrim nebom posejanim z nekaj belimi oblački dalo kljub temu, da je bila nedelja, uživati v svežih sledeh v razmeroma dobrem in še ne preveč uležanem svežem snegu. Nek moški srednjih let, očitno izjemno izkušen in našutan turni smučar je staremu, že na pol brez-zobemu paru (tam 65-70+), začel ob lepem sončnem dnevu, ko sta seveda “delala luknje” na turni sledi gor-grede, solit pamet. Sprva je bilo sicer slišati razmeroma prijazno, potem pa že na pol užaljeno in otročje – z nekim zgovarjanjem na bonton. Glede na njegov (turnašev) korak, precej podoben tistemu od slovitega Freeapprovedovega Jake Ortarja (1 korak = 1 višinski meter) najbrž ni problem, če mu tu in tam zaradi kakšne luknje pešadije spodrsne, ker je na vrhu Dovške babe v pol ure – oziroma v tričetrt, če štarta na Jesenicah na železniški. Medtem ko sta oba stara brez-zoba pohodnika morda zadnjo zimo sposobna hodit v hrib in gledat razglede ter obujat mlada leta in čase, ki so za vekomaj minili – prav gotovo nesposobna gazit preko gležnja, kaj šele kolen – kot je bilo onega dne do vrha Dovške babe…

Saj vem – eni bodo rekli da naj ostaneta doma, če nista sposobna ali cilju dorasla, meni pa se vsekakor zdi tole kupčkanje na “mi pohodniki” ali “mi turnaši” povsem odveč in brezveze in je kvečjemu pomilovanja vredno. Tako kot trenutno vsa Slovenija. Neumno se mi zdi to ločevanje “med enimi in drugimi” in vse te pretirane razprave in omejevanje in ločevanje in nepotrebna nestrpnost.

Uvodoma sem omenil meni nepojemljivo nestrpen prispevek avtorice, ki mrzlično zagovarja svoj prav in da kako so poti in narava od pohodnikov, kolesarji pa da tja ne sodijo. Vselej je lahko biti na strani zmagovalcev in večine. V konkretnem primeru so to pohodniki. Kolesarji so namreč (po vsej verjetnosti kot množica ostalih sprejetih nepremišljenih zakonov) potegnili ta kratko. Ker jim nerazumen in v širšem evropskem prostoru izjemen in ekzemplarično bedast zakon omejuje in prepoveduje vožnjo praktično povsod. In to dobesedno. Nas zgodovina ni ničesar naučila? Bolj kot so zakoni ostri, bolj kot se človeku širokih nazorov in svobodnega duha nalaga restrikcij in prepovedi, bolj ga to sili v odkrivanje prepovedanega. Gorskemu kolesarju, padalcu, alpinistu in ostalim rekreativcem s kančkom raziskovalnega duha, bo zakon, ki bo prepovedoval vse, kaj malo mar. Zato je pomembno, da znamo v naravnem prostoru, ki je končen in si ga deli več različnih interesnih skupin, razumeti druge. Razumeti, da tam nismo sami in da če nas zanima lov na divje živali, nekoga drugega pa letenje z jadralnimi padali, ne moremo biti izključujoči ne do enih ne do drugih. Pa tako malo je potrebno! Izjemen primer tega kako na prisrčen način opozoriti na neprimerno parkiranje se je prijatelju pripetil nad Jezerskim. Ob povratku ga je na avtu namesto polomljenih brisalcev, stranskih ogledal in napisov z žeblji na plehu ter ostalih sicer tipično balkanskih primitivizmom pričakala slikovita razglednica, na njeni hrbtni strani pa za v ljubljani registrirano vozilo kolega hudomušno pisalo: “Tudi na Jezerskem poznamo parkirišča. Prvo je že 50 metrov naprej. Srečno, Davo Karničar”. Ne samo prijatelj šofer in vsi trije sopotniki - tudi kopica naših prijateljev, ki je slišala to Jezersko zgodbo, dobi dober vtis. Vtis o prijaznih ljudeh. O ljudeh, ki na napake opomnijo na način, ki je trajnosten. Na takšnega, ki je topel in predvsem človeški. Ki te opomnijo tako, da te vzpodbudi k razmišljanju, osebnostni rasti in izboljšanju, ne pa gnevu, sovraštvu ali maščevanju.

Če smo si Slovenci že v mestu in na vasi namesto človek-človeku kot volkovi med seboj, dajmo bit vsaj v naravi malo bolj strpni in širokega srca ter nazorov… Vsem nam bo lepše! Obljubim.

Anže Čokl za BETA Magazine

Comment

Smučanje z Rjavine že od 100 EUR dalje

13 Comments

Smučanje z Rjavine že od 100 EUR dalje

bivakiranje-rjavina-1.jpg
KAZEN_TNP

Človek bi sklepal, da je vrhunec turno-smučarske avanture prav smučarski spust z vrha ter varen povratek v dolino. A v Sloveniji je v resnici češnja na torti KAZEN, ki jo dobiš v tednu dni na dom - seveda s pozdravi in položnico nadzornika Triglavskega narodnega parka!

Triglavski organi nadzora in pregona, ki pritlehno delujejo pretežno z varnega zavetja pisarn, okretnih malih terencev, lovskih opazovalnic in torej najpogosteje od tam, kamor se pride z avtomobilom ali dostopa prek interneta, so neverjetno metodični in neusmiljeni. S pomočjo tehnologije in interneta skrbijo za red in mir na najlepšem koščku zemlje v Sloveniji.

In tako je že prve dni po omenjeni avanturi nadzornik TNP z udobja pisarniškega stola s pomočjo brskanja po spletu (glej dopis) nadziral dogajanje v Parku minuli vikend. Dodobra je preučil premike in akcije nepredipravov in na spletni strani izsledil nepokornega državljana ter ocenil, da je pripetljaj ogrozil cilje Triglavskega narodnega parka, in sicer tako, da je bil kršen zakon in povzročeno grozodejstvo materi naravi.

TNP_kazen_1

Eno takšnih grozodejstev je zagrešil Primož, ko je po skoraj 8 urah vzpenjanja utrujen, žejen in lačen prebivakiral vetrovno noč na grebenastem vrhu Rjavine pod tkanino kilogram težkega bivak šotorčka. To je očitno strašen prekršek "šotorjenja" in kar precej hujše dejanje kot pa tisoče avtomobilov v dolini Vrat, ki se v poletni sezoni vsakodnevno vozijo in parkirajo po zelenicah, v gozdu in drugod (glej Zabaviščni park Vrata ter fotografijo na dnu). Spanje vrh Rjavine je tudi hujše kot prenekateri skriti šotori “vzhodnjakov" (z zraka se jih lepo vidi, s pisarne in prek spleta pa težje), ki v avgustu dopustujejo sredi TNP pred nosom organov pregona - seveda na za to izrecno prepovedanih mestih.

O tem strašnem Primoževem grozodejstvu, ki ga je omenjeni povzročil na podlagi 57. člena po 3. točki 4. odstavka, 65. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku, si lahko ogledate kratek dokumentarni film v nadaljevanju, ki mi je bil zaupan v montažo.

http://youtu.be/ozKu1TYpSaU

OPOMBA: Zgornji segment je resda zapisan malce hudomušno in prav nič nimam proti razumski ureditvi, redu in miru na splošno, ampak nekatera “pravila” na območju TNP so precej nečloveška (in proživalska). Dotična kazen se mi zdi pa najmanj zelo - zelo čudna!

Šotorjenje in taborjenje sta v SSKJ precej skopo opisana pojma, prav tako razlage ni zaslediti v zakonu o TNP, vendar nikjer dejanje kot se je zgodilo ne pade v eno izmed opisanih kategorij. Nikjer na tem ljubem Svetu, ampak res nikjer - tudi v številnih Narodnih parkih, kjer je šotorjenje sicer prepovedano, je DOVOLJENO prebivakirati - in sicer kjerkoli od sončnega zahoda do sončnega vzhoda, pa naj bo to gol, z marelo nad glavo ali bivak šotorom. Kaj naj bi človek zmrznil in potem zgnil? (Prejšnje vodstvo TNP je celo omenjalo, da se tovrstnega početja ni in ne bo preganjalo).

Bivakiranje Rjavina-1

Po drugi strani pa sem v Alpah na primer na lastne oči med vzponom v steni videl, kako je gorska policija (Gendarmerie Haute Montagne) s helikopterjem odvažala v culico povite šotore čehov in poljakov, ki so si postavili prave kampe (tabore) na ledenikih pod stenami. Ampak to je vendar že na pogled popolnoma druga stvar - kupi prtljage razmetani okrog šotora, skopana latrina v sneg/led na obljudenem ledeniku, več šotorov v krogu, skupni prostor - skratka vse za dolgotrajno bivanje v šotorih - ne pa bivakiranje od sončnega zahoda do vzhoda, ki je na istem kraju sicer (izrecno) dovoljeno.

Vijuganje kilometer in pol nad Krmo.

Kazen za spanje vrh Rjavine, pa naj bo to v spalni vreči, pokrit s celofanom ali bivak vrečo/šotorom, kakor je bil Primož, se mi osebno zdi nerazumen ukrep. Trudim se sicer razumet stališče naravovarstvenih nadzornikov in odkar sem imel opravka z zaposlenimi strokovnjaki na TNP, tudi laže razumem nekatere njihove argumente. Predvsem tiste, da z njihovega stališča načeloma nikoli ne bi bila težava osamljen primer, da pa je treba rešitve iskat sistemsko...

In potem se znova spomnim prometa v poletni sezoni v Vrata, t.j. v samo osrčje TNP, kamor se pripelje in dolino vsakodnevno onesnažuje tisoče avtomobilov - s smogom, prahom, hrupom, odpadki, s parkiranjem vsepovsod... In zaradi takšnih dogodkov na eni strani in s Primoževim osamljenim dejanjem pod zvezdami na drugi, nikakor ne morem razumet, kako je lahko bivakiranje na vrhu Rjavine ob koncu zime tisto, ki zasluži pregon in kazen pred ostalim...

Bavarska-2

Nauk zgodbe? Bodite pripravljeni, trenirajte, če ste slabotni in prepočasni se poslužite dopinga in poživil - karkoli, samo ne zanašajte se na možnost bivakiranja, ker je to v Julijcih in znotraj TNP nedopustno in celo prepovedano.

PS: Imena so namenoma zakrita, ker ni namen kazati s prostom na posameznike (vsi imamo nekaj masla za ušesi in kdaj vstanemo z levo nogo), temveč skušati s konkretnimi primeri doprinesti ali vzpodbuditi k razmišljanju in k nekim sprejemljivejšim sistemskim rešitvam, ki bi tovrstne "lapsuse" kot je bivakiranje v stenah, na vrhovih in drugje, obranavale drugače kot pa da jih enačijo s šotorjenjem/taborjenjem v dolinah poleg koč, urejenih kampih ipd.

13 Comments

Comment

Bias lightning za lažje delo na računalniku ponoči

bias_lightning

Kdor pogosto dela na računalniku tudi ponoči oziroma zvečer, naj vsekakor razmisli o osvetlitvi zadnje strani monitorja s t.i. bias lightning. V osnovi gre za to, da se človeške oči "utrudijo" na premočnih kontrastih. Tipičen primer je gledanje v računalniški monitor, ki je svetel, ozadje pa temno. Ker se tudi oči prilagodijo na relativno močan izvor svetlobe monitorja slabše zaznavamo kontraste, barvne odtenke in ostalo kar se odvija na monitorju.

Rešitev je preprosta in poceni. Najbolj učinkovita je svetloba, ki prihaja izza monitorja, saj na tak način ni svetlobnih odbojev in težav s popačeno sliko, kot se prepogosto dogaja v primeru namizne lučke, ki sveti s strani.

Na trgu sicer obstaja kar precej plug&play rešitev za bias lightning, ampak večinoma vse so vezane na USB, kar pomeni precej omejeno moč oz. relativno slabo svetilnost. Večji kot je monitor, več svetlobe je potrebno, da je okolico enakomero osvetljena in da je prehod kontrasta z monitorja na "temno" / neosvetljeno podlago postopen oziroma gradienten.

Sam sem se zadeve lotil po svoje in kupil sledeče:

  • LED trak dolžine 1 m z močjo 14W/m, hladna bela svetloba, samolepilni - cena 15 EUR
  • napajalnik 2,5A, 20W, 12 V - cena 17 EUR
  • kabel z vtikačem in kontaktom - cena 3 EUR

Trak sem razrezal na polovico in oba 50 cm konca povezal med seboj, vsakega namestil simetrično na zadnjo stran monitorja, da svetita proti steni. Ta odbija svetlobo in daje lep gradienten prehod z monitorja na temno okolico.

bias_lightning_side_view

Razlika pri delu na računalniku je gromozanska! Sprva nisem verjel zapisom na internetu misleč, da pač prodajalci gonijo svoje, da bi prodali kar pač prodajajo. Ampak dejansko je razlika očitna, moje oči so precej bolj spočite, delo manj naporno in ker v povprečju ob delovnih dneh dnevno presedim pred zasloni računalnika med 8-12 ur/dnevno, razliko zares opazim. Vsekakor priporočam, saj sistem te ambientalne osvetlitve računalniškega kotička ni drag, ima pa mnoge pozitivne lastnosti, ki v praksi preprosto delujejo.

Comment

Comment

Nevarnosti v gorah - sami sebi najbolj nevarni

Večkrat sem že ugotovil, da so v Sloveniji subjektivne nevarnosti v gorah med najbolj priljubljenimi. In vsekakor mnogo pogostejše od objektivnih. Zakaj - prav mi Slovenci - si težko razlagam, bi pa v isti koš lahko pometal še nekatere druge "vzhodnjaške" narode z zmagoslavnimi zgodbami v papučah na Triglav, v volnenih nogavicah čez Kriško steno, s polnim nahrbtnikom ukradenih dek, starih makaronov in na pol pokurjenih sveč iz bivakov čez Kopiščarjevo pot na Prisank in tako dalje... Zahodnjaki imajo očitno pač bolj razvito kulturo najemanja gorskih vodnikov, profesionalcev z znanjem in izkušnjami, ki goste ali kliente v gorskem svetu naučijo pravilnega gibanja, pa naj bo to po vertikali ali malo manj kot vertikali in s tem izločijo precejšen del subjektivnih nevarnosti, torej teh na katere ima človek, ko se poda v gore - vpliv.

V slovenskih gorah si je najbolj nevaren človek sam sebi

In če zelo na kratko opišem letošnji pripetljaj nad Vršičem, gre (žal) resnična zgodba takole... S tamladimi alpinci smo šli kot del zimske tehnike čez Pripravniško grapo na Mojstrovko. Ker je bil Vršič v tistem času s snegom zasut od zgoraj do dol, prav do 2. ovinka vršiške ceste, je bilo dnevnih obiskovalcev (pričakovano) precej manj, saj je že samo do prelaza 2 uri podaljška.

A kmalu sem globoko pod nami, še na dostopu, opazil dve postavi, ki sta sledili naši gazi (takrat edini peš gazi). Ker smo se vmes še ustavljali za opravljanje različnih vaj in smo bili v večji skupini, sta nas počasi dohitela dva prej omenjena možiclja. Po naših sledeh sta nadaljevala naravnost na čelo in potem nadaljevala naravnost navzgor (ne po grapi?!) in s palicami v rokah! Se pravi niti ne v grapo, temveč naravnost navzgor (nekje med Pripravniško in Sestopno v smeri strmega skalovja).

Ko smo s skupino opravili zadnje priprave in vse pregledali smo zarinili v breg in gazili na novo. Na novo zato, ker sta možaka svojo gaz speljala 30 metrov gor do mesta, kjer nadaljevanje za nekaj stopenj presega težavnosti katerekoli grape v Grebencu. Medtem ko smo že prešli njuno doseženo višino po ZELO očitni Pripravniški grapi, sta pač znova zavila v našo gaz in nadaljevala po stopinjah.

Vrh grape sta še nekaj časa pogledovala okrog in zatem je sledil prvi šok v obliki vprašanja: "Katera je Mala Mojstrovka?" Že tako ali tako sta bila očitno prepričana, da je to (Pripravniška grapa) pač klasični pristop na Malo Mojstrovko, saj je itak gaz in kup ljudi pred njima in že ne more biti nič posebnega... Prešernega razpoloženja sta nadaljevala do vrha in ob povratku smo se točno na istem mestu, se pravi na sedelcu ob izstopu iz Pripravniške grape znova srečali. Tokratno vprašanje je bilo manj šokantno kot prvo, ampak nadvse zaskrbljujoče: "Lahko vprašam kje se gre dol?"

Zgodba ima srečen epilog in opisovanje naših odzvivov na njuno drugo vprašanje ni več smiselno. Je pa zgodba lep primer nečesa, kar bi se lahko končalo drugače...

Comment

Oprema za spanje v gorah

2 Comments

Oprema za spanje v gorah

rjavina_julijske_alpe_jutro_anze_cokl.jpg

Ko sem pred časom spisal prispevek Spanje na vrhovih slovenskih gora, je v mojem e-poštnem nabiralniku naenkrat naraslo zanimanje za bivake na prostem pod milim nebom. In če je bilo po omenjenem prispevku, ki je bil objavljen tudi v Planinskem vestniku, kar nekaj vprašanj, se je po zadnjem pisanju o Avanturi na samem vrhu Rjavine pojavilo veliko povsem konkretnih vprašanj o opremi, ki jo uporabljam(-o). Verjamem, da so fotografije marsikomu vzbudile željo po tovrstnem doživetju!

Da ne bi pisaril vsakomur posebej in ker sem mnenja, da je spanje na vrhovih gora posebno doživetje in ima neverjeten čar, bom spisal pričujoč prispevek z željo, da morebiti komu olajšam izbiro - o tem kaj vzeti s seboj na turo in kaj pustiti doma...

Rjavina_Julijske_Alpe_Jutro_Anze_Cokl

Spanje

Sicer zelo očitno, ampak potrebna je spalna vreča. Sam uporabljam spalne vreče Feathered Friends in sicer model Hummingbird UL 900 za vse razen najhladnejših dni/noči (in odprav), kjer uporabljam model Ptarmigan.

Spalna podloga v zimskem času je brez izjeme samonapihljiva Thermarest NeoAir X-Lite velikosti L, da se lahko normalno stegnem in spim tako na hrbtu kot trebuhu brez da se drgnem po tleh s prsti na nogah ali čelom. Če grem na turo, ki veleva čimlažji nahrbtnik, uporabljam krajšo S različico, pod noge pa podložim nahrbtnik, vrvi ali pač ostalo šaro, ki je čez noč ne potrebuješ. V poletnem času je nepogrešljiv klasični armafleks; nekaj časa že odlašam z nakupom Thermarest Z-resta, trenutno uporabljam najbolj navaden in poceni "armič", ki ga prodajajo za 5 EUR. V poletnem času mi namreč samonapihljiva blazina kot samostojen kos ne služi, ker so vrhovi posejani s skalami, peskom in drugimi ostrimi površinami in bi od napihljive spalne podloge ostala samo še prazna vreča.

Zamaški za ušesa so takorekoč nepogrešljivi. Ne samo, če je z vami vrh gore smrčač, temveč v vsakem primeru. Že vsaka malo močnejša sapica bo namreč povzročila šelestenje materialov s katerimi si obkrožen - bodisi bivak vreča, spalna vreča, kaj šele šotor ali začetniška napaka, ko se kakšno PVC vrečko s hrano pusti zunaj na prostem namesto v nahbrniku ali pokrito s snegom. Od šelestenja vrečke PVC od banan na primer skoraj garantirano ne boste spali :)

Med pomembnejše stvari za udoben spanec sodijo tudi sveže, tople nogavice. Vsak ob svežini pomisli na vonj, ampak v resnici je to pomembno zato, ker so suhe noge tople noge. Priporočajo se tudi osvežilni robčki, saj se tako z nog odstrani znoj in s tem sol, ki nase veže vlago. Sam uporabljam nogavice iz Merino volne Patagonia in Thorlo.

Podkapa ali balaklava naj bo vsekakor obvezni del opreme za bivakiranje, saj človek čez glavo in vrat izgublja kar 60% toplote in v kolikor ne posedujete zares dobre spalne vreče, ki zelo dobro zaobjame in izolira omenjene dele telesa, je podkapa bistvenega pomena za dober spanec tako pozimi kot poleti ob hladnejših nočeh.

Tistim, ki jih rado zebe in trika še ne poznajo pa tole - najboljša naložba za toplejšo noč je vrela tekočina v plastenki tipa Nalgene, ki jo damo v nogavice. Najbolje v tiste, ki smo jih uporabljali navkreber, saj se le-te tako zelo hitro posušijo, v spalni vreči pa je velik izvor toplote in razlika je neverjetna. Zjutraj tekočino, ki je praviloma mlačna, popijemo za zajtrk ali pa nam (če govorimo o zimi) močno pohitri jutranjo kuho in taljenje snega.

Spalnica pod milijardami zvezd in s pogledom na Triglav. Ni slabo, sploh ne.

Fotografija in snemanje

Del zaradi katerega me še bolj vleče spat na vrhove gora, so nočni razgledi in fotografija. Nočna fotografija je sicer preobsežna tema za pričujoč prispevek, a vendar se z nekaj osnovne opreme da zajeti prizore, ki jih sicer ne vidimo pogosto.

Zaradi daljšega časa odprtja zaklopa je nujno potreben fotografski stativ. Stativov vseh sort je malo morje, a vseeno naj ne bo odveč opozorilo, da (pre)poceni stativov ne kupovat. Ceneni stativi namreč ob vsaki sapici ali ne optimalni podlagi (ki je v naravnem svetu ni) niso stabilni in se tresejo ter tako izgubijo svoj osnovni namen. Sam uporabljam stativ Gitzo serije 1, ki je zelo lahek (karbonski) in nudi oporo do 8 kg, kar pomeni, da lahko nanj pritrdim različne glave, tamalo kamero ali "tavelik" fotoaparat kot na spodnji fotografiji (avtor: Primož Blaha).

Gitzo Traveller Mountain Foto: Primož Blaha

Poleg stativa pride prav še gradientneutral density filter in seveda širokokotni objektiv, s predpostavko da radi slikamo panorame. Kot fotografski nahrbtnik že nekaj časa uporabljam modularni nahrbtnik F-Stop LOKA, v katerega pospravim vso foto šaro + opremo za bivakiranje, tako pozimi kot poleti. O tem super-nahrbtniku več v enem od prihodnjih objav.

F-Stop_Loka_review

Kuhanje

Prav poseben čar je ob poslavljanju sonca poslušati pridušeno brnenje kuhalnika in opazovati hladno modro-zeleno svetlobo na snegu okrog kuhinjskega kotička. Sam uporabljam še "star" oziroma klasičen način - titanium lonec in titanium kuhalnik znamke Primus. Sicer zanesljiv in zares lahek kuhalni set pa je že nekoliko za časom. Saj ne da ne bi delal, ampak ko sem prebiral teste in izkušnje ter primerjave, ki so jih med kuhalniki opravili različni na spletu, sem videl, da bom tudi sam moral počasi v nabavo novega "šporheta". Izkoristek plina je namreč pri mojem kuhalniku slab, težave povzroča tudi vsak še tako rahel veter, precej toplote se ob loncu izgubi. Novejši kuhalni sistemi kot jim rečejo se omenjenih težav takorekoč "otresejo". Ravno pred kratkim sem raziskoval po spletu kaj bi bilo vredno mojega razmisleka in prišel do preprostega zaključka: MSR Reactor 1.0L Stove System.

Zadnjih nekaj let uporabljam plastično žvlico, ker je lažja od kovinskega seta, poceni in kompaktna. Pa še barve lahko izbiraš, če komu to kaj pomeni. Obvezen del za pozimi, ki ga vselej uporabljam, je tudi Titanium skodelica z nekaj manj kot 0,5 L prostornine, ki je izjemno lahka in ohranja tekočino vročo, tudi če jo odložiš na sneg. To je bistvenega pomena pozimi, ko lahko v "ta velikem" oziroma glavnem loncu že tališ novo rundo snega, medtem ko v tej posodici/skodelici že ješ juho, srebaš vroč čaj ali pa le hraniš vodo preden jo zmešaš z novo porcijo dehidrirane hrane Travellunch. Na tak način prihraniš veliko časa kot tudi energije, saj je lonec, kuhalnik in vse ostalo še toplo in v krajšem času stopiš več snega. V poletnem času kuhalnika ne vzamem vedno s seboj, je pa potrebno zato nosit več teže oziroma tekočine.

Oblačila

Ker mi v dežju ali sneženju ni za spat vrh gora, kamor grem praviloma po fanstastične razglede - imam temu prilagojeno tudi obleko: s seboj nosim le nujno potrebno - poleti je to aktivno perilo aka švic perilo Patagonia Merino 1 ali 2, zelo tanke softshell hlače - Patagonia Alpine LTW Guide Pants in nekaj kar ne prepiha - navadno Patagonia Nano Puff Hoody. Če se obeta hladen poletni večer vzamem še flis Patagonia R1 hoody. V zimskem času je oblačenje še bolj podvrženo temperaturnim razponom in sami turi, zato je morda najbolje prebrat arhivski zapis o sistemu oblačenja pozimi.

Pogled naspanega in zadovoljnega človeka.

Družba

In nenazadnje še eden najbolj samoumevnih faktorjev, a vseeno: družba s katero se gre prespat v hribe mora bit super! Doživetja v gorah so še mnogo bolj zanimiva in zabavna, če je družba prava, sproščena in spontana. Tečke in supermani ne sodijo na take romantične izlete.

2 Comments

Lovil prijatelje in ujel srečo

1 Comment

Lovil prijatelje in ujel srečo

visevnik_planina_konjscica-1.jpg

http://youtu.be/1akMrHpxu2Q Kakršnokoli komentiranje in razpredanje v besedi bi bilo ob takih prizorih najbrž povsem odveč. Zapišem lahko samo to, da je po večtedenskem premoru Mordorju podobnega vremena tudi za vikend končno posijalo sonce... In sončnih žarkov smo se ob drsenju po pršiču tudi dodobra naužili...

1 Comment

Zdravilo proti depresiji brez recepta

Comment

Zdravilo proti depresiji brez recepta

003_anze_cokl_ac__7686.jpg

Najboljše možno zdravilo za vse sorte težav - bodisi bolezenskih stanj ali duševnih motenj, je narava. Konkretno pozimi in takrat, ko pade čimveč metrov snega, teren pa je dovolj strm in gozdnat, da ni skrbi pred plazovi. Takrat se človeku preprosto lahko zmeša. In meni se je ... v pozitivnem smislu sicer :)

In še nekaj starejši, a nič manj uživaški dan na snegu.

Comment