Premiera filma Špaltna Ekspres je za mano. Pa tudi za nami, saj so vanj tesno vpleteni še Boštjan Virc in prav vsi ostali akterji našega najnovejšega dokumentarnega filma.
Izjemno zadovljen in ponosen sem menda lahko, da smo tudi tokrat z našim filmom in brez podpore kakršnekoli PR ali druge agencije za dogodke, znova razprodali Cankarjev dom. A tokrat dvorana ni bila zgolj razprodana, temveč dobesedno razgrebljena. Prijazne gospe na blagajni so namreč povpraševale kaj se dogaja in kakšen film to sploh je?! Po njunih besedah menda doslej še za noben slovenski dokumentarni film (še manj z alpinistično/gorniško tematiko) vstopnic za Linhartovo dvorano niso prodali v samo dobrih štirih dneh. In še to kar 16 dni pred dnem premiere!
Zaradi velikega interesa smo tako pripravili še drugo projekcijo ob 21. uri, v isti dvorani. Tudi tu je bil odziv fenomenalen, a dvorana vseeno ni bila nabita povsem do zadnjega sedeža. Še vedno sem mnenja, da je za to krivo usihanje momentuuma, ker so šle vstopnice za projekcijo ob 21. uri v prodajo 1 dan prepozno. In tako sem se moral za letos sprijazniti s samo 1000 prodanimi vstopnicami.
Odzivi in komentarji različnih ljudi, ki so si film ogledali in o njem spregovorili, so fantastični. Kot sem povedal že ob svojem uvodnem govoru na odru pred projekcijo, sem resnično vesel in zadovoljen, da je odziv občinstva tako pozitiven. Obenem nam da vedeti, da so naši filmi privlačni za širok krog ljudi in ne zgolj za tiste, ki jih zanimajo gore, plezanje in odpravarstvo. Mislim, da je tudi to razlog za tako številčno obiskano premiero. Alpinistov s ferajnov pa je - kot je na mojih (naših) filmih že ustaljeno - najmanj.
Ob koncu prve projekcije nam je na oder prišlo čestitati in podporo izreči precej ljudi. Priznam, da sem imel dober občutek in se hkrati tudi zamislil ob besedah enega izmed njih: "Čokl, s takšnimi dogodki, kot ste ga naredili danes, dajete upanje in zgled za vse slovenske filmarje!"
Letošnjo premiero si bom zapomnil po še nečem ... O nezanesljivosti sodobne tehnike, ko se je ob drugi projekciji nenapovedano na velikem platnu pojavila "Microsoft Corporation" - dvorana pa (znova) v smeh. K sreči ni dolgo trajalo, je pa skrajno moteče. Predvsem pa ne bom pozabil groznega občutka, čeprav "nič kriv", ko sem mislil, da se bom ugreznil v zemljo. Ali pa padel v špaltno, karkoli že pač.
Še bolj zanimiv je odziv občinstva ob raznih bolj ali manj humornih vložkih v filmu. S prijatelji "analitiki", premišljeno razporejenimi po sedežih na različnih koncih dvorane, smo prišli do zanimivih ugotovitev katere fore pritegnejo, katere manj in katere sploh ne. Še bolj interesantna so spoznanja, da so kakšne "fore" za katere smo bili prepričani, da se bo občinstvo v dvorani smejalo, doletele na mlačen odziv. Tiste, ki so se nam zdele ne-vredne omembe - pa ravno obratno - smeh na polno!
Ko so nas v predprodajni mrzlici spraševali po tem, če imamo glede na naval na karte reklamo na največji slovenski televiziji, sem znova dobil tudi potrditev, da je bila naša mini amaterska medijska kampanja očitno nadvse uspešna in da bomo tudi v prihodnje pridno izkoristili vse kar smo se ob tem doslej naučili. Izkušnje bodo prišle - tako kot vedno - še zelo prav.
In kaj sledi?
Najprej bomo poštimali še tistih 5 kadrov v katerih zvok za stotinko zaostaja za sliko. Potem pa bo film predvajan še na nekaj lokacijah v Sloveniji in zatem na festivalih. Nekoč ga morda objavimo še na spletu ... Seveda pa smo že okupirani z mislijo na naslednji snemalni projekt enkrat v bližnji prihodnosti.
Še na tem mestu hvala vsem, ki ste prišli na premiero! Do prihodnjič - lep pozdrav.
Fotografije: Klemen in Primož Lajevec
Za osebo na fotografiji ne bom podal imena, ker je njegova zgodba tako zelo kruta in žalostna, da je ime povsem brezpredmetno.
"Čutiti je bilo ljubezen v zraku. :) Ljubezen in strast do gora in neposrednem stiku z naravo. Videlo se je, da ni vse samo fun&games ampak tudi odgovorne odločitve (ena? hec;)… "
