Snega se vsako leto veselim kot otrok! In to brez pretiravanja. Okrog mene so že vsi nestrpni, ko ves čas pogledujem vreme, izkoriščam interno vremensko obveščevalno službo (Jaka, Andraž - hvala :) in seveda komaj čakam, da napovedani sneg dejansko pride. Navadil sem se že, da gre pogosto za nateg, da snega potem ni od nikoder ali pa da pride, ampak v znatno manjših količinah, kot so bile napovedane. Ampak lepo je že, ko sneži. Četudi malo. Poplesavanje snežink na nebu mi vsakokrat - pa naj bo to v začetku, vmes ali na koncu sezone - prebudi nekaj otroškega duha, ki je globoko vsidran v meni.
Tokratne zimske vragolije in željo, da bi jih šel ujet v svoj fotoaparat v hribe, sem žal moral izpustit, saj se me je lotila neka strašna viroza, ki me v svojih krempeljcih drži že več dni (navadno z njimi opravim v dveh, morda treh dneh). Počitek, čaj, počitek, čaj, počitek ... Precej monotono je življenje, ko je človek bolan in vsakič znova se zavem, da je pravzaprav zdravje tisto res prvo in najpomembnejše na lestvici ključnih reči v življenju. In znova se potrdi in še vedno drži pregovor: zdravje, sreča in ljubezen, ostalo se pa kupi.
Pa še en timelapse, ki razkrije, da so bili okrog fotoaparata v času fotografiranja duhovi, ker se 3x zatrese!
http://youtu.be/WyqDRqtJFMM?hd=1
