Ob brskanju po spominu sem naletel na avanturo vrh Prisanka, ko smo z Alešem, Martinom in Duletom pozno po službi odhiteli na vrh in prespali v t.i. hotelu tisočerih zvezd.
Viewing entries tagged
spanje
Ko sem pred časom spisal prispevek Spanje na vrhovih slovenskih gora, je v mojem e-poštnem nabiralniku naenkrat naraslo zanimanje za bivake na prostem pod milim nebom. In če je bilo po omenjenem prispevku, ki je bil objavljen tudi v Planinskem vestniku, kar nekaj vprašanj, se je po zadnjem pisanju o Avanturi na samem vrhu Rjavine pojavilo veliko povsem konkretnih vprašanj o opremi, ki jo uporabljam(-o). Verjamem, da so fotografije marsikomu vzbudile željo po tovrstnem doživetju!
Da ne bi pisaril vsakomur posebej in ker sem mnenja, da je spanje na vrhovih gora posebno doživetje in ima neverjeten čar, bom spisal pričujoč prispevek z željo, da morebiti komu olajšam izbiro - o tem kaj vzeti s seboj na turo in kaj pustiti doma...
Spanje
Sicer zelo očitno, ampak potrebna je spalna vreča. Sam uporabljam spalne vreče Feathered Friends in sicer model Hummingbird UL 900 za vse razen najhladnejših dni/noči (in odprav), kjer uporabljam model Ptarmigan.
Spalna podloga v zimskem času je brez izjeme samonapihljiva Thermarest NeoAir X-Lite velikosti L, da se lahko normalno stegnem in spim tako na hrbtu kot trebuhu brez da se drgnem po tleh s prsti na nogah ali čelom. Če grem na turo, ki veleva čimlažji nahrbtnik, uporabljam krajšo S različico, pod noge pa podložim nahrbtnik, vrvi ali pač ostalo šaro, ki je čez noč ne potrebuješ. V poletnem času je nepogrešljiv klasični armafleks; nekaj časa že odlašam z nakupom Thermarest Z-resta, trenutno uporabljam najbolj navaden in poceni "armič", ki ga prodajajo za 5 EUR. V poletnem času mi namreč samonapihljiva blazina kot samostojen kos ne služi, ker so vrhovi posejani s skalami, peskom in drugimi ostrimi površinami in bi od napihljive spalne podloge ostala samo še prazna vreča.
Zamaški za ušesa so takorekoč nepogrešljivi. Ne samo, če je z vami vrh gore smrčač, temveč v vsakem primeru. Že vsaka malo močnejša sapica bo namreč povzročila šelestenje materialov s katerimi si obkrožen - bodisi bivak vreča, spalna vreča, kaj šele šotor ali začetniška napaka, ko se kakšno PVC vrečko s hrano pusti zunaj na prostem namesto v nahbrniku ali pokrito s snegom. Od šelestenja vrečke PVC od banan na primer skoraj garantirano ne boste spali :)
Med pomembnejše stvari za udoben spanec sodijo tudi sveže, tople nogavice. Vsak ob svežini pomisli na vonj, ampak v resnici je to pomembno zato, ker so suhe noge tople noge. Priporočajo se tudi osvežilni robčki, saj se tako z nog odstrani znoj in s tem sol, ki nase veže vlago. Sam uporabljam nogavice iz Merino volne Patagonia in Thorlo.
Podkapa ali balaklava naj bo vsekakor obvezni del opreme za bivakiranje, saj človek čez glavo in vrat izgublja kar 60% toplote in v kolikor ne posedujete zares dobre spalne vreče, ki zelo dobro zaobjame in izolira omenjene dele telesa, je podkapa bistvenega pomena za dober spanec tako pozimi kot poleti ob hladnejših nočeh.
Tistim, ki jih rado zebe in trika še ne poznajo pa tole - najboljša naložba za toplejšo noč je vrela tekočina v plastenki tipa Nalgene, ki jo damo v nogavice. Najbolje v tiste, ki smo jih uporabljali navkreber, saj se le-te tako zelo hitro posušijo, v spalni vreči pa je velik izvor toplote in razlika je neverjetna. Zjutraj tekočino, ki je praviloma mlačna, popijemo za zajtrk ali pa nam (če govorimo o zimi) močno pohitri jutranjo kuho in taljenje snega.
Fotografija in snemanje
Del zaradi katerega me še bolj vleče spat na vrhove gora, so nočni razgledi in fotografija. Nočna fotografija je sicer preobsežna tema za pričujoč prispevek, a vendar se z nekaj osnovne opreme da zajeti prizore, ki jih sicer ne vidimo pogosto.
Zaradi daljšega časa odprtja zaklopa je nujno potreben fotografski stativ. Stativov vseh sort je malo morje, a vseeno naj ne bo odveč opozorilo, da (pre)poceni stativov ne kupovat. Ceneni stativi namreč ob vsaki sapici ali ne optimalni podlagi (ki je v naravnem svetu ni) niso stabilni in se tresejo ter tako izgubijo svoj osnovni namen. Sam uporabljam stativ Gitzo serije 1, ki je zelo lahek (karbonski) in nudi oporo do 8 kg, kar pomeni, da lahko nanj pritrdim različne glave, tamalo kamero ali "tavelik" fotoaparat kot na spodnji fotografiji (avtor: Primož Blaha).
Poleg stativa pride prav še gradientneutral density filter in seveda širokokotni objektiv, s predpostavko da radi slikamo panorame. Kot fotografski nahrbtnik že nekaj časa uporabljam modularni nahrbtnik F-Stop LOKA, v katerega pospravim vso foto šaro + opremo za bivakiranje, tako pozimi kot poleti. O tem super-nahrbtniku več v enem od prihodnjih objav.
Kuhanje
Prav poseben čar je ob poslavljanju sonca poslušati pridušeno brnenje kuhalnika in opazovati hladno modro-zeleno svetlobo na snegu okrog kuhinjskega kotička. Sam uporabljam še "star" oziroma klasičen način - titanium lonec in titanium kuhalnik znamke Primus. Sicer zanesljiv in zares lahek kuhalni set pa je že nekoliko za časom. Saj ne da ne bi delal, ampak ko sem prebiral teste in izkušnje ter primerjave, ki so jih med kuhalniki opravili različni na spletu, sem videl, da bom tudi sam moral počasi v nabavo novega "šporheta". Izkoristek plina je namreč pri mojem kuhalniku slab, težave povzroča tudi vsak še tako rahel veter, precej toplote se ob loncu izgubi. Novejši kuhalni sistemi kot jim rečejo se omenjenih težav takorekoč "otresejo". Ravno pred kratkim sem raziskoval po spletu kaj bi bilo vredno mojega razmisleka in prišel do preprostega zaključka: MSR Reactor 1.0L Stove System.
Zadnjih nekaj let uporabljam plastično žvlico, ker je lažja od kovinskega seta, poceni in kompaktna. Pa še barve lahko izbiraš, če komu to kaj pomeni. Obvezen del za pozimi, ki ga vselej uporabljam, je tudi Titanium skodelica z nekaj manj kot 0,5 L prostornine, ki je izjemno lahka in ohranja tekočino vročo, tudi če jo odložiš na sneg. To je bistvenega pomena pozimi, ko lahko v "ta velikem" oziroma glavnem loncu že tališ novo rundo snega, medtem ko v tej posodici/skodelici že ješ juho, srebaš vroč čaj ali pa le hraniš vodo preden jo zmešaš z novo porcijo dehidrirane hrane Travellunch. Na tak način prihraniš veliko časa kot tudi energije, saj je lonec, kuhalnik in vse ostalo še toplo in v krajšem času stopiš več snega. V poletnem času kuhalnika ne vzamem vedno s seboj, je pa potrebno zato nosit več teže oziroma tekočine.
Oblačila
Ker mi v dežju ali sneženju ni za spat vrh gora, kamor grem praviloma po fanstastične razglede - imam temu prilagojeno tudi obleko: s seboj nosim le nujno potrebno - poleti je to aktivno perilo aka švic perilo Patagonia Merino 1 ali 2, zelo tanke softshell hlače - Patagonia Alpine LTW Guide Pants in nekaj kar ne prepiha - navadno Patagonia Nano Puff Hoody. Če se obeta hladen poletni večer vzamem še flis Patagonia R1 hoody. V zimskem času je oblačenje še bolj podvrženo temperaturnim razponom in sami turi, zato je morda najbolje prebrat arhivski zapis o sistemu oblačenja pozimi.
Družba
In nenazadnje še eden najbolj samoumevnih faktorjev, a vseeno: družba s katero se gre prespat v hribe mora bit super! Doživetja v gorah so še mnogo bolj zanimiva in zabavna, če je družba prava, sproščena in spontana. Tečke in supermani ne sodijo na take romantične izlete.
V zadnjem letu kar 68-krat nisem spal v domači postelji. Nekaj manj kot 40 noči sem prebil tako ali drugače zavit v spalno vrečo, debelina katere je bila odvisna od geografske dolžine in širine nočnih avantur v gorah. Največ mrzlih noči sem prebil na Aljaski, toplejše v Centralnih Alpah in Dolomitih, najtoplejše in doživljajsko prav nič manj mogočne pa tudi v domačih gorah.
“Mladi mož – ste pa pozni!”
Tako me je na poti okrog šestih popoldne ogovorila pohodnica, ki se je s počasnim, a varnim korakom vračala v dolino. Zakaj odhajam spat na vrh? Vprašanje so mi zastavljali ne samo domači ter sodelavci, temveč tudi plezalski prijatelji, ko se niso mogli načuditi mojim vse pogostejšim željam po spancu vrh gora. Čemu bi nekdo hodil z dodatno težo na hrbtu na vrh, od koder bi se lahko preprosto vrnil v dolino, v poznano, toplo zavetje domačega okolja?
Osnovno vodilo je želja po nečem drugačnem, po prvinski avanturi, ki je doma za štirimi stenami nikoli ne moreš doživet. Tisto nekaj, kar človeka kot živo bitje že skozi vso zgodovino žene k odrivanju nečesa novega, pa naj bodo to kontinenti, vrhovi, jame, preprosta spoznanja o življenju ali kaj tretjega. In nenazadnje - da bi svoja doživetja lahko kvalitetno obeležil, mi je pomembna estetika. In v gorah je najlepše ob sončnem vzhodu in zahodu! Dolge sence, ki jih meče divja gorska narava nad okoliške ravnice, izrisujejo neme podobe: nazobčane grebene in ošiljene vrhove. S spanjem v gorah doživiš vse!
Moč tišine
Velika večina obiskovalcev slovenskih Alp se odloča za obisk najbolj znanih in visokih gora. Bolj kot je vrh v senci višjega soseda, manj obiska je praviloma deležen. Lep primer je Škrlatica, ki ji manjka pičlih 124 m, da bi ne bila zgolj kraljica Julijcev, temveč najvišja med visokimi. Kljub tej neznatni višinski razliki, pri čemer po lepoti za marsikoga celo prekaša Očaka, v njeno nedrje prisopiha mnogo manj gornikov kot na Triglav. Še bolj drastičen je upad števila obiskovalcev bolj odročnih, morda (a ne nujno) tudi težje preplezljivih vrhov. In na vse omenjene se največ gornikov tare v zgodnjem jutru.
Toda zanimiv preobrat se zgodi, če dodobra ukoreninjen in tradicionalen pristop pohodništva in gorništva z ranim jutranjim vstajanjem postavite na glavo: namesto zjutraj - v hribe popoldne! Namesto hoje v vrsti navzgor ne boste srečali praktično nikogar. Tu in tam kakšnega romantika, ki ob lepem vremenu uživa v razgledih in se na vrhu zadrži dlje. Ali pa kakšnega izgubljenega tujca, ki išče bivak na napačni strani gore. Ker ima vsaka palica dva konca je tako tudi s (pozno)popoldanskimi turami v visokogorje – če gre za pristope po prisojah, je vročina včasih prav neznosna. Poleg peklenske vročine so pogostejše tudi plohe in nevihte. Toda v tistih najlepših dneh je ves dodaten trud poplačan…
Naposled večer v gorah!
Pozno popoldan se po napornem dnevu v službi odpravim proti Prisojniku. Zadnji višinski metri pod vrhom so najlepši. Sonce se počasi že naslanja na grebene na zahodu in z oranžno-rdečimi žarki boža vrhove gora. Samo moje globoko dihanje prekinja mogočno gorsko tišino, ki jo v resnici spoznaš šele zvečer, ko utihneš in ko se tudi narava umiri. Prihod na vrh je veličasten. Nižine, ki me obkrožajo, se že kopajo v polmraku, barve tam izgubljajo svojo moč, vse se zdi monotono in tako daleč, globoko pod menoj. Toda ne v gorah! Tam se dogaja prava eksplozija barv. Vrhovi žarijo rdeče, njihove sence se rišejo v neskončnost in z zatonom sonca na horizontu na nebu uprizarjajo plemenski ples. Nebeško modrino je zaznati le še na vzhodu, medtem ko je takorekoč vsak drug košček neba obarvan po svoje. Tako se zdi, kot da bi se velemojstrski slikar igral z barvami in narisal najbarvitejšo mavrico od vzhoda do zahoda. Od nebeške modre z zelenimi toni, pa do rumene in nazadnje rdeče. Tista rdeča, ki obkroža sonce in mi vsakič, ko jo vidim, zaigra na najlepši instrument – čustva in srce. Pogosto si mislim, da če mi ne bi bilo dano uživati vseh telesnih sposobnosti, ki mi jih je v dar poklonila mati narava, da bi si želel vsaj videti. Ko vidim, čutim. Ko vidim, razumem. Ko vidim, sem srečen!
Manj je več
Najbolj preprosta spalnica na svetu: spalna podloga in spalna vreča. Tako malo - za tako veliko! Oprema potrebna za spanje na vrhovih gora je sila preprosta in maloštevilčna. Poleg spalne vreče in podloge za več udobja pozimi s seboj nosim še lahek kuhalnik in lonček, da si stalim sneg in led ter pripravim toplo jed. Navadno mi sicer za slednje primanjkuje motivacije, saj se v resnici še pred pripravo spalnice lotim fotografiranja ali snemanja sončnega zahoda. Ko pa najlepša svetloba s pojenjajočo intenziteto barv počasi le zamre, se navadno spravim z mraza v spalno vrečo in hitro zatisnem oči. Noč me vzame v svoje naročje in odpelje v deželo sanj.
Kralj med zvezdami pripleza čez grebene
Magična hladna modro-vijoličasta svetloba daleč za grebeni v daljavi naznanja rojstvo novega dne. Sonce je pravi kralj med zvezdami! Sončev prihod najprej naznanijo uigrane ekipe vseh poznanih in nepoznanih barv. Skupine senc, ki padajo na zemljo postajajo izrazitejše, vse močnejše in se pnejo proti vrhovom s katerih jih meče sonce. Iz neskončnosti na zahodu se z naznanjanjem sonca vračajo proti vznožjem gora. Ko sem na vrhu, se zdi kot da me bodo sence čez čas zgrabile za noge. Sonce se naposled v vsej svoji mogočnosti zlagoma, a vztrajno zvali preko grebena. V trenutku se v meni zgodi eksplozija občutij! Žarki me nežno božajo po telesu. Topla energija se me dotakne tudi od znotraj. Ne pretiravam, če zapišem, da je po mrzli noči na prostem sončni vzhod vsaj malo podoben tisti sveži, prvinski zaljubljenosti. Ko te nekaj žgečka po trebuščku in te greje, gladi, vzbuja optimizem in zanos. Ko se vse zdi mogoče in dosegljivo!
Najboljše stvari so najslajše. Toda najlepšega in najboljšega ni v izobilju. In tako je tudi v naravi – sončni vzhod in sončni zahod trajata zgolj nekaj trenutkov celega dne. In ni je sile ali denarja na svetu, ki bi to lahko spremenila. Sonce hitro, brez oklevanja ali upočasnjenega koraka, pleza proti zenitu. Dan dobiva vse bolj zemeljske razsežnosti. Podoba tal pod mojimi nogami postaja vse bolj vsakdanja. Pred Kraljem so se umaknile magične barve. Takisto so klonile sence, ki se kot preplašene deklice potisnjene v kot, sključeno skrivajo pod mrkimi severnimi ostenji gora. Nemo čepijo in čakajo. Prav tako kot Barve se veselijo trenutka, ko bo Sonce zapustilo Zemljo in se bodo lahko kot razigrane najstnice znova s svetlobno hitrostjo pognale na ravnine ter dna dolin in se igrale z orisi gora na horizontu, za katerega bo potovalo Sonce. Vse več jih bo in vse bolj intenzivna bo igra, a le do trenutka, ko jih znova prežene Luna. To je resnična zgodba narave in kralja našega osončja!
Čas terja svoj davek. Trenutki namenjeni notranjemu bogatenju so pomembni, zato sem s časom vselej na bojni nogi. Vem, da so tudi zato trenutki v gorah še lepši in da po njih zategadelj bolj hrepenim. Ker so priborjeni in ne samoumevni, jih znam še bolj ceniti.
Po krasnem doživetju me čaka pot navzdol. Bodisi peš bodisi po zraku, v obeh primerih pa mi je bilo dano doživeti veličastno moč narave. Kadar se napotim peš, je časa za refleksijo precej. Ako se odpravim po zraku, je pred menoj še nekaj napetih trenutkov. Kljub vse večji izkušenosti, je letenje z vrhov gora zahtevno. Priprave minejo v tišini. Osredotočam se na vse podrobnosti, ki pomenijo življenje. Dobesedno.
Trenutek odločitve. Razmere dovoljujejo vzlet. Poženem se v globino. In tako kot pred nekaj trenutki sonce, tudi sam za seboj puščam številne višinske metre in nevidno sled. S preko 100 km/h drvim mimo grebenov, skozi grape in mimo skal. Pred menoj se odvija nov svet. V zgolj nekaj minutah sem v dolini. Enako je kot v naravi – najboljše ne traja dolgo. Rad bi se enačil s Kraljem, a sem zgolj njegova minljiva senca. Ko se bodo na nebu pred Soncem še vekomaj umikale Sence in Barve, bom sam počival v oddaljenih, skrivnostnih krajih.
Morda, če bo sreča, bom nekje visoko. Tako visoko, da bom lahko od daleč in z druge perspektive opazoval opisano nebeško igro. Dotlej pa bom še naprej bil izgubljeno bitko s časom in si priborjene trenutke ukrojil po lastnih željah. Rad si mislim, da sem krojač svoje usode, mesto kralja pa prepuščam vsemogočnim naravnim silam…
Prispevek je bil objavljen v Planinskem vestniku, september 2013.
