Vranjska draga
10. oktober 2010 Komentiraj
Čudovit ambient Vranjske drage na Hrvaškem
Nedeljo smo s ŠD Freeapproved preživeli v Vranjski dragi na tradicionalnem jesenskem plezalnem kostanjevem pikniku.
Zaključek letošnje AŠ in ŠPT
9. junij 2009 5 Komentarjev
V soboto smo na vele-pikniku podelili diplome letošnjim tečajnikom tako alpinistične šole kot tudi tečajnikom športno plezalnega tečaja. V principu bi moral reči tečajnicam, saj ženski spol krepko prevladuje, ampak ostanimo pri nevtralnih moških poimenovanjih.
Bolj kot velika udeležba pri Zlatotu (alpinistični tečaj) kot tudi pri Andreju in Tjaši (začetni tečaj športnega plezanja) me je znova navdušila pisana druščina in splošni duh prisotnih. Prav brez pretiravanja lahko rečem, da so vse tečajnice in tečajniki letošnje generacije super. Ne vem kakšno naključje hoče, da se vsi novovčlanjeni v Freeapproved tako dobro ujamejo z obstoječimi člani in starimi mački. Najbrž je to čista in gola sreča. Vsaj malo pa morda tudi dober glas 
Pa najbrž tudi v naših filmčkih ne izpademo pretirano resni in zadrti, ali pač?
Na pikniku smo tako poleg razvedrilnega programa nekaj (za nekatere) težko pričakovanih minut posvetili tudi uradnemu delu. Podeljevanju diplom.
Zlato je vročeval diplome za alpinistični tečaj, medtem ko sta Tjaša in Andrej za uspešno opravljene izpite diplome delila športnim plezalkam in plezalcem.
V sproščenem vzdušju so ure minevale kot minute in kot bi mignil je bila noč. Lokacija v katero sem sprva močno dvomil in malodane (po krivem!) očrnil Zlatota, se je v resnici izkazala za super dobro, razgledno, lepo in prijazno. Bili pa smo nekje nad Sostrem, na enem kuclju, ki je bil edini v kolikor toliko suhem vremenu, medtem ko so okrog nas divjale nevihte.
Naj se še na tem mestu zahvalim vsem tečajnikom/-icam za potrpežljivost in krasno presenečenje, ki so ga na pikniku pripravili svojemu el presidentu
PS: V pičlih nekaj urah sem se neznansko navdušil nad hojo po vrvi, tako da že kupujem gear! IIIiiii nove možnosti za snemanje, jihaa!
Plezališče Križevska vas
22. maj 2009 Komentiraj
Poleg ogromno klopov plezališče premore tudi nekaj solidih smeri. Predvsem pa je vrlina tega vse bolj popularnega plezališča bujno zelenje in bližina Mestu.
Sandi s prijatelji (avtor fotografij) je tudi tokrat uspel narediti nekaj kulskih posnetkov, ki jih (po)objavljam na blogu. Smeri, ki jo plezam je opičja 7b – Enigma.
Dolgi gibi
Ključni gibi smeri Enigma
Najboljša je oranžnolaska – 7b
19. april 2009 1 komentar
Včeraj smo se z bando odpravili v plezališče Kotečnik. Bili smo relativno zgodnji in smo na kraj zločina prišli prvi. Spokojna tišina, ki jo je prekinjalo le čivkanje ptičkov, mi je že vzbudila luštanje po vzponih v stenah gora, kjer v zgodnjih jutranjih dostopih slišiš le svoje dihanje, šelestenje listja in vejic po katerih hodiš ter žvrgolenje zbujajočih se ptic…
Kmalu po hitrem dostopnem maršu navkreber, ko se malce nadihali, pa je bilo tišine in miru konec. Stekla je beseda in sledila je naša celodnevna zafrkancija.
Najprej nekaj ogrevanja v lahkih smereh in razmigavanje prstov za stiskaške minimalčke … Pa sem se zakadil. Najprej v navezi z rjavimi lasmi. Prišel sem daleč, a ne do konca. Trije poskusi. Potem sem poskusil srečo v navezi z blond lasi. Tudi neuspešno. Zadnji, peti poskus, pa mi je uspel – v navezi z oranžnimi lasmi.
Govorim seveda o mojih varujočih soplezalcih, ki so potrpežljivo in budno spremljali vsak moj gib vzdihovanja v smeri, kjer je obenem veliko in nič za prijeti, predvsem pa so gibi zelo dooolgi. Z najbolj znanim oranžnolascem Tadejem, za katarega v celi Sloveniji poznam le še eno, ki ima tako dobre oranžne lase, sem uspel. Pravi, da ima on pač tako dobro karmo, da potem nemogoče postane mogoče.
Tako sem letos po štirih vikend plezalnih izletih končno po dolgem času spet nekako prilezel do 7b (za tiste, ki ne vedo – to je ocena težavnosti vzpona po francoski lestvici). Resda sicer konic prstov na desni roki zaradi velikega pritiska na blazinice danes ne čutim najbolje, pa tudi leva hrbtna mišica me boli, ampak to je vse posledica neučakanosti in premalo ogrevanja.
Ko sem zlezel 10 smeri in so me predvsem prsti na nogah od plezalk že pošteno boleli, vrh vsega pa se je pripravljalo še na dež, smo se premaknili v drug sektor. Z oranžnolascem sva splezala še dve smeri, Bor in Aleš ravnotako. In ko smo ravno začeli razpredati o medvedu, je iz gozda prilomastil Zlato. Skupaj smo potem prečili celo plezališče vse do nevemkaterega sektorja Pisanice ali Risanice ali nekaj takega, kjer je bil zbran mikronski delček bande Freeapproved. Vsi so pridno plezali in ker so se oblaki razkadili in je znova posijalo sonce, sem tudi sam zarinil v skalo in zaradi bolečih prstov na tacah kar v čevljih splezal dve lažji smeri in naposled omagal v tretji. Sem se pa presenetil, da namreč tudi v čevljih kar gre plezarija…
In potem še zadnji nateg, ki sem ga razvozlal šele doma. Nahrbtnik je bil svinjsko težak, a sem bil tako len, da se mi ni ljubilo pogledati kaj je notri. Pridem domov, zložim ven plezalno opremo in čisto na dnu vidim dve gromozanski skali. Prekleti predrzneži so mi v trenutku moje nepozornosti naštimali notri dva težka presenečenja, ki sem ju 20 minut najprej nosil do avtomobila, potem pa še prekladal iz avta v avto in naposled skoraj razbil pod doma, ko sem odložil težak nahrbtnik. To jim še vrnem!
Kamen in skala, ki sem ju nevede nosil v nahrbtniku.
Facebook video brez statistike
7. februar 2009 2 Komentarjev
Danes sva z Borom zavila v Škofjo Loko v nov plezalni center. Ta nama je mimogrede tudi zelo všeč, s seboj pa sva imela kamero in posnela malo opičjih gibov.
Ker si video ne zasluži, da ga umestim med ostale na svoj YouTube kanal, sem tako enkrat za test “butnil” zadevo na Facebook, kjer sem razočaran ugotovil, da peša tako po kvaliteti, hitrosti nalaganja in uploadanja kot tudi možnostmi za embedanje in pošiljanje filma po drugih spletnih straneh. Da sem ga npr. spravil v wordpress blog, ki poganja to kar berete, sem moral uporabiti vmesni člen Vodpod.
Kar je še bolj “gnilo” pa je to, da pri FB ne najdem statistike za objavljeni video. Bedno.
Finkenstein filmček
10. september 2008 Komentiraj
Končno bom lahko začel stare dolgove “popravljati”, ker sem včeraj (beri danes ponoči) svojo novo Mac zverino naštudiral.
Finkenstein in posnetek padca
31. avgust 2008 Komentiraj
Danes smo se mudili v plezališču Finkenstein. Tole sem o tamkajšnji plezariji zapisal na Freeapproved.com :
“Danes smo plezali v plezališču Frankenštajn v Avstriji. Lepo opremljene smeri, kjer so klasično ta lažje do vključno 7b zlizane. Vmes se najde tudi kakšna lepa, ki ni zlizana, ima pa zato toliko bolj narazen svedre. Plezali smo samo v enem sektorju, ampak smo pa zato bili v tem toliko bolj dejavni. Med drugim sem v steni s svojim budnim očesom zadnji hip večkrat zapazil nevarne pajke tipa pozidni Matija, ki je po frankenšajnsko velik in strupen. Kot kaže so jih uvozili iz Hrvaške, saj so imeli na trupu namesto križa, ki na pajku križarju pomeni “you are dead pal” šahovnico – to pri sosedih pomeni – “ovo je naše! goni se” No v tej smeri nisem več poskušal, v sosednji pa sem naletel na veliko strupeno ptico, ki je gnezdila in vreščala kot nora. Najbrž ji je izpadalo perje. Ko sem že mislil, da bo vsega konec sem za las zgrešil, da nisem speštal gromozanskega martinčka in nenazadnje večkrat preživel tudi napad slovenskega reševalnega psa. Namesto, da bi se podil za črnim kuncem, ki je robantil okrog, je skoz mene napadal. Super dan, ki si ga bom najbrž še najbolj zapomnil po makaronih v Martuljku.”
Sem pa danes – motiviran, ker končno dobim zverinsko hitro mašino, na kateri bom lahko montiral full HD video – snemal. Pa sva skočila z Borom po zelo “zluftani” ferati okrog nad smer, ki jo je plezal Gregor, ki ga prijatelji, punca in reševalni pes poznajo kot Heorgeja. No pa tudi jaz ga poznam pod tem imenom. No in se je zakadil v to lepo ogrevalno smer 6b+ in ko ga je tik pod vrhom začelo razpirati v podlahteh, sem bil že pripravljen s kamero. V objektiv sem ujel kar zanimiv kader padca, ko lepo frči nekaj metrov po zraku. Komaj čakam, da enkrat prihodnji teden zadevo objavim.
Plezališče Kamnitnik pri Škofji Loki
17. avgust 2008 Komentiraj
Arne, Bor in jaz smo danes formirali plezalno trojko v plezališču Kamnitnik. Moram priznati, da sem bil nad samim plezališčem prijetno presenečen. Žal pa še vedno tega ne moram trditi za svojo plezalsko formo… Očitno nam je Kirgizija vseeno spila nekaj plezalskih moči, za katere pa računam, da jih bomo prav kmalu uspeli nadoknaditi s primernim razmigavanjem
Za radovedneže pripenjam eno fotografijo.
Arne in Bor v plezališču Kamnitnik
Iz neznanih razlogov je danes posneti zvok praktično neslišen in tudi zato video precej nezanimiv. Vseeno ga pripenjam na ogled.
