Zgodba o nastajanju Bivaka II na Jezerih

kar dobra banda smo

Piše Darko Bernik - Zgodba izpod peresa konstrukterja

Z bivaki se  od mladosti nisem ukvarjal. Takrat smo mulci gradili »bunkerje« iz vej in pozimi iz snega. Spomnim se, da sem enkrat zvečer celo ušel in prespal v takem »bunkerju«.  Zjutraj sem jih seveda slišal od staršev. 
Tudi kasneje se med obiski gora nisem veliko menil za bivanje v objektih v naših gorah. Če je bilo že treba, sem raje prespal kar na prostem. Tako sem v »dvojki«, če me spomin ne vara, spal le enkrat, saj je bil vedno kdo tam že pred mano.

Lansko leto (2015), je bilo na enem od sestankov našega odseka omenjeno, da obstaja možnost zamenjave bivaka Na Jezerih z novim, večjim, sodobnim in kar je bilo najlepše slišati – brezplačnim! Slike res niso bile kar tako, videlo se je, da ima arhitektobčutek. Vendar so bile reakcije članov odseka po objavi namere in tudi širše javnosti povsem drugačne – od zelo pozitivnih do skrajno odklonilnih. Spomnim se tiste: »Sodobna gajba nima tam gor kaj iskati!« Zadnji žebelj v krsto te rešitve je zabil še TNP, ki nam je jasno povedal, da za ta bivak ne bomo dobili dovoljenja za postavitev. Bivak preveč odstopa po velikosti. In tako je bilo za nas zgodbe s tem bivakom konec.  Kasneje je bivak končal pod Skuto. Ja, tam pač ni pravil TNP. 

Nedolgo zatem je na sestanku odseka načelnica Maja spet najavila novo možnost za novi bivak. Tudi ta bi bil narejen s sponzorskimi sredstvi, le transport naj bi bila naša skrb. Tudi pravilom, ki vladajo v TNP naj bi ustrezal, dovoljenja so bila že v pridobivanju. Čez par dni naj bi dobili že risbe bivaka. In res smo jih. Pravzaprav eno samo, - naj si jo ogledamo in podamo pripombe. Risba je nekako pritegnila mojo pozornost in ko sem jo začel pregledovati, se mi je pojavilo kar nekaj vprašanj predvsem tehnične in praktične narave – kakšna bo nosilna  konstrukcija, kako bo rešeno to in ono, kje ga bodo izdelali, na čem bo stal na gori, zanimala me je teža itd. Podobna vprašanja so se pojavila tudi kolegom alpinistom. Ker smo odgovore želeli dobiti iz prve roke, smo se dogovorili za sestanek z arhitekti. Sledilo je razočaranje. Nobenih detajlov, rešitev, o katerih bi se lahko pogovarjali. In nobenih odgovorov na naša vprašanja. Le to, da bo za bivak potreben velik temelj, kamor bo treba nasuti slaba dva kubika betona, in da bo  imel veliki panoramski okni spredaj in zadaj. S sestanka sem šel s čudnim občutkom, vendar zdaj trdno odločen, da bom razvoj dogodkov aktivno spremljal.

Bivaki so me začeli zanimati. 

Še vedno v dobri veri, da bomo novi bivak dobili spomladi 2016 smo nadaljevali s pripravami. Stari bivak je bilo treba prepeljati v dolino in narediti prostor za novega. Kako to storiti? Jasno, s helikopterjem. Priletiš, zapneš, odletiš v dolino. Nič lažjega. Vendar – ali bo bivak zdržal transport? V kakšnem stanju je les, ki je 80 let ležal na tleh v direktnem stiku s podlago? Ali ne bo vse skupaj razpadlo? Na kakšen način pripeti bivak pod helikopter? Koliko je bivak sploh težak? 

To so bila vprašanja, ki si jih nisem postavljal le jaz ampak tudi kolegi. Najboljšo in najbolj preprosto idejo je dal Mirko: bivak dvignemo in spodaj namestimo cevi od običajnega gradbenega odra!  Ideja je bila res odlična.  Neke septembrske sobote smo namesto plezalne opreme v nahrbtnike zložili par jeklenih palic, malo hidravlično dvigalko, nekaj kosov lesa,  tehtnico za tehtanje avtomobilskih prikolic in stopili do bivaka. Dvignili smo ga za kakih 15 cm, stehtali, izmerili in zaklenili, saj ni bil več stabilen. Natehtali smo 905 kg. Gorniško javnost smo obvestili, da gre bivak v rekonstrukcijo in da ni primeren za bivanje. Vendar glej zlomka, komaj smo prišli v dolino, že smo izvedeli, da je v bivak vlomljeno. 

V začetku novembra je prišlo obvestilo, da bo helikopter na voljo čez par dni. Zdaj je šlo zares. Se bo naša rešitev obnesla? Smo kaj bistvenega pozabili? Vrag se vedno skriva v podrobnostih. Za tak  transport je treba vse temeljito premisliti. Če se karkoli zalomi, bomo izpadli popolni bedaki. In sem premišljeval. Ponoči. To je moj najboljši čas za razmišljanje, saj se lahko popolnoma osredotočim na problem in najdem rešitve. Mirkovo idejo sem dopolnil s podrobnostmi, kasneje so svoje predloge dodali še kolegi. Kljub temu sem noč pred transportom slabo spal. 

Na dan transporta je vse potekalo skoraj idealno. Ena ekipa je odletela k bivaku, druga je čakala na travniku pred Aljaževim domom. Pod bivak smo namestili cevi in ga nanje pripeli s trakovi. Hitro smo bili gotovi in hoteli smo še malo polenariti in uživati idealen jesenski dan, pa je prišlo obvestilo, da se helikopter predčasno vrača s Kanina. Zaradi megle tam transport novega bivaka ni bil možen. Novica je vsaj meni močno pospešila utrip! Zdaj se bo izkazalo, kako dobre so naše rešitve. Maja, Božo, Marko in jaz smo se postavili vsak na svoj vogal bivaka, Raf je bil zadolžen za zapenjanje na helikopter. Šele ko je helikopter bivak premaknil, sem opazil, da nosilni vijak, ki nosi prečno traverzo štrli nad cevi, ki smo jih pritrdili pod bivak! Na srečo je bil dvig tako hiter, da je cev vijak zgrešila za dober centimeter! Bivak je rahlo zanihal pod helikopterjem in nam kmalu izginil spred oči. Kako čuden se je zdel prostor kjer je še malo prej stal bivak. Ostal je le temelj: nosilna traverza z dvema zabetoniranima vijakoma. Čez nekaj minut smo dobili obvestilo, da je že v dolini, z naslednjo vožnjo pa smo bili dol tudi mi. Konec dober, vse dobro. Vseeno sem bil malo jezen sam nase. Imeli smo srečo.
V naslednjih mesecih se okoli novega novega bivaka ni dosti govorilo, prepričan sem bil, da arhitekti intenzivno delajo izvedbeno dokumentacijo. Tako je minil november, december, januar, februar in - nič. Edina informacija je bila, da niso možne skoraj nobene spremembe, ki smo jih zahtevali in da je jeklo za konstrukcijo na poti iz Acronija. V tem času sem kar dosti premišljeval in počasi prihajal do ugotovitve, da tudi ta bivak ne bo nikoli stal Na Jezerih. Ko smo dobili še informacijo o predvidenih stroških (sponzorji niso bili več tako radodarni), in se z arhitekti nismo več mogli sporazumeti, je bilo to tudi povsem jasno: Tudi ta projekt je padel v vodo.

Kaj zdaj? Namesto da bi izdelava bivaka že potekala, smo bili na popolni ničli. Pa še stari bivak smo odpeljali v dolino! Res bomo izpadli popolni bedaki! Vsa reč mi ni dala spati in zalotil sem se pri razmišljanju, da bi bivak izdelali sami. Po nekaj dneh razmišljanja ponoči sem sam sebi rekel: »Nehaj, na glavo si boš nakopal kup skrbi!« In s tem razmišljanjem sem nehal za par dni. Vendar je črv glodal dalje. Tako nisem več razmišljal le ponoči ampak sem čez dan prve risal skice na računalniku. Vedel sem, da poti nazaj ni več.
Za zgled mi je bil stari bivak. Bolj, ko sem ga študiral, bolj sem spoznaval, kako izjemna mojstrovina je. Kako so izdelovalci pred 80 leti vedeli, kaj se obnese v surovem svetu visokogorja? Kako premišljena je notranja razporeditev! Kako učinkovita je zvončasta zunanja oblika! Zakaj spreminjati nekaj, kar se je dokazalo kot dobro?

Tako sem si izbral naslednja izhodišča: 
-          Novi bivak bo enake oblike kot stari
-          Izdelan mora biti tako, da prenese veter do 200 km/h
-          Na lokacijo je potrebno pripeljati že izdelanega
-          Izdelan bo iz jekla, aluminija in lesa
-          Vzdrževanje mora biti preprosto
-          Nuditi mora občutek zavetja in domačnosti (ne atraktivnosti)

In nastalo je to, kar si lahko danes ogledate Na Jezerih v živo. Velika dilema je bila, katere sodobne materiale uporabiti. Npr. stari bivak je imel oplato iz ročno krivljene pločevine, kar danes ni več izvedljivo. 

Nekega dne sem Mirku in Rafu omenil, da bi novi bivak najraje zgradil kar na lastnem vrtu in da bi to lahko naredil v treh mesecih! Namesto, da bi me razglasila za norca, sta idejo oba podprla! Kmalu se je našlo še par somišljenikov, vendar smo idejo še skrivali. Načrte za bivak sem risal dalje in jih predstavil ožji skupini. Rok je dodal statični izračun in ojačitve.  Sklenili smo: bivak bomo izdelali sami. Ko smo ocenili še stroške, smo videli, da to res lahko storimo. Seveda z velikim osebnim angažiranjem in prostovoljnim delom. Delo smo razdelili nekako takole: jaz in Mirko skrbiva za kovinski del bivaka, Maja in Raf skrbita za leseni del bivaka.  Jaz skrbim za tehnično plat, Maja skrbi za birokratsko plat. Ostali člani odseka pomagajo po svoji volji.

Zdaj bivak ni bil več skrivnost.

In se je začelo: zbiranje denarja, materiala, storitev. Bivaka nismo začeli delati na mojem vrtu. Jeseniško  podjetje KOV nam je, ne le priskrbelo prostor, kjer smo bivak izdelovali, temveč nam je brezplačno izdelalo celotno ogrodje bivaka! In ne le to. Fantje so nam po skicah razrezali vso pločevino, pomagali z nasveti in to vse pravočasno, kljub velikim rednim delovnim obveznostim. 

Anže se je dogovoril s podjetjem Impol iz Slovenske Bistrice, ki je doniralo  material za vse aluminijaste dele bivaka, s podjetjem Reflex iz Ljubljane pa za dobavo obeh prav posebnih stekel. Naši člani pa so pri lokalnih podjetjih naleteli na veliko razumevanje in pridobili sredstva za nakup materiala. 
V začetku avgusta je bil izdelana osnovna konstrukcija bivaka. Tipkovnico in miško je zamenjalo ročno orodje. Začela sva z Mirkom, pomagal je še Rajko. Na ogrodje smo privijačili leseno podkonstrukcijo, ki jo je po šablonah izdelal Miha in privijačili dno bivaka. Sledila je namestitev toplotne izolacije, z notranjimi macesnovimi oblogami sta pričela Maja in Raf. Tudi ostali člani odseka so prihajali, saj delo ni bilo le v bivaku, na gradbišču je potrebno poskrbeti (beri tudi pospraviti) za marsikaj! Aleksandra, Majda, Metod, so tudi prispevali svoje. Božo je priskrbel jeklenico, Marko je priskrbel vijačni material,  Miha je pripeljal pesek, itd, itd. Veselje je bilo delati v takem vzdušju. In bivak je lepo napredoval. Delali smo vsak dan, tudi večino sobot. Tudi tisti, ki so nas na začetku gledali kot eksotične hribolazne  živali so ugotavljali, da je hiška simpatična.

Mene je medtem glodal že nov črv: kako bivak spraviti na mesto starega? Imel sem nekaj idej, vendar nobena ni bila zanesljiva. Zato sem se nekega sobotnega dopoldneva v avgustu z metrom v nahrbtniku odpravil Na jezera. Okvir  iz desk, ki smo ga pustili na mestu in temelji, so bil še vedno tam, nedotaknjeni. Le kovinsko cev, ki je nekdaj služila za strelovod, je nekdo, ne vem zakaj, izpulil in se je valjala po tleh. Ko sem primerjal sliko iz leta 1936 in trenutno stanje terena, sem ugotovil, da je v 80 letih odneslo več kot pol metra hriba. Erozija se nikoli ne ustavi!  S tem bo treba računati tudi v prihodnje. In res se v zadnjem desnem delu kaže, kako voda intenzivno odnaša kamenje. 

K sreči je stara kovinska traverza še stala tam, kjer smo jo pustili. Ta bo ključna tudi pri postavitvi za novi bivak. Potem jo bomo odstranili. Načrt je bil torej takle: Na staro traverzo namestimo lesene letve, nanje katere bo sedel trebuh bivaka, v zadnjem delu pa bo bivak sedel na vzdolžne lesene letve. Sprednji del bivaka bo čez traverzo gledal cca 60 cm, enako kot stari. Spredaj bo bivak imel dve nogi, zadaj desno eno nogo, zadaj levo bo na tleh. Ko bomo na bivak pritrdili noge, ga spustimo v končno lego.  Še ena dilema je bila odpravljena.

Maja se je med tem intenzivno ukvarjala s pridobivanjem dokumentacije, saj smo morali vsa dovoljenja pridobiti na novo. Raf se je s piloti dogovoril za sestanek in predstavila sva jim načrte. Dogovorjen termin za transport je bil 29. september. Ker je bivak tlorisnih dimenzij več kot 3m, je bilo potrebno urediti še izredni cestni transport. Za dodatno težavo je bila cesta v Mojstrano zaradi asfaltiranja zaprta. To pomeni transport skozi ozko vaško jedro – ali bo šlo? 

Bivak je bil dokončan tako rekoč zadnji dan. Hkrati smo pripravili vse potrebno za končno montažo Na Jezerih. Že nekaj dni  sem ponoči delal spiske, kaj vzeti s sabo, da ne bomo česa pozabili. Ko sem vse zapisal, je bil seznam dolg dve strani. Dan pred transportom sem za svoj dušni mir osebno preveril, če je vse pripravljeno, bivak smo z dvigalom naložili na tovornjak. Mislil sem si: »Če bo še s helikopterjem šlo tako elegantno kot z avto-dvigalom, bo super!« 

Transport je krenil ob petih zjutraj: spredaj v avtu jaz, na sredi tovornjak z bivakom, zadaj v avtu Rajko. Brez težav smo prišli do Mojstrane, ko pa sem se zapeljal skozi najožji vaški del, sem opazil, da mi luči tovornjaka ne sledijo več. Ustavil sem se in čakal, morda minuto, zdelo se mi je, da je minila cela ura! Potem so se luči le premaknile! Gremo dalje. Še v trdi temi smo se pripeljali do travnika pred Aljaževim domom. »V Mojstrani smo malo počesali strešni žleb, vendar ni šlo drugače. Nič se ne pozna ne bivaku ne žlebu.« pojasni Marjan, ki je vozil tovornjak.  

Z Rajkom namestiva lesene kocke in nanje spet brez težav postavimo bivak. Marjan odpelje. Kaj zdaj? Jutranji gorniki še skoraj v temi hodijo mimo. Nekateri se delajo, kot da ni nič, drugi naju kaj vprašajo. Ker je bilo še zgodaj, ostali bodo prišli kasneje, sva se zbasala kar v bivak in skušala malo zaspati. Seveda nisva mogla. Ob sedmih sva vstala in šla na kavo oz. čaj v Aljažev dom. Pa spet nazaj v bivak pa čez uro spet ven. Tokrat jest. »Bolje dvakrat kot nobenkrat«, pravi Rajko, saj je Mirku naročil še en zajtrk. 

Malo po deveti se je pripeljal ostali del ekipe. Vsi avtomobili so polni: pesek, cement, ključi, steklo, gradbeni les, kramp, macola, žage, voda, vijaki, ključi, … tudi na malico niso pozabili, tudi velik sendvič zame in za Rajka ni manjkal! 
Vseeno je nemir v meni naraščal. Vse je bilo na mestu, pripravljeno za zadnje dejanje. Šele, ko bo bivak zgoraj na mestu, si bom oddahnil. Nič prej. 
Še enkrat smo preverili, če je vse pripravljeno. Raf je ekipi pojasnil pravila vstopanja na helikopter, jaz sem dodal organizacijo in način dela. Čakali smo helikopter in napetost je naraščala. Zdelo se nam je, da ga ni celo večnost …potem smo le zaslišali znani ropot. Pred nami je bila še zadnja stopnica. 
V helikopter se je vkrcala prva ekipa: Raf, Anže, Mirko, Marko, Rajko, Maja in jaz ter približno polovica krame, ki jo bomo potrebovali gor. Miha je ostal spodaj, pripel bo bivak. Odleteli smo in uživali v enkratnem razgledu na severno steno, na martuljške grebene in grape. Helikopter nas je odložil na ravnici, takoj smo se lotili dela. Anže se je umaknil in pripravil na snemanje, ostali smo pripravili »podlago« za bivak. Gotovi smo bili v nekaj minutah, vsak je natanko vedel, kakšna je njegova naloga. Z naslednjo vožnjo bo prišel bivak. Kmalu smo zagledali helikopter in pod njim obešen sad našega dela. Raf reče: »Madonca, kako niha! To pa ni dobro!« Nisem vedel, kaj to pomeni ampak pritisk je še dodatno narastel. Mirko, Rajko, Marko in jaz smo se postavili vsak na svoj vogal in čakali, da bomo zgrabili vrvi, ki smo jih že v dolini obesili na vogale bivaka, in ga usmerili na podlago. Ko je bil helikopter nad nami, se je pričel divji ples. Bivak je nihal sem in tja za več metrov, vrvi so plapolale v divjem pišu helikopterja in ni jih bilo mogoče ujeti. 
Raf je komuniciral s pilotom, naenkrat se je bivak odpeljal in je bil pod nami! Sledil je ponoven poizkus. Že tako je v divjem pišu težko držati lastno ravnotežje, ujeti z bivaka visečo vrv - skoraj nemogoče. Tudi, če jo je kdo za trenutek ujel, mu jo je nihajoči bivak izpuli iz rok. »Tole ne bo šlo«, sem pomislil. Slej ko prej bo helikopter odpeljal vse skupaj v dolino. Vendar je pilot še poskušal. Ne vem koliko časa in kolikokrat še. In potem sem nenadoma uspel ujeti vrv. Pogledal sem in videl, da še nekdo drži vrv. In še tretji in četrti! Nekako smo umirili bivak, naslednji trenutek je bil že na tleh! In to natančno na označenem mestu! Dal sem znak znak in takoj odpel vponko, pomagal še Rajku, Mirko in Marko sta razumela in že odpela. Helikopter je odletel. Traverza je vzdržala, bivak je stal točno tam, kjer sem načrtoval.

Zdaj se je meni odvalilo pol Martuljka od srca. Fantje in Maja pridejo na kup, veselje je bilo nepopisno. Priznam, da sem s težavo zadržal solze. Anže pravi, da je bilo divje, Maja, da sploh ni mogla gledat. Nekaj minut sem rabil, da sem se umiril. 

Z naslednjo vožnjo je helikopter pripeljal še drugo ekipo: Aleksandro, Naniko, Roka, Katarino, Romana, Metoda in drugi paket potrebščin. Poslovili smo se od pilotov in znosili vso kramo v bližino bivaka. Mirko je iz zaboja potegnil steklenici šampanjca,  nazdravili smo.

Ko sem razdelil naloge in smo se zopet lotili dela, sem se za hip ozrl okrog, se zamislil in si rekel: »Kako neverjetna ekipa!« Vsi smo se s tako vnemo lotili dela, kot bi nas nekdo za to bogato plačeval.  Eni so napenjali jeklenice, drugi kopali ozemljitve, tretji vijačili noge, treba je bilo vstaviti še veliko okno, priključiti sončni kolektor, namontirati klop in opraviti še kup opravil. Posebej težko delo sem naložil damam: nanositi so morale kup kamenja in ko so ga, (res velik kup!, vsaka čast!) so z njim obložile vznožje bivaka. Anže je dokumentiral in pomagal pri vijačenju. Utrditev nog smo planirali za naslednji dan. To bodo opravili brez mene, saj mi službene obveznosti ne dajo prespati tu zgoraj. 

V poznem popoldnevu, ko smo naredili vse planirano za današnji dan, smo se z Metodom in Naniko odpravili v dolino. Od srca sem želel ostalim, da preživijo lep večer in da bo spanje v novem bivaku prijetno. Ker za vse ne bo prostora, bodo nekateri spali zunaj.  Nahrbtnik imam tako težak, da mi v zadnjem delu poti kolena klecajo …

Metoda in Naniko sem odpeljal do Aljaževega doma, kjer sta pustila svoj avto in se odpeljal proti domu, temnilo se je že. Pogledal se na telefon in videl ženin SMS: »A ste uspešno odpeljali hiško v hribe?« »Smo.« sem odgovoril v mislih. Pomislil sem na vse naše delo zadnjih mesecev - ni ga bilo malo. Preplavil me je občutek sreče, ponovno sem prišel do spoznanja: Sreča ni kadar dobivaš, sreča je, kadar daješ. Kar dobra banda smo. In obrišem solzo.

Darko Bernik

Objavljeno z dovoljenjem avtorja.

PS: resnično in od srca sem hvaležen vsem, ki so sodelovali pri tem projektu. 
 
Skupaj smo člani AO Jesenice opravili  več kot 430 ur neposrednega dela za izdelavo. Koliko časa so terjale ostale aktivnosti – projektiranje, pridobivanje dokumentacije, pridobivanje donatorjev je nemogoče oceniti.

Tehnični opis

Zunanje dimenzije so 300 x 305cm, nosilni traverzi sta dolgi 327cm, celotna višina je 200 cm, notranja višina pa 178 cm.

Bivak je bil ob dviganju težak cca 1090 kg, v celoti montiran bivak je težak približno 1300 kg.

Zunanja oplata je izdelana iz aluminijaste pločevine debeline 2 mm, notranja oplata je iz macesnovih desk debeline 15 mm, premazana z bio oljem Rubico.

Osnovna konstrukcija je varjena iz jeklenih cevi 5 x 5 cm, debeline 4 mm. Konstrukcija je še dodatno ojačana z elementi v spodnjem delu in na spojih z loki. Barvana je z enkratnim nanosom univerzalne barve, notranjost cevi je napolnjena s tesnilno peno.

Notranja oplata je vijačena na leseno podkonstrukcijo, ta je privita na jeklo.

Zunanja aluminijasta oplata je lepljena z lepilno-tesnilno maso direktno na jekleno konstrukcijo in dodatno še vijačena s samovrtalnimi vijaki na vsakih 17 do 20 cm roba. Vsi spoji so dodatno prekriti z aluminijastimi  trakovi širine 5 cm, ki so tudi lepljeni/tesnjeni in na koncih vijačeni. Razdalje med stiki in način vijačenja omogočajo raztezke materiala do 2 mm/ploščo, kar omogoča temperaturne razlike od - 40 pa do + 40 stopinj.

Vse stene so izolirane s 5 cm izolacije (dno in navpični sel sten stirodur, zaobljeni del kamena volna). Ležišče ima izolacijo proti tlem debelo 10 cm, debelina desk na macesnovem ležišču je 20 mm.  

Notranja oprema (klop, skladiščni zaboj in miza) je izdelana iz 20 mm širinsko spajane smreke, lužena na barvo macesna in premazana z bio oljem Rubico.

Med leseno oblogo in izolacijo je sloj parne zapore.

Obe okni sta izdelani iz troslojnega kaljenega stekla, vmesno polnilo je plin.

Tla vhodnega dela so iz 4mm Al pohodne pločevine.

Miza je po potrebi zložljiva.

Vgrajen je tudi mini solarni sistem s panelom 20 W, regulatorjem in akumulatorjem 5 Ah, namenjen za polnjenje mobilnih naprav preko dveh USB priključkov. Kabel z mikro USB konektorjem tipa B je v bivaku.

Vrata imajo preprost zapah, na notranji strani zaklepanje ni možno. Na zunanji strani je dodaten zapah, ki služi zapiranju v primeru poškodbe osnovnega zapaha. Na robu bivaka je nameščen blažilnik in kavelj, ki drži vrata odprta.

Vhodni del je dvignjen in pred vhodom sta dve stopnici. 

Bivak stoji na treh kovinskih nogah, nastavljivih po višini in zabetoniranih spodaj. Zadnji levi del bivaka leži na tleh. Z vogalov bivaka so napeljane 4 jeklenice debeline 8 mm, ki služijo dodatni pritrditvi. Dvignjen del bivaka je podzidan s kamenjem in skalami. Celotna konstrukcija je ozemljena z valjancem v treh točkah na konstrukciji in povezana z dvema sondama cca 5 m od bivaka.

Stari bivak smo poklonili Slovenskemu planinskemu muzeju. 

Imena omenjena v besedilu imajo naslednje priimke: 
Maja Perko, Raf Kolbl, Mirko Klinar, Rajko Tušek, Anže Čokl, Miha Novak, Miha Noč, Rok Feldin, Katarina Noč, Aleksandra Eržen, Nanika Fajfar, Miha Rakar, Roman Veber, Božo Družijanič, Majda Reberšak, Marko Štojs, Metod Smolej, Marjan Zorko. 

Galerija nastajanja bivaka v delavnici