Danes sem si za rojstnodnevno zabavo zamislil jadranje na termiki in si prav to tudi poklonil. Najprej peš na Kriško goro od tam pa po nebu naprej do Tolstega vrha in smeri Storžiča ter spet nazaj. Nastal je pričujoči filmček.
Viewing entries in
Avanture
Po službi smo se včeraj z Gregorjem in Matejem odpravili na Vajnež v Karavankah po brezpotju od studenca do vrha. Bili smo optimisti in verjeli aladinu! Toda napoved je držala le malo do pod vrha, potem pa nas je zajela megla in oblaki, veter pa ni prav nič pojenjal, skorajda obratno... Po poldrugi uri čakanja smo izkoristili okno in jo ucvrli v dolino. Resnici na ljubo se nam je že pošteno mudilo, saj se je poslavljala še zadnja dnevna svetloba... Nastal je pričujoči filmček!
V nedeljo sem se pod vrhom Vrtače spraševal zakaj imam tako težke noge (in glavo). Ko sem pobrskal po spominu in preštel aktivnosti v tednu, ki je bil za menoj, se je odgovor ponudil sam od sebe... Poleg petih delovnih dni v pisarni je v tednu dni namreč moje srce pospešeno bilo kar šest od sedmih dni - in mišice ter glavo oskrbovalo s prepotrebnim kisikom za hojo navkreber, plezanje, letenje in hribolazenje.
Začenši s prvo ogrevalno turo ta frišnih alpincev v nedeljo nad Vršičem v smeri Raz ob Kamenkovem kaminu (kjer se je naslednji vikend po našem vzponu pripetila nesreča, ki je terjala pomoč GRS in helikopterja), se nismo mogli načuditi novodobnim lovcem sredi TNP...
Pravzaprav nabiralcem, ki so z velikimi vrečkami celo dopoldne trgali vršičke z rastlinja okrog prelaza. Ko smo jih gledali še iz stene, smo sprva mislili, da gre za nekakšne fotografske delavnice ali kaj podobnega in da se učijo fotografirati gorsko floro. Ko pa smo prišli bližje, kjer so brezsramno v prtljažnike velikih avtomobilov zlagali vreče nabranih "plodov narave", smo videli, da nimajo nič skupnega s fotografijo...
Medtem ko smo se umikali ropotajočim motoristom in skakali s ceste pred drvečimi avtomobili, je sivolas gospod v flourestenčni uniformi in gestapovski drži in jeziku žugal turistom, ki so komaj odprli vrata avtomobila: "Ekologiše takse, ekologiše takse!" Hitel je od avtomobila do avtomobila in pobiral parkirnino, namesto, da bi bil promet blokiran že v dolini, gor pa bi vsake pol ure vozil javni prevoz, npr. avtobus na plin ali kaj podobnega, za kar bi prav tako pobirali denar, ki pa bi mu lažje rekli ekološka taksa.
Ob zapuščanju direndaja na Vršiču sem se mimogrede zavedel še svojega zločina bivakiranja v šotoru postavljenem na snegu vrh Rjavine od sončnega zahoda do sončnega vzhoda, in znova dojel megalomanske razsežnosti svojega početja. Strašno grozno, fuj me bodi!
Naslednjega dne po službi je vreme obetalo nekaj pozno-popoldanske termične aktivnosti, zato sem že v nedeljo zvečer spakiral ta veliko cunjo in pozno popoldne preživel na nebu nad vzletiščem Gozd.
Torek je vreme kazalo slabšo sliko, a sem vseeno izkoristil vreme in tako znova opravil nekaj sprehodov in poletov s taveliko cunjo.
Sreda je terjala neodložljive službene obveznosti ob popoldanskih urah in tako je bil ta dan na nek način prisilni dan za počitek. Glede na to, da sem bil kasneje v tednu že kar utrujen - je bil dan blagodejen.
V četrtek sem zastavil bolje. Najprej nekaj udobnega po-službenega popoldanskega klasičnega letenja v termiki s taveliko cunjo, ko so se razmere in ozračje umirilo, pa je naposled napočil čas za divjanje po nebu!
Na pristanku me je že čakal Simon, ki mi je pomagal zložiti ta veliko padalo. Pospravil sem ga in v avtu zamenjal dolge hlače s kratkimi ter veliko padalo nadomestil z zelo, zelo malo raketo - speedwingom Mirage. S Simonom sva vzela vsak svoj zložljiv pripomoček za dirko s hriba, in skupaj z Danijem smo jo mahnili na Kriško goro. Dan se je počasi že poslavljal in ob čudovitih barvah odhajajočega dne sva v dobri minuti že pristala in pospravljala opremo.
V petek pozno popoldan me je Grega aka Pajo shecal, da jo mahnemo na Nanos. Z Duletom in Katjo so bili sicer zmenjeni za pojedino, kar sem zvedel naknadno, a vseeno sprejel dejstvo, da bom spet sopihal v breg. Ker je bil ravno drugi najdaljši dan v letu, nam pohod ob 18. uri ni bil prav nič pozen. S seboj sem vzel še jadralno padalo v upanju, da bom z vrha Nanosa odletel, a se je dan končal drugače: z nevihto, sunki vetra in dežjem. Vsaj malo nas je razvedrila res lepa mavrica. Pravzaprav skoraj dve, ki sem ju ujel na fotografijo.
V soboto je bil čas za pležo. S tamladima alpincema smo jo znova mahnili nad Vršič in sicer v južno steno - nad Bunker in sicer v smer Zajeda s platami (5c/6a, 5R). Smer je bila pred kratkim na novo opremljena in naveza Šorn-Košir je obljubljala lepo plezarijo. Res je skala odlična, varovanje vzorno in dostop zelo kratek, tako da se nam je vsem trem zdela lepa in jo lahko priporočam. Vsekakor mnogo boljša kot smer nedaleč proč in v kateri so v času našega vzpona po Zajedi s platami reševali poškodovane plezalce zaradi odlomljenih skal.
Letošnja zima z mnogimi cikli toplo-mrzlo in velikimi količinami snega kot kaže res ni prizanesla našim goram. Tudi z drugih smeri je namreč zaslediti poročila o nadpovprečni krušljivosti.
Na spodnji fotografiji helikopter Policije in enote GRS s poškodovancema na poti v jeseniško bolnišnico.
Po preplezani smeri nad Vršičem smo jo mahnili na čevape na Jesenice in od tam na Krvavec na letenje v termiki. V zraku je bilo kar pestro, saj je potekal nekakšen festival s testiranji različnih padal. Število raznobarvnih cunj na nebu je bilo res mnogoštevilno, ampak na štartu ni bilo gneče in tudi nikakršnih zapletov.
Ker o jadranju v termiki (še) nimam pojma in sem kmalu jadral samo še proti pristanku, sem si polet popestril z ostrimi zavoji, ki so mi bolj domači in zabavni.
In že je bil tu sedmi dan tedna in šesti dan aktivnosti. Pridružil sem se zbrani družbi pohodniške sekcije našega ljubega društva Freeapproved na pohodu na Vrtačo v Karavankah. Resnici na ljubo v poletnem času na tem kuclju še sploh nisem bil. Nazadnje pa sem obračal na južnih pobočjih Vrtače zaradi odurnega vetra in nevarnosti v mesecu oktobru.
Pot do vrha Vrtače ob sončni pripeki je postregla z nekaj presenečenji. Najprej z dvema snežnima zaplatama, ki se očitno uspešno ogibata direktni sončni pripeki, kmalu zatem pa še večim majhnim modrasom, ki smo jih bili videli ob samem vzponu ter sestopu. Očitno bodo iz Slovenije zbežale celo strupene kače in so Karavanke, ki mejijo na Avstrijo, idealno mesto za prebeg globlje v notranjost Schengenskega področja Evropske unije.
Ob sestopu z Vrtače smo praktično na samem pragu koče na Zelenici s Skali in Katjo našli še zelo lepo travnato podlago posejano z nešteto rožami. Trenutni navdih je rodil idejo o rožnati postelji in s pomočjo Skali, ki je pazila, da mi ni požrl njen pes Orion in številni žužki ter mrčes, je nastala še spodnja fotografija.
V koči smo požrli še vsak nekaj prepotrebnih kalorij in nadaljevali pot v vse bolj vročo dolino. Po šestih dneh planinarjenja, plezanja, letenja in vsesplošnega potenja je čakal le še nadvse prijeten družinski izlet z ohlajanjem utrujenih nog v tolmunih v Peklu pri Borovnici...
PS: Misija za naslednji val "športnim-aktivnostim-pred-ali-po-službi-prijaznega-vremena" bo kako nadomestiti vse kalorije in manjkajoče ure spanca zaradi zelo zgodnjih vstajanj.
Tale teden postaja že kar naporen, saj vsak dan pred službo šibam v breg. Povečini s tamalim padalom na hrbtu, da čuvam kolena in da mi sestop mine malo bolj zanimivo, predvsem pa izjemno hitro. Danes smo se Urška, Simon in jaz odločili zaružiti na Stol v Karavankah. Čeprav sem že včeraj kar pošteno čutil utrujenost prejšnjih zaporednih dni, je bilo treba lepo vreme pred poslabšanjem in nevihtami izkoristit...
Ob 4:30 sem se zbudil in še napol v sanjah požrl nekaj kosmičev (zjutraj nimam apetita), zatem pa v avto in ob 6h smo skladno s planom začeli s hojo. Tečnih muh in ostale leteče golazni je bilo res RES nadpovprečno veliko - gotovo zaradi visokih temperatur, še bolj zagotovo pa zaradi nevihtnega ozračja, ki se je začelo kuhati že navsezgodaj.
Pot od Valvasorjevega doma do vrha Stola je takorekoč kopna, nekaj snežnih zaplat se pojavi pod Prešernovo kočo ter na sedlu med kočo in pravim vrhom. Ker so temperature visoke, je bil tudi sneg navadnim nizkim čevljem prijazen, in ni preveč drselo.
Ob 7:30 je na vrhu Stola pihal šibak veter SV smeri, kar je jasno napačna smer za varen vzlet. Počakala sva, da so se pobočja še malo osončila in skladno s planom je vzgornik požrl šibke SV vetrove, nadela sva si sedeže, pripela speedwing cunji in se čez 10 min in ca. 1600 višinskih metrov nižje usedla v avto. Urška je sestopila na nožni pogon, midva pa vsak s svojim jeklenim konjičkom v službo...
In še nekaj fotografij s poleta in lepo vidne snežne razmere v grabnih s ptičje perspektive.
Danes sem pred službo mukoma vstal, zdirjal v breg in s prvimi sončnimi žarki dneva odletel v dolino. Po daljšem aerobnem premoru je bila jutranja avantura precej bridko spoznanje, da mi kondicija usiha hitreje kot včasih, pridobivanje le-te pa traja dlje.
Bolj zanimivo pa je bilo opazovanje drobnice, ki se - dokler je tkanina padala na gori pred vzletom še na tleh, z zanimanjem smukajo okrog in padalo nemala ugriznejo. Ko pa padalo zašelesti in se ob vzletanju dvigne, se drobnica (koze, ovce pa danes še dva osla) urno zgane in razbeži.
Ob letenju nad pobočjem z večjo hitrostjo se drobnica prav nič ne zmeni za padalca.
Vsake toliko se moram najti in svoj smisel odkriti na pustolovščinah širom sveta, kamor se praviloma vsakoletno odpravim. Ne vem, če je danes še sploh možno govoriti o alpinistični odpravi v tuja gorstva. Letalske povezave so nam svet skrčile na največ dan dolgo potovanje oziroma polet, popestreno z nekaj dni hoje do baznega tabora, udobje katerih lahko že z majhnim vložkom v sodobno opremo izbriše takorekoč vse sledi tiste prave avanture, o kakršnih sem bral v knjigah svojih alpinističnih idolov. S spoštovanjem vsakič znova prebiram osupljive zapise ali poslušam zgodbe, ki si zaslužijo pridevnike “herojske”, “epske” in podobno.
Kadar najdem kaj prostega časa, se skušam ozreti v preteklost in narediti nekakšen mesečni fotografski povzetek celotnega prejšnjega leta. Po več iteracijah in parcialnih vložkih časa v to, da bi naposled pripravil nekakšen pregled in fotozgodbo, kot jo sicer pripravim vsako leto, sem zdaj naposled prispel do srečnega konca: izbral po nekaj fotografij in trenutkov vsakega meseca, ki so se mi še posebej vtisnili v spomin in spisal komentarje. Objavo sem imel sicer v mislih prve dne januarja, a enostavno nisem utegnil in do zdaj po malem krpal in dopolnjeval. Izbrane fotografije niso nujno meni najbolj všečne fotografije, ki sem jih naredil, temveč tiste, ki me najbolj spomnijo na določen mesec leta, ki je za nami... Vsakoletni pregled minulega leta me vsakič znova opomni, kako hitro beži čas, in da kako koristno je živeti za danes in vsak dan posebej, in ne tavati v prihodnosti... Predvsem pa sreče in zadovoljstva ne pogojevati s stvarmi, denarjem in lastnino, temveč z doživetji, občutki in zgodbami, ki me notranje bogatijo in izpopolnjujejo.
Ob kliku na fotografijo se odpre fotozgodba s komentarji pod vsakim utrinkom, le-ti pa so razporejeni kronološko, od prvega do zadnjega dne v letu 2013. Prijeten ogled.
Kako se rekreativci (ne) razumejo v naravi
Ponavljam se kot obrabljena stara papiga, ko pišem v čem vsem smo Slovenci posebni. A v zadnjem času me bizarne značajske posebnosti posameznikov vedno znova pogrejejo. Na žalost niti slučajno ne v pozitivnem smislu.
Pred časom sem na slovenskem gorniškem portalu zasledil kričeč naslov. Število ogledov me je napeljalo na to, da kliknem na naslov in si preberem, kaj se je podpisani avtorici na temo kolesarjev izpod prstov zlilo na papir ali bolje rečeno zaslon računalnika. Tekst sem prebral pozorno, a sem ob zadnjem ločilu in globokem vdihu začel znova. Težko sem verjel, da je zapisano dejansko objavila(-jeno). Ker so bili po mojem drugem branju občutki zmešani bolj kot multivitaminski smoothie, sem se, dasihravno težko, vzdržal komentiranja. Ker se juha nikoli ne poje tako vroča, kot se skuha, sem zadevo prespal in v mislih postopoma odložil na tisto najbolj zakotno, zaprašeno polico mojih malih (po velikosti in vsebini, ne anatomsko) možganov. Ko sem že mislil, da mi bo številnim spletnim zgražanjem nad omenjenim tekstom in avtorico navkljub, uspelo zadevo ohraniti v pozabi, se je ponudil pričujoči izziv in razmišljanje na temo sobivanja ljudi. Konkretno športnikov - rekreativcev, ki se radi udejstvujemo v čudovitem naravnem okolju, ki ga Slovenija premore. Kolesarjev in pohodnikov, turnih smučarjev in gornikov, lovcev na divje živali in padalcev ter mnogih drugih interesnih skupin, ki imajo med interesi samo en skupni imenovalec - naravo.
Saj poznate tisto o razgledanih in tolerantnih Slovencih? Da imamo blazno radi žide, črnce in istospolno usmerjene. Ampak samo dokler to niso naši sosedje, jih ne vidimo ali niso prijatelji naših prijateljev, bog ne daj otrok ali sorodnikov… Počasi prehajam na osrednjo tematiko tokratnega razmišljanja, ki je - kot vselej poudarim - zgolj in samo moje razmišljanje - o tem kako (ne)radi imamo drugačne (tudi) na področju rekreativnih športov v naravi.
Sem alpinist, alpinistični inštruktor, turni smučar, gorski kolesar, pilot jadralnega padala, kot padalec skačem z letala (padalo se očitno lepo odpira), občasno potapljač, pogosto pohodnik in najpogosteje preprost suhljat moški z nadpovprečno količino zaostalih otroških hormonov. Kar v praksi pomeni, oprostite izrazu - da rad delam pizdarije. Takšne in drugačne. Kot v času “uradno priznanih” otroških let (še vedno sem otrok, samo večji) še vedno rad kaj ušpičim. Gizdalin, zlikavec in kolovodja so bili najpopularnejši med imeni, ki so mi jih bile nadele naše preljube sosede, ki so se zgražale nad dejanji tamalga Čokla.
Ampak za razliko od taistih sosedov, ki jih je motilo tapkanje žoge, ko smo s prijatelji igrali košarko (zamislite si - med košarko se tapka žogo - kako nenavadno, ne?), mene ne motijo kolesarji na peš poteh, ne motijo me luknjači na turnosmučarski gazi in ne motijo me ptiči v zračnem prostoru. Kaj vse počnem sem zapisal namenoma. Da je razvidno, da sem na “obeh” straneh. Ko pešačim v breg in crkujem na vročem soncu pod težo nahrbtnika, dol pa se mimo mene pripelje kolesar, ne tulim in bentim za njim, ampak si rečem: “Hudo, moraš bit pa močan, da na tako turo privlečeš s seboj še kolo… In se zasluženo odpelješ še navzdol.” Logično. Ko hodim s smučmi in mestoma (ali po vsej dolžini) naletim na “luknje”, ki so jih bili naredili pešaki med vzponom ali sestopom, ne bentim in lajam tjavdan. V 95% primerih luknje ne predstavljajo neke realne ovire. Če že - pač tu in tam zdrsne. Pa kaj! Če mi to kot turnemu smučarju ni všeč, si utrem svojo, novo gaz.
Kaj konkretno želim povedat? To da si v Sloveniji prepogosto vsi nekaj “lastijo”. V resnici tistemu, ki je prvi utrl smučino s turnimi smučmi v svež, globok sneg, kratko malo dol visi, če bo za njim nekdo naredil luknje. Sam se je bil namreč že preznojil in utrudil, da je prišel na vrh, dolgrede pa zarisal minljive sledi v še bolj minljiv sneg. Večinoma mu ni mar za luknje! Najbolj glasni so vselej tisti, ki smučino, ki jo je bil naredil predhodnik, egoistično vzamejo za svojo in si jo prilastijo. Bentijo zato, ker si je nekdo, ki je bil pred njimi in ni imel smuči, drznil olajšati vzpon in hodil po smučini. Pa kaj? Saj si tudi sami želijo olajšat vzpon in niso v resnici popolnoma nič drugačni od predhodnikov, le da imajo na nogah pritrjene smuči.
Strinjam se in podpiram - lahko je to del etike, kulture ali preprosto zglednega obnašanja v gorah pozimi, da pešadija ne “luknja” turnosmučarske smučine. Ampak nikakor to ne more biti in ni razlog za obsojanje, grožnje in gostilniška obrekovanja. Kot da nimamo v življenju že dovolj drugačnih skrbi in težav - Slovenci so si še v naravi kot volkovi! Nestrpnost se seli v čudovito alpsko in mirno(-ejše) okolje, kjer naj bi se ljudje vsaj malo umaknili od sranja, ki se vsakodnevno dogaja v dolini.
Bilo je neke nedelje ob povratku z Dovške babe, kjer se je pod modrim nebom posejanim z nekaj belimi oblački dalo kljub temu, da je bila nedelja, uživati v svežih sledeh v razmeroma dobrem in še ne preveč uležanem svežem snegu. Nek moški srednjih let, očitno izjemno izkušen in našutan turni smučar je staremu, že na pol brez-zobemu paru (tam 65-70+), začel ob lepem sončnem dnevu, ko sta seveda “delala luknje” na turni sledi gor-grede, solit pamet. Sprva je bilo sicer slišati razmeroma prijazno, potem pa že na pol užaljeno in otročje – z nekim zgovarjanjem na bonton. Glede na njegov (turnašev) korak, precej podoben tistemu od slovitega Freeapprovedovega Jake Ortarja (1 korak = 1 višinski meter) najbrž ni problem, če mu tu in tam zaradi kakšne luknje pešadije spodrsne, ker je na vrhu Dovške babe v pol ure – oziroma v tričetrt, če štarta na Jesenicah na železniški. Medtem ko sta oba stara brez-zoba pohodnika morda zadnjo zimo sposobna hodit v hrib in gledat razglede ter obujat mlada leta in čase, ki so za vekomaj minili – prav gotovo nesposobna gazit preko gležnja, kaj šele kolen – kot je bilo onega dne do vrha Dovške babe…
Saj vem – eni bodo rekli da naj ostaneta doma, če nista sposobna ali cilju dorasla, meni pa se vsekakor zdi tole kupčkanje na “mi pohodniki” ali “mi turnaši” povsem odveč in brezveze in je kvečjemu pomilovanja vredno. Tako kot trenutno vsa Slovenija. Neumno se mi zdi to ločevanje “med enimi in drugimi” in vse te pretirane razprave in omejevanje in ločevanje in nepotrebna nestrpnost.
Uvodoma sem omenil meni nepojemljivo nestrpen prispevek avtorice, ki mrzlično zagovarja svoj prav in da kako so poti in narava od pohodnikov, kolesarji pa da tja ne sodijo. Vselej je lahko biti na strani zmagovalcev in večine. V konkretnem primeru so to pohodniki. Kolesarji so namreč (po vsej verjetnosti kot množica ostalih sprejetih nepremišljenih zakonov) potegnili ta kratko. Ker jim nerazumen in v širšem evropskem prostoru izjemen in ekzemplarično bedast zakon omejuje in prepoveduje vožnjo praktično povsod. In to dobesedno. Nas zgodovina ni ničesar naučila? Bolj kot so zakoni ostri, bolj kot se človeku širokih nazorov in svobodnega duha nalaga restrikcij in prepovedi, bolj ga to sili v odkrivanje prepovedanega. Gorskemu kolesarju, padalcu, alpinistu in ostalim rekreativcem s kančkom raziskovalnega duha, bo zakon, ki bo prepovedoval vse, kaj malo mar. Zato je pomembno, da znamo v naravnem prostoru, ki je končen in si ga deli več različnih interesnih skupin, razumeti druge. Razumeti, da tam nismo sami in da če nas zanima lov na divje živali, nekoga drugega pa letenje z jadralnimi padali, ne moremo biti izključujoči ne do enih ne do drugih. Pa tako malo je potrebno! Izjemen primer tega kako na prisrčen način opozoriti na neprimerno parkiranje se je prijatelju pripetil nad Jezerskim. Ob povratku ga je na avtu namesto polomljenih brisalcev, stranskih ogledal in napisov z žeblji na plehu ter ostalih sicer tipično balkanskih primitivizmom pričakala slikovita razglednica, na njeni hrbtni strani pa za v ljubljani registrirano vozilo kolega hudomušno pisalo: “Tudi na Jezerskem poznamo parkirišča. Prvo je že 50 metrov naprej. Srečno, Davo Karničar”. Ne samo prijatelj šofer in vsi trije sopotniki - tudi kopica naših prijateljev, ki je slišala to Jezersko zgodbo, dobi dober vtis. Vtis o prijaznih ljudeh. O ljudeh, ki na napake opomnijo na način, ki je trajnosten. Na takšnega, ki je topel in predvsem človeški. Ki te opomnijo tako, da te vzpodbudi k razmišljanju, osebnostni rasti in izboljšanju, ne pa gnevu, sovraštvu ali maščevanju.
Če smo si Slovenci že v mestu in na vasi namesto človek-človeku kot volkovi med seboj, dajmo bit vsaj v naravi malo bolj strpni in širokega srca ter nazorov… Vsem nam bo lepše! Obljubim.
Anže Čokl za BETA Magazine
Človek bi sklepal, da je vrhunec turno-smučarske avanture prav smučarski spust z vrha ter varen povratek v dolino. A v Sloveniji je v resnici češnja na torti KAZEN, ki jo dobiš v tednu dni na dom - seveda s pozdravi in položnico nadzornika Triglavskega narodnega parka!
Triglavski organi nadzora in pregona, ki pritlehno delujejo pretežno z varnega zavetja pisarn, okretnih malih terencev, lovskih opazovalnic in torej najpogosteje od tam, kamor se pride z avtomobilom ali dostopa prek interneta, so neverjetno metodični in neusmiljeni. S pomočjo tehnologije in interneta skrbijo za red in mir na najlepšem koščku zemlje v Sloveniji.
In tako je že prve dni po omenjeni avanturi nadzornik TNP z udobja pisarniškega stola s pomočjo brskanja po spletu (glej dopis) nadziral dogajanje v Parku minuli vikend. Dodobra je preučil premike in akcije nepredipravov in na spletni strani izsledil nepokornega državljana ter ocenil, da je pripetljaj ogrozil cilje Triglavskega narodnega parka, in sicer tako, da je bil kršen zakon in povzročeno grozodejstvo materi naravi.
Eno takšnih grozodejstev je zagrešil Primož, ko je po skoraj 8 urah vzpenjanja utrujen, žejen in lačen prebivakiral vetrovno noč na grebenastem vrhu Rjavine pod tkanino kilogram težkega bivak šotorčka. To je očitno strašen prekršek "šotorjenja" in kar precej hujše dejanje kot pa tisoče avtomobilov v dolini Vrat, ki se v poletni sezoni vsakodnevno vozijo in parkirajo po zelenicah, v gozdu in drugod (glej Zabaviščni park Vrata ter fotografijo na dnu). Spanje vrh Rjavine je tudi hujše kot prenekateri skriti šotori “vzhodnjakov" (z zraka se jih lepo vidi, s pisarne in prek spleta pa težje), ki v avgustu dopustujejo sredi TNP pred nosom organov pregona - seveda na za to izrecno prepovedanih mestih.
O tem strašnem Primoževem grozodejstvu, ki ga je omenjeni povzročil na podlagi 57. člena po 3. točki 4. odstavka, 65. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku, si lahko ogledate kratek dokumentarni film v nadaljevanju, ki mi je bil zaupan v montažo.
http://youtu.be/ozKu1TYpSaU
OPOMBA: Zgornji segment je resda zapisan malce hudomušno in prav nič nimam proti razumski ureditvi, redu in miru na splošno, ampak nekatera “pravila” na območju TNP so precej nečloveška (in proživalska). Dotična kazen se mi zdi pa najmanj zelo - zelo čudna!
Šotorjenje in taborjenje sta v SSKJ precej skopo opisana pojma, prav tako razlage ni zaslediti v zakonu o TNP, vendar nikjer dejanje kot se je zgodilo ne pade v eno izmed opisanih kategorij. Nikjer na tem ljubem Svetu, ampak res nikjer - tudi v številnih Narodnih parkih, kjer je šotorjenje sicer prepovedano, je DOVOLJENO prebivakirati - in sicer kjerkoli od sončnega zahoda do sončnega vzhoda, pa naj bo to gol, z marelo nad glavo ali bivak šotorom. Kaj naj bi človek zmrznil in potem zgnil? (Prejšnje vodstvo TNP je celo omenjalo, da se tovrstnega početja ni in ne bo preganjalo).
Po drugi strani pa sem v Alpah na primer na lastne oči med vzponom v steni videl, kako je gorska policija (Gendarmerie Haute Montagne) s helikopterjem odvažala v culico povite šotore čehov in poljakov, ki so si postavili prave kampe (tabore) na ledenikih pod stenami. Ampak to je vendar že na pogled popolnoma druga stvar - kupi prtljage razmetani okrog šotora, skopana latrina v sneg/led na obljudenem ledeniku, več šotorov v krogu, skupni prostor - skratka vse za dolgotrajno bivanje v šotorih - ne pa bivakiranje od sončnega zahoda do vzhoda, ki je na istem kraju sicer (izrecno) dovoljeno.
Kazen za spanje vrh Rjavine, pa naj bo to v spalni vreči, pokrit s celofanom ali bivak vrečo/šotorom, kakor je bil Primož, se mi osebno zdi nerazumen ukrep. Trudim se sicer razumet stališče naravovarstvenih nadzornikov in odkar sem imel opravka z zaposlenimi strokovnjaki na TNP, tudi laže razumem nekatere njihove argumente. Predvsem tiste, da z njihovega stališča načeloma nikoli ne bi bila težava osamljen primer, da pa je treba rešitve iskat sistemsko...
In potem se znova spomnim prometa v poletni sezoni v Vrata, t.j. v samo osrčje TNP, kamor se pripelje in dolino vsakodnevno onesnažuje tisoče avtomobilov - s smogom, prahom, hrupom, odpadki, s parkiranjem vsepovsod... In zaradi takšnih dogodkov na eni strani in s Primoževim osamljenim dejanjem pod zvezdami na drugi, nikakor ne morem razumet, kako je lahko bivakiranje na vrhu Rjavine ob koncu zime tisto, ki zasluži pregon in kazen pred ostalim...
Nauk zgodbe? Bodite pripravljeni, trenirajte, če ste slabotni in prepočasni se poslužite dopinga in poživil - karkoli, samo ne zanašajte se na možnost bivakiranja, ker je to v Julijcih in znotraj TNP nedopustno in celo prepovedano.
PS: Imena so namenoma zakrita, ker ni namen kazati s prostom na posameznike (vsi imamo nekaj masla za ušesi in kdaj vstanemo z levo nogo), temveč skušati s konkretnimi primeri doprinesti ali vzpodbuditi k razmišljanju in k nekim sprejemljivejšim sistemskim rešitvam, ki bi tovrstne "lapsuse" kot je bivakiranje v stenah, na vrhovih in drugje, obranavale drugače kot pa da jih enačijo s šotorjenjem/taborjenjem v dolinah poleg koč, urejenih kampih ipd.
Večkrat sem že ugotovil, da so v Sloveniji subjektivne nevarnosti v gorah med najbolj priljubljenimi. In vsekakor mnogo pogostejše od objektivnih. Zakaj - prav mi Slovenci - si težko razlagam, bi pa v isti koš lahko pometal še nekatere druge "vzhodnjaške" narode z zmagoslavnimi zgodbami v papučah na Triglav, v volnenih nogavicah čez Kriško steno, s polnim nahrbtnikom ukradenih dek, starih makaronov in na pol pokurjenih sveč iz bivakov čez Kopiščarjevo pot na Prisank in tako dalje... Zahodnjaki imajo očitno pač bolj razvito kulturo najemanja gorskih vodnikov, profesionalcev z znanjem in izkušnjami, ki goste ali kliente v gorskem svetu naučijo pravilnega gibanja, pa naj bo to po vertikali ali malo manj kot vertikali in s tem izločijo precejšen del subjektivnih nevarnosti, torej teh na katere ima človek, ko se poda v gore - vpliv.
In če zelo na kratko opišem letošnji pripetljaj nad Vršičem, gre (žal) resnična zgodba takole... S tamladimi alpinci smo šli kot del zimske tehnike čez Pripravniško grapo na Mojstrovko. Ker je bil Vršič v tistem času s snegom zasut od zgoraj do dol, prav do 2. ovinka vršiške ceste, je bilo dnevnih obiskovalcev (pričakovano) precej manj, saj je že samo do prelaza 2 uri podaljška.
A kmalu sem globoko pod nami, še na dostopu, opazil dve postavi, ki sta sledili naši gazi (takrat edini peš gazi). Ker smo se vmes še ustavljali za opravljanje različnih vaj in smo bili v večji skupini, sta nas počasi dohitela dva prej omenjena možiclja. Po naših sledeh sta nadaljevala naravnost na čelo in potem nadaljevala naravnost navzgor (ne po grapi?!) in s palicami v rokah! Se pravi niti ne v grapo, temveč naravnost navzgor (nekje med Pripravniško in Sestopno v smeri strmega skalovja).
Ko smo s skupino opravili zadnje priprave in vse pregledali smo zarinili v breg in gazili na novo. Na novo zato, ker sta možaka svojo gaz speljala 30 metrov gor do mesta, kjer nadaljevanje za nekaj stopenj presega težavnosti katerekoli grape v Grebencu. Medtem ko smo že prešli njuno doseženo višino po ZELO očitni Pripravniški grapi, sta pač znova zavila v našo gaz in nadaljevala po stopinjah.
Vrh grape sta še nekaj časa pogledovala okrog in zatem je sledil prvi šok v obliki vprašanja: "Katera je Mala Mojstrovka?" Že tako ali tako sta bila očitno prepričana, da je to (Pripravniška grapa) pač klasični pristop na Malo Mojstrovko, saj je itak gaz in kup ljudi pred njima in že ne more biti nič posebnega... Prešernega razpoloženja sta nadaljevala do vrha in ob povratku smo se točno na istem mestu, se pravi na sedelcu ob izstopu iz Pripravniške grape znova srečali. Tokratno vprašanje je bilo manj šokantno kot prvo, ampak nadvse zaskrbljujoče: "Lahko vprašam kje se gre dol?"
Zgodba ima srečen epilog in opisovanje naših odzvivov na njuno drugo vprašanje ni več smiselno. Je pa zgodba lep primer nečesa, kar bi se lahko končalo drugače...