Viewing entries in
Climbing & Mountaineering

Mira Marko Debelak - snemanje dokumetarnega filma v Špiku

Comment

Mira Marko Debelak - snemanje dokumetarnega filma v Špiku

Lahko bi zapisal, da je bila moja zadnja snemalna naloga že kar zelo blizu idealnemu. Vse kar sem počel namreč zelo rad počnem. Odkrit bom, zato bom naštel prav vse, kar sem ob nalogi snemanja v Špiku za dokumentarni film o Miri Marko Debelak z veseljem počel:

  • razmišljal o snemalni opremi, jo izbiral in nakupoval novo,
  • se učil, spoznaval nove snemalne trike in majhne posebnosti kako kaj posnet,
  • šel nekaj stopničk nazaj v procesu zajema slike, da sem bolje spoznal osnove,
  • s prstom po skicah in očmi po zemljevidu pred-izbiral dobre snemalne lokacije,
  • šel na teren z dobrimi prijatelji in prehodil pot do stene, da sem potrdil izbor snemalnih lokacij in ocenil razmere v steni,
  • se s Tino in Jakatom odpravil na bivak pod Špikom,
  • plezal v impozantni Špikovi severni steni,
  • snemal v steni, pod njo, in na vrhu,
  • spal na vrhu Špika in z žarom v očeh spremljal sončni zahod, nemo zrl v zvezdnato nebo in zjutraj opazoval sonce, ki je plezalo proti nebu,
  • utrujen in dehidriran ter od sonca skurjen sestopal čez Kačji graben in se veselil osvežitve v ledeni Pišnici!

Ob vsem naštetem sem bil ves čas obkrožen s prijatelji in odlično družbo in najbrž je kaj kmalu vsakomur jasno, da je takšna naloga lahko samo sanjska naloga...

Če preidem na konkretnejše točke zapisanega in se jih kronološko dotaknem s kratkim opisom, je najbolj smotrno začeti s težavami. Največja je bila v tem, da mi ni bilo jasno kako bom v steno tovoril snemalno opremo in predvsem koliko le-te naj vzamem s seboj. Po temeljitem razmisleku in po tem, ko sem že n-krat prebral scenarij in kaj me snemalno čaka v steni, sem opremo zreduciral na dobrih 6 kilogramov. Ostalih 20 kilogramov snemalne, spalne in hranilne opreme so mi prinesli dobri prijatelji z društva Freeapproved po drugi strani gore na vrh, čez Kačji graben.

Precej zimski obeti teden dni pred vzponom!

Zimske razmere

Ko sem naposled našel način, kako najbolj smotrno in elegantno pretovorit opremo čez s steno, v kateri moraš dejansko z vsemi štirimi poprijet za skalo in plezat, je sledil že prijetnejši del: izbira lokacij, ogled razmer in posledična določitev datuma za dan D.

Z Borom in Duletom smo odšli do snega pod steno Špika. Upali smo sicer, da ga bo manj, ampak smo že na dostopu od daleč pogledovali proti steni in vse bolj zaskrbljeni stmeli pod mokre, črne previse Špikove stene, kjer je bilo še ogromno snega! Pravzaprav je cela smer izgledala skorajda zimsko! Po nekaj posnetkih timelapsov in ogledovanja stene smo se pred prihajajočim slabim vremenom spravili nazaj v dolino.

Mira-Marko-Debelak-Spik_003

Zajemanje sličic zgoraj in ena izmed njih spodaj.

Ker s timelapsi izpod stene nisem bil povsem zadovoljen, sem se nekega dne (no v bistvu noči) ob 3:30 odpravil iz Ljubljane, da bi posnel še timelapse vzhajajočega sonca z drugega konca doline. Nastavil sem aparate in zgodnje jutranje ure od 4:30 do 8:30 izkoristil za službeno delo na računalniku, medtem ko se je na fotoaparatih zajemalo več tisoč sličic iz katerih se potem sestavi film.

Fotoaparat je bil nastavljen na intervalometer in vsakih 10 sekund posnel fotografijo. Na drugem je bil intervalometer na 12 sekund. Ko je bilo sonce dovolj visoko sem zamenjal objektiv in vse skupaj ponovil.

Mira-Marko-Debelak-Spik_002

Pred najbolj zahtevnim delom snemanja v steni me je čakalo še vodno doživetje. Pred popoldansko prakso vijuganja po zraku na Primorskem sem se odpeljal v KG in od mostu nadaljeval peš vzdolž Pišnice. Snemal sem ob, tik nad in celo pod vodo. Vsakič, ko sem kamero dvignil z vode sem imel roke popolnoma odrvenele, ker je reka kot kaže pravkar stopljen sneg, njena temperatura pa zares zelo nizka.

Pogled v svet pod gladino Pišnice.

Mira-Marko-Debelak-Spik_006

Naposled v steno!

Prvotni načrt se je zaradi hude zime in velikih količin snega v gorah moral spremeniti in snemanje premakniti. Po zgoraj omenjeni ogledni turi je bil teden pretežno slab, z veliko padavinami in napovedanimi nevihtami. Toda konec tedna je obetal in najbolj sončen dan, višje temperature in nobenih neviht. Dan je bil izbran in že smo korakali proti bivaku pod Špikom.

Snemalna in osebna oprema za vzpon v Direktni smeri v Špiku.

Mira-Marko-Debelak-Spik_004

Za snemanje v steni sem s seboj nosil in plezal s/z:

  • 16-35 f2.8 II USM
  • 24-70 f2.8. II USM
  • Manfrotto monopod
  • GoPro Black 2x
  • Zacuto Z-Finder
  • 2x 32GB, 2x 16GB in 2x 8GB spominske kartice
  • Polarizacijski filter
  • NDx8 filter
  • 4x baterije LP6

Poleg naštetega je Jaka v nahrbtniku nosil še dodatno Sony Handycam kamero kot backup.

Tina in Jaka sta me bila do bivaka najbrž že precej sita, saj smo se na poti nekajkrat ustavljali, posneli dostop, pogovor, razglede, točenje vode,hojo in skratka vse kar zraven spada. Dan je bil res dolg in kar nekaj časa nam je bilo še dano uživat razglede pred bivakom s pogledom na mogočno trikotno Špikovo steno.

Po relativno mirni noči, kjer je bilo slišat le kakšnega polha in šumenje listja, (predvsem) v domišljiji pa so se po  deki podile strigle (po Jakatovi so se tudi v resnici), smo po skopem zajtrku okrog 6h krenili od bivaka. Prezgodnji nismo hoteli biti, ker smo imeli planiran prihod s pomočniki (in opremo, ki so mi jo prinašali) ob 15 h na vrh.

Mira-Marko-Debelak-Spik_009

Do Zelene glave je bilo v začetku še nekaj snega, potem pa smo večji del plezali po desni strani ogibajoč se spolzkega snega. Nad Dibonovo polico, ko se začne bolj strmo plezanje, za kamero nisem poprijemal zelo pogosto, ker stena še ni tako atraktivna, izpostavljenost pa tudi še ni velika. Čim pa smo prišli do velike zajede v zgornjem delu, kjer si eden za drugim sledijo težji raztežaji Direktne smeri, je bilo snemanja več!

Mira-Marko-Debelak-Spik_011

Tina v spodnje delu zajede, v veliki "knjigi" med ploščama. Spodaj pa Jakov pogled na snemalca in plezalko. Foto spodaj: Tomaž Jakofčič

Mira-Marko-Debelak-Spik_010

Od spodaj so raztežaji zgledali bolj mokri, kot so bili v resnici. Nekako si je voda pot utrla tam, kjer ni bilo potrebno prijameat, tako da je bilo plezanje v prvih dveh raztežajih v zajedi prijetno, dasihravno mestoma malček krušljivo. Večkrat sem se v steni ustavil, za silo namestil, zavreščal Jaki, da je zategnil plezalno vrv, da se nisem zvrnil vznak in snemal Tino med vzpenjanjem.

Mira-Marko-Debelak-Spik_016

Edino najtežji raztežaj oziroma njegov detajl je bil precej moker, čezenj se je namreč cedila pravkar staljena voda z zgornjega snežišča. Vesel sem bil, da sem plezal v dostopnih čevljih z debelimi volnenimi nogavicami, saj mi je voda dodobra zatekla v čevelj, ko sem bil postavljen v razkorak, moj flis pa je v komolcu služil kot cedilo za čaj - pri zapestju je voda vdirala notri in čez komolec precejena nazaj ven - drobir pa je ostal v rokavu. Toda mesto je bilo res strmo in lepo izpostavljeno, zato sem se kmalu nad najtežjim mestom razkoračil in posnel kako prek ključnega mesta elegantno hiti Jaka.

Mira-Marko-Debelak-Spik_012

Deset metrov pod najtežjim (mokrim) mestom v smeri. Foto: Tomaž Jakofčič

Sledil je še dober raztežaj plezanja, zatem pa še prečka in prehod skozi znamenito okno, skozi katerega stopiš na sončno stran. Od tam sem že slišal tudi klice z vrha, kamor so prihiteli Rok, Boštjan, Džani, Dule in Duško. Brez njih, ki so po drugi strani gore čez Kačji graben pritovorili ostalo snemalno opremo, bivak opremo, hrano in kuhalnik s katerim smo topili sneg za prepotrebno tekočino - seveda ne bi bilo, kot je bilo. Na tem mestu se jim torej lahko le še enkrat lepo zahvalim.

Mira-Marko-Debelak-Spik_019

Končno se je snemanje s stativom lahko pričelo. V steni zaradi strmine nisem mogel pametno uporabiti niti monopoda, ki je bil tako čez celo steno zgolj za zgago - odvečno težo in navlako. Foto zgoraj: Jani Rutar

Mira-Marko-Debelak-Spik_020

Snemanje na vrhu je bilo precej zabavno. Fantje so se že nastavljali sončnim žarkom, sam pa sem še vedno skušal ohraniti koncentracijo, da ne bi izpustili kakšnega izmed kadrov, ki so nas še čakali. Scenarij sem si razdelil v oporne točke in shranil kot opravila v telefon, vsakega v svojo točko. Tako sem spotoma, ko smo kaj posneli, odkljukal opravljeno in laže sledil kaj še potrebujem posnet. Pri takem številu kadrov in manjših specifičnih zadev bi sicer gotovo kaj pozabil. EMŠO me prav gotovo že lovi za rep!

Mira-Marko-Debelak-Spik_024

Dule, Duško, Boštjan, Rok in Džani - zlati fantje, ki so prinesli opremo, hrano in pijačo!

Mira-Marko-Debelak-Spik_018

Foto zgoraj: Jani Rutar

Fantje so z doline prinesli kup pomagal in opreme, ki olajša nastavitve in izboljša kvaliteto končnega izdelka. Tukaj smo Tino pripravljali na veselje in vzklike na vrhu.

Mira-Marko-Debelak-Spik_013

Vriski in veseljačenje na vrhu po koncu vzpona! Foto: Tomaž Jakofčič.

Mira-Marko-Debelak-Spik_021

Tina, Jaka in razgled na Škrlatico.

Mira-Marko-Debelak-Spik_023

Pogled proti Jalovcu in Mangartu!

Mira-Marko-Debelak-Spik_022

Igralca, plezalca in gorska vodnika - Jaka in Tina ter snemalec Anže. Foto: Rok Merhar

Tudi z vrha sem si želel posneti timelapse in tako smo se odločili, da bomo na vrhu prenočili. Dan je bil res fenomenalen in spanja smo se močno veselili. Delno zato, ker ni bilo prav nikakršne vlage, sonce je bilo v daljavi in vidljivost fanstastična. Videli smo vse do Grossglocknerja, doline pa so napolnjevale meglice.

Mira-Marko-Debelak-Spik_026

Preden smo se odpravili spat smo tako postavili stative, jih še dodatno zazidali s skalami, da se ja ne bi v kakšnem sunku vetra kaj premaknilo, potem pa se počasi pospravili s spalne vreče. Džani je ostal še pokonci in se prestavljal levo in desno, čakajoč, da se naposled le stemni, da bi uzrl zvezde. Dejansko je bilo svetlo do 23h in prav hecno je, ko vstaneš ob 4h in je spet svetlo.

Mira-Marko-Debelak-Spik_025

Takole smo zaželeli lahko noč Sloveniji ter utonili v sladkih sanjah. Noč je bila nepopisno lepa. Na našo srečo ni bilo lune, ki pogosto moti spanec vrh gora, pa tudi zvezde je bilo laže videt. Pravzaprav je bilo nebo polno zvezd, kot že dolgo ne!

Mira-Marko-Debelak-Spik_027

Film nastaja v produkciji Studia Virc za TVS, več o produkciji, filmu in avtorjih pa tukaj v zapisu Boštjana Virca.

Fotografije samega vzpona in zapis objavljen na strani Freeapproved.

Comment

3 Comments

Bobnarjeva smer (IV/3, M, 900 m), Brana

Bobnarjeva smer, spodnji del

Po ogrevanju v Tamarju smo šli Džani, Tadej in jaz danes pogledati famozno Bobnarjevo smer v Brano.

Pričakovali smo gnečo, a takšne kot je v resnici bila, pa res ne. Bilo nas je namreč kakšnih 20 osebkov z vseh vetrov.

Tadejev tempo je danes mejil na tek in samo Ažmanov Grega ali Ortarjev Jaka bi poleg lahko klepetala. Tako sem bil tokrat skoraj čisto tiho in brez besed sopel za oranžnolascem. Trmast kot hudič se ni kaj prida ustavljal in kar je še huje - ni izkoristil moči in plezalnih sposobnosti svojega Gozdarčka (Subaru Forester).

Tako smo pač hodili (skoraj tekli) in na dostopu prehiteli nekaj v isto smer namenjenih osebkov. Po hitri pripravi in okraševanju z opremo smo zarinili v breg.

Džanijev cepin

Nad nami kanonada, ki Bobnarjevi smeri seveda pristoji. Le da ni šlo za bobne marveč kakšen drugačen, bolj pronicljiv in strupeno nevaren inštrument.

Prvi strmi deli so manjši četici pred nami že postregli z izgubljenim cepinom, vračanjem v navezi in potem vzponom. K sreči smo jih obšli in prehiteli in prve tri pustili za seboj. Pod strmim skokom je čakala še cela horda plezalcev. Trije so visli na zgornjem štantu, dva v sredini raztežaja, eden se ga je pravkar loteval, kakšne tri naveze pa so še čakale na svoj zalogaj. Kaj hitro sem upošteval Marčičev nasvet in že smo v lahkem kombiniranem terenu plezali sami, brez kanonade, pa še vse smo prehiteli in imeli nad seboj samo še eno (vsaj v vidnem polju do vrha grape) navezo.

Enm, dva, tri in že smo bili pri naslednjem strmem snežnem skoku, ki je poskrbel za nekaj previdnih gibov v naklonini 80 stopinj.

Snežni skok

Sneg je bil večinoma še v redu, razen na mestih, kjer ljudi rata strah in potem počnejo ravno obratno, kar bi bilo varno. Tolčejo ko zmešani! Po snegu! In to tako močno, da razbijejo vse kar je še malega ledu na skalah in celotno zgornjo tršo plast predelanega snega - skoraj škripca. Potem smo pridno praskali po močnati zadevi ampak je bil dejansko prestop v desno edino neumno mesto, potem pa si že zapičil v stiropor.

Džani v strmejšem snegu

Spet se je nadaljevala vzorno markirana (beri: vsakih 30 m poscana!) peš pot do zadnjega strmega dela.

Zadnji strmejši metri vzpona

Ta je visok nekako en dober raztežaj in postreže s snegom v obliki stiroporja in zmrznjene moke do naklonine nekako 80 stopinj.

Džani in Tadej pikata v sneg

Brž smo bili čez in potem odsopihali še do vrha.

Sestopili smo po grebenu in Bosovi grapi, ki je super za smučanje, le eno mesto je malce za poskočit.

Tale Bobnarjeva sprehajalna pot me danes ni niti malo navdušila v plezalskem smislu. Plezalskem poudarjam zato, ker je bila odlična kondicijska tura z relativno veliko višinsko razliko in ker je bil tempo kar hiter. Mene so proti vrhu tako pekli kvadricepsi, da ne bi uspel niti 5% hitreje hoditi!

Z nekaj malega počitka in precej snemanja in afnanja s snemanjem tudi v ta najbolj strmih delih, smo za smer potrebovali 2 h 40 min od hoste do vrha. Če bi se še manj obotavljali v lahkotnem kombiniranem poplezavanju bi bilo nemara lahko še bolje.

In če nadaljujem glede same smeri je v principu čisti dolgčas. Strmih delov je natanko za 3 dolge raztežaje, vse ostalo ni niti lahko plezanje temveč hoja. Ne vem, če je možno, da se je sneg v samo eni (topli) noči in par urah jutra tako spremenil, ampak dejansko ni bil idealen. Vsaj takšen ne kot se ga spomnim v Teranovi smeri lansko leto, ko smo vriskali! Pravi stiropor. Zdaj je pa mestoma stiropor, večinoma pa tista trda mokasta kaša, ki je sicer pomrznjena, ampak že ob prvih trenutkih, ko je temperaturo nad ničlo, ni več tako čvrsta.

Skratka smeri po današnjem razbijanju, ko je šlo preko Bobnarjeve poti 40 nog in še enkrat toliko cepinov - najbrž ni več veliko ostalo :) Vsaj v strmih delih ne. In glede na visoke temperature bo jutri tudi sneg (mokca) še bolj kašast.

3 Comments

Led s severa (IV/4+, M5+, 800 m)

4 Comments

Led s severa (IV/4+, M5+, 800 m)

V tej smeri sem bil sedaj drugič. Prvič pred štirimi leti, ko nam jo je zgolj 150 metrov pod vrhom zagodla sušeča se salama. Za lažje razumevanje priporočam branje zapisa na koncu te objave: Saga iz vzhodne stene Stenarja. O takratnem (poskusu) vzponu obstaja tudi tale filmček, ko smo se skupaj z Rokom Blagusom spuščali nazaj prek cele stene.

Razlogi za mukotrpno nabijanje štantov in spuščanje po vrvi prek 700 metrov stene do varnih trdnih tal so torej znani. Tokratni, drugi poskus, pa se je ustavil že mnogo nižje, na kakšni dobri tretjini smeri.

Zjutraj sva najprej podoživljala groze ob vožnji v dolino Vrat, ki so izhodišče za omenjeno smer. Polna optimizma in po (popolnoma) napačnih zagotovilih, da se z avtom pride brez težav do samega Aljaževega doma, se pridno s primerno hitrostjo voziva navkreber. Table, ki prepovedujejo promet so tam tako ali tako celo zimo, tako da jih skladno z izkušnjami spregledava. Peljeva naprej, ko mi na vseh številčnicah začnejo utripati vse možne lučke proti zdrsom, pa mrazu pa ne vem kaj vse. Od ESPja, ASRja, ABSa, ĐRŽja in še kaj. Ustaviva se sredi popolnoma zaledenele strmine. Stisnem bremze in od groze obnemim. Trenutek zatem se začneva z blokiranimi kolesi pomikati vzvratno. Drsiva navzdol!!!

Led s Severa v Stenarju

Srce mi razbija s prav takšno silo kot močna kovačeva roka vihti kovaško kladivo in tolče po nakovalu. K sreči mi (še) ne pride na misel, da če avto razbijem, mi kasko nič ne povrne. Zaprta cesta, pa na lastno odgovornost in bogsigavedi kaj še vse bi mi naprtili. Kot bi mignil odreagiram in zamotam kolesa v eno stran in spustim zavore. Avto se skladno z željami odpelje v breg, kjer naleti na listje in zemljo. Tam zavore spet pohodim in avto stoji. Dobro... Kaj pa sedaj?!

Nič drugega mi ne preostane kot da še kakšnih 20 metrov na podoben način odkolovratim do mesta, kjer pustiva avto. Groza za nekaj časa mine, ker se ob odprtih vratih v naju naseli nadležen, vlažen mraz. Hitro spakiram vso opremo in počakam še Arneta, ki svoje tovorne ladje (plastične čevlje Scarpa Vega velikost 560) tako kot vedno z muko obuva in zavezuje. Nekaj minut pozneje pa že hitiva naprej po dolini Vrat.

Temperature so primerne, -5°C. Kar hitro hodiva in kmalu sva pri koči. Še vedno je trda tema, saj od doma kreneva že pred četrto in v želji po čimhitrejšem povratku se kazalec hitrosti na avtocesti ni nikoli ustavil pri najvišji dovoljeni hitrosti. Ob kakšnih pol sedmih sva že pod značilno grapo (direktno). Temperature pa so že ob tej uri katastrofalno visoke. Kar +6°C ! Prav neverjetno, samo iz gozda sva se dvignila za sto metrov in temperature so se dvigovale v takorekoč v neskončnost. Sicer navdušena nad uvodnimi nekaj metri skleneva, da pač odideva v smer in pogledava kakšne so razmere. Med uživaškimi 400 preplezanimi metri se v nama vse bolj poraja strah pred padajočim kamenjem in ledenimi tvorbami. Ko jih nekajkrat dobiva na čelado sva ravno na enem sitnem mestu, kjer sedaj že pri +7°C plezava v sipkem snegu. Menjata se mehak in moker sneg in idealni "škripavc" (sprijet sneg, fantastičen za plezanje).

Led s Severa vstopni del

Po kratkem premisleku se odločiva, da sestopiva. Kanonada je vse intenzivnejša, stena se otresa sneženih okov in pri tem pometa tudi s skalami. Ker se zaradi karakteristike smeri vse "skanalizirajo" ravno v sami smeri, bi bilo nadaljevanje ob takšnih temperaturah pač nesmiselno. Obrneva se in vse skupaj splezava še navzdol.

Nekoč mi je Pečjakov Andrej povedal zares zanimivo misel... "Dober alpinist - je star alpinist". Na to večkrat pomislim in ko so mi danes mimo glave frčali kamni z značilnim, zoprno nevarnim zvokom, sva z Arnetom hitro vedela, koliko je ura.

 V tretje gre rado…

Počitek ob povratku


Saga iz vzhodne stene Stenarja

LED S SEVERA - VARIANTA DIREKTNE SMERI, V/5+, M5+, 800 m

Še vedno nekoliko "skurjena" od poskusa prvenstvene smeri v zares veliki steni se z Grego odločiva za vzpon v Stenarju. Smer Led s severa sta 8.4.2000 kot prva splezala Bojan Leskošek - Leska ter Uroš Samec - Čečka. Skica

Ker je cesta v Vrata pozimi neprevozna, nama je dostop v zgodnjih jutranjih urah popestrilo devet kilometrov hoje po bolj ali manj ravnem, a ledenem cestišču. V soju hladne svetlobe najinih LED čelnih svetilk v že tako mrzlem jutru, sva po škripajočem snegu odcapljala cilju naproti. Vso (pre)dolgo pot so naju spremljali zvesti prijatelji: luna, zvezde in moja goflja. Moreče.

Tik preden se je stena skrila za nadležno, v jutranjem vetru šelesteče drevje, sva zgrožena opazila kopico premikajočih se čelnih svetilk. Takoj nama je bilo jasno, da so pametnejši jutranjo hojo nadomestili z udobnim (morda pa le ne tako zelo) spancem v zimski sobi.

Z Grego sva imela precej čudne načrte - smer preplezati v štirih urah. Začela sva dobro, saj sva od avta do vstopnega dela porabila natanko dve. Štiri ostanejo za vzpon. Nataknila sva dereze in obžalovala, da tega nisva storila že prej, saj je bil del dostopa pošteno trd. Spet sva malce posesala najini kameli (CamelBak) - se hkrati odžejala in olajšala nahrbtnike.

Kapaciteta Gregovih pljuč je bolj podobna konjskim kot človeškim. S tem sem se že sprijaznil in ga vedno opremim vsaj s fotoaparatom, potem pa mu vztrajno nergam, da slika, snema... Vse samo da se ustavi, da pridem do sape. V takem duhu sva brez varovanja v 1 uri splezala nekaj manj kot 600 metrov smeri. V pol ure sva se navezala, uredila varovanje in splezala še dva nekoliko težja raztežaja. V eni uri in pol sva tako zmogla dobrih 600 metrov smeri - potem pa šok!

Kaj se mi je pletlo v mislih, okrog 200 metrov pod robom stene, v sicer še vedno lepem vremenu? Ob opazovanju mešane naveze pred seboj je kmalu postalo jasno da najin cilj, preplezati steno v štirih urah, ne bo izpolnjen. Vzdihovanje druge v navezi je bilo nadvse podobno hudim pred-porodnim krčem ali težavnemu porodu šest kilogramskega nogometaša. Živalsko. Hkrati panično, nekontrolirano in obupano. Takšnega paničarjenja do sedaj še nisem videl ali slišal. Nikjer in nikoli. Ob vmesnih trenutkih tišine, ki jih je bilo v tisti pol drugi uri zmrzovanja na mestu zelo malo, sem gledal v tla in tuhtal kaj nama je storiti. Podobno je delovala še ena mlada naveza na tri metre višje ležeči ledeni polici, vendar bolj spodbudno do govoreče vreče peska. Naposled je post-orgazmična depresija minila in iz ust simpatične alpinistke so so se izvili novi kriki, besede obupa in panike.

Kar bom napisal sedaj - je le moje skromno osebno mnenje. Sam sem stokrat manj izkušen kot soplezalec porajajoče alpinistke. Splezal sem verjetno le desetino smeri prvega v navezi. Nisem ne gorski reševalec, še manj gorski vodnik z mednarodno licenco. Toda mislim, da v smer s kar konkretno oceno ne bi peljal nekoga, za katerega nisem povsem, ampak res povsem prepričan, da jo je zmožen "normalno" preplezati. Pri tem ne mislim na zvoke, ki so prihajali iz ust alpinistke v navpičnem, težkem raztežaju, saj konec koncev vsi kdaj zacvilimo ali zakričimo. Zastrašujoče se mi zdi zganjanje panike takšnih razsežnosti in neuvidevnost do ostalih.

Dovolite, da nadaljujem z najinim vzponom. Bodimo pošteni, sedaj s spustom. Kot sem omenil, naju je do vrha ločilo še nekaj raztežajev, ki so bili vsi lažji (vsaj psihično) od že preplezanih, do varnih tal doline pa dobrih 700 metrov. Zaradi posameznih vmesnih skokov, ki so bili ob plezanju navzgor brez varovanja še sprejemljivi - navzdol vsekakor niso prišli v poštev - je sledilo spuščanje ob vrvi. Veliko spuščanja ob vrvi! V steni, brez za spust opremljenih varovališč. Že precej pred koncem "poroda" se je za spust namesto bivaka (s prikazano hitrostjo in še nekaj težkimi raztežaji pred nami?!) - odločila perspektivna naveza alpinistov, ki je zmrzovala ne omenjeni polički. Združili smo moči in tako izdelali in v celoti opremili spuste. Kjer je bilo varno, smo plezali navzdol. V nekaj urah smo bili pod steno, skupaj lažji za dobrih deset metrov prusikove vrvice in kakšnih šestnajst klinov.

Kar je tu najbolj hecno je to, da sta na koncu izplezala - zahvala gre prvemu v navezi, njegovi železni volji in odločenosti. Za to - kapo dol. Sam bi ob podobnem nadel trojni sloj za veter (in zvok) neprepustnega materiala Windstopper čez ušesa, se toplo oblekel in užival ob razgledu, tu in tam pa povlekel za vrv.

Kaj mi je storiti prihodnjič? Lahko bi vstal tri ure prej, hodil hitreje (se pravi tekel)... Morda pa bi se skupaj stiskali v topli in prenabasani zimski sobi z Madžari? Kakorkoli že, ta dan smo - po domače povedano oz. kot temu rečem sam: "popušili".

Pa nič zato, saj sem spet bogatejši za dobro izkušnjo in lep dan, revnejši pa za ducat klinov, nekaj metrov prusikove vrvice in - najhuje - za ugled in spoštovanje, ki ga je imel pri meni prvi v mešani navezi.

Še enkrat bi rad poudaril, da je opisano doživetje in moje osebno stališče do neljubih pripetljajev, ki so se zgodili v veliki in dokaj resni alpski smeri. Nikakor nisem kakorkoli nastrojen proti nežnejšemu spolu. Obratno, lahko jih pohvalim. Najbolj tiste, ki plezajo v povsem ženskih navezah, kot tudi tiste, ki enakovredno ali celo bolje plezajo v mešanih.

4 Comments