Severni veter in mraz

Danes smo Tadej Oražem, Grega Ažman in jaz nekaj sopihali v eni super smeri… Bili smo neuspešni in smo zaradi slabih razmer obrnili.

Poleg tega, da je bilo resnično mraz, je pihal še veter. Pri minus 15 in severnem vetru se je dejanska temperatura zdela še bistveno nižja. Pa ni toliko motilo, le sneg še ni predelan in se bojim, da glede na napovedi nizkih temperatur do četrtka, še dolgo ne bo.

Sem pa danes po dolgem času spet ugotovil, kako pametno je uporabljati preko plezalnih rokavic na prste še ene gromozanske protektorje. So lahki in trpežni, tako da jih ni tako škoda, pa še tehtajo nič. In kljub temu, da gre za v principu samo gore-tex membrano se po tem, ko se jo natakne preko plezalnih rokavic, zelo pozna … Na bolje namreč. Toplo in prijetno :) Če je hladneje kot -20 potem se itak polastim palčnikov tudi za “plezalne” rokavice, ampak tam okrog -15 je pa še čisto ok za prstnate rokavice. Si vseeno hitrejši, ne glede na to kako zverziran si plezati s palčniki.

Se pa spominjam daljnega marca 2003, ko sva s Primožem plezala severno steno Les Droites nad Argentierom, Chamonix. V 1000 metrski severni steni sva imela od jutra pa prek celega dne do sončnega zahoda ves čas -21 C. Primož je plezal z rokavicami na prste in malo omrznil, sam pa sem pomrznil le na prstih na nogah. Prek celega dne sem plezal z zelo tankimi flis podrokavicami, preko pa sem imel kuhane volnene palčnike in ta gromozanske GTX palčnik protektorje. In kljub -21 C in rahli severni sapici me dejansko ni zeblo v roke.

Še danes pa si ne predstavljam kako sem lahko uvijal ledne vijake v sneg/led, dajal v skalo varovanje in vse ostalo kar se pri plezanju z varovanjem pač dogaja. Kar nekako se mi zdi da sem se prisilil in navadil, potem pa v tem užival, ker mi je bilo cel dan ravno prav toplo.

Anže Čokl

Kako smuča Davo Karničar?

Vsakič, ko kdo pošlje komentar k filmčku o smučanju Dava Karničarja v eni najtežjih smučarskih smereh pri nas – Fritsch – Lindenbach, sedmici! – se pošteno nasmejim. Najprej film, da si boste lažje predstavljali o čem govorim:

In sedaj še nekaj komentarjev (v angleščini):

  • While this slope is steep and is challenging. Sideslipping demonstrates absolutely zero mastery and this can not be counted as an official decent you must actually link turns for it to count. This video does demonstrate how a rookie would approach a slope that is beyond their ability level. Well he finally gets going at the very end on the possibly blue/black run out so credit for that. The title and deception are way over done the music does not mach the skiing. ONE STAR
  • That hill was extreme, his skiing it was just gay. If you can’t make it look good, then you shouldn’t be doing it, especially if you’re putting your life on the line. Side slipping is never awesome, no matter how steep or dangerous the line is.
  • This music doesn’t fit this guys pussyfoot joke of a ski decent. Just aim your skis down and go where the mountain takes you.
  • I know it extremely dangerous, and the snow looks sketchy, but he could have let it rip at least a little bit.
  • I would be cautious if I skied it too (which I can’t), but cmon, that guy could ski a little faster.
  • DAMN!! it’s a shame this guy climbed all this way just to side slip his way down. Pathetic.. the snow looked great to link good turns in the open spots.. let it RIP dude. LOL>.
  • I agree, this guy is not skiing at all. Sliding is more like it. I mean half of the time he has an open face without much trouble, come on man grow a pair and ski
  • 9min a 46 seconds of my life wasted! Watch Absinthe – More instead and you will see much better/faster decents!

Vsem butastim komentarjem je skupno to, da se nikomur od vrlih piscev niti sanja ne, o čem govorijo. Pač gledajo filme o “freeridu”, kjer ekipa 20 ljudi vključno s helikopterji neprenehoma čaka, da rešijo kakšnega junaka, ki se zvrne čez 10  m klif v pršič.

Ampak saj je logično, ker filme vedno snemajo frontalno, kjer naklonina 30 stopinj izgleda enako kot tu, kjer Davo smuča v naklonini 60 stopinj! Dejansko ne ločijo kje je zares strmo in kje je tako strmo kot na rdeči progi vsakega smučišča. Potem pa so fantje pametni in se oglašajo s takšnimi inteligentnimi komentarji. Prav neverjetno. Pogumni kot vitezi – le jaha nihče.

Alpinizem je drag hobi

Pred dnevi sem razmišljal kako zelo drag hobi alpinizem pravzaprav je.

Športni hobi kot so tek, drsanje na ledu, rolkanje, mogoče celo rekreativno kolesarjenje so v primerjavi z alpinističnim zalogajem pravi berači. Za tek potrebuješ športne copate, cenejše ali dražje, vsekakor lahko greš ven in tečeš. Mogoče celo bos.

Pri alpinizmu pa je razpon v vsoti denarja, ki ga zmečeš za opremo, gromozanski. Težava se pojavi pri tem, da četudi hočeš samo občasno ledno plezati in si opreme ne izposojaš, temveč jo kupiš, si že z zelo osnovno opremo na trimestnih številkah. Če kupiš opremo prvič in vse novo, srednjega razreda, si že na pošteni štirimestni številki. Če te zadeva “zagrabi” in želiš plezati več, bolj pogosto, samostojno in da vodiš navezo, postanejo številke neokusne.

Praktični primer – redne cene zgornjega srednjega cenovnega razreda za novo opremo:

  • cepina, 300 EUIR
  • dereze, 150 EUR
  • ledni vijaki, 8 kosov, 320 EUR
  • hlače, 200 EUR
  • jakna/softshell, 300 EUR
  • pas, 100 EUR
  • nahrbtnik, 100 EUR
  • rokavice, 100 EUR
  • čelada, 70 EUR
  • vponke, sistemi, drobni inventar, 200 EUR
  • prvi sloj tehničnih oblačil, po domače “švic perilo”, 100 EUR
  • čevlji 270 EUR
  • vrv, 200 EUR

Najbrž sem še marsikaj pozabil, ampak takole čisto v osnovi je tega prekletega materiala za celo goro denarja. Natančneje za malenkost manj kot 2.500 EUR, pri čemer govorimo o dnevnih turah (brez spalne vreče, kuhalnikov, loncev, čelne svetilke ipd.).

In ko pomislim, da smo bili (in so tudi danes) tečajniki in začetniki (alpinisti) pretežno študentje/dijaki, so takšni finančni zalogaji podobna utopija kakor nakup stanovanja dandanes. Še s pridnim delom, služenjem denarja in varčnim ravnanjem z le-tem, tudi po več-mesečnem kupčkanju le-tega ni dovolj, da bi si človek “kar tako kupil” opremo. Postopoma in počasi, pa kak star kos, ki se ga nadomesti – tako še gre, ampak to traja!

Vsakič, ko si ogledam kakšen starejši film ali fotografije plezalcev izpred nekaj desetletij, si rečem samo – vsaka jim čast! Plezanje v težkih usnjenih čevljih, z okovankami pritrjenimi s paščki, dolgi leseni cepini, statičnimi vrvmi, brez vseh pripomočkov in ostalega – a so vseeno plezali in Splezali veliko smeri, ki so še v današnjih časih dostopne le najbolj izurjenim navezam. Kljub vsej moderni opremi, s katero je isti smer/vzpon precej lažja.

A prave rešitve še nekaj časa ne bo. Že dolgo je edini faktor pri ceni – količina! Vsakoletne podražitve zimske alpinistične opreme so skladne s podražitvami ostalih artiklov za potrošnjo, marže ostajajo visoke, količine prodane opreme ostajajo na nekako istih “majhnih” nivojih, cene so še vedno (pre)visoke. Z majhnimi mislim relativno, z npr. količinami pralnih praškov, ki se prodajajo v milijardah kubikov. Če bi bile Cobre (cepini Black Diamond) za npr. okopavanje vrta – za kar jih sicer nekateri celo uporabljajo – mišljene za široko potrošnjo, bi jih v Merkurju zlahka kupili za kakšnih 30 EUR, devetino siceršnje cene …

Slap pod Sušico, video

Skupaj sem spackal nov filmček – tokrat o minulem lednem plezanju v Logarski dolini v zaledenelih slapovih Slap pod Sušico, Kaskade ter Avtocesta. Prijeten ogled :)

Beli tok v Prisojniku, 1.P. – leta 2003

Z Grego Ažmanom sva pred mnogo leti – zdaj že lahko tako rečem – davnega leta 2003, splezala prvo ponovitev smeri Beli tok v severni steni Prisojnika. S smerjo je prvi opravil Marko Prezelj s soplezalci. Ker se letos delajo dobre zimske smeri v hribih morda koga smer zamika …

In ker je video na mojem kanalu YouTube nekaj slabo sprocesiran, sem ga v boljši resoluciji še enkrat naložil še na Vimeo. Morda pa bo koga zanimalo. Mene osebno je predvsem iz vidika “napredka” mojega snemanja od takrat, do danes … Aja, pa v filmu gre za napako, plezala sva marca, ne januarja!

Varnost in adrenalin ne gresta skupaj

Danes sva z Borom plezala eno zelo lepo smer. Kratka in sladko. In čeprav me navpičnost ključnih raztežajev ne moti, vseeno ne maram preveč mest, kjer ni možno namestiti (dobrega) varovala. Dobrega zato, ker slabih že nekaj časa ne nameščam več pogosto. Ko sem bil še bolj zelen kot sem sedaj, sem tu in tam kakšno varovalo naštimal in je bilo slabo. V primeru padca gotovo ne bi držalo, pač bolj “za psiho”, kot se reče. Zdaj pa recimo, da psiho “imam” boljšo in me pač zgolj skrbi za varnost. Za to pa vse bolj. Te pa slaba varovala (varnosti) ne prinesejo v izobilju…

Tudi vršiček macesna je v redu, če drugega ni.

Tudi macesen je v redu, če boljšega ni. Bor proti koncu prvega raztežaja.

Tako pride, da mora biti človek malce iznajdljiv. In danes je bilo na primer v najlepšem (3.) raztežaju prav zabavno plezati v detajlu – navpičnem kotu lepo zapolnjenim s snegom. S hrbtom se veselo opreš na steno, meča ječijo pod silo, ki jo potencira navor, medtem ko stojiš na konicah derez. Ampak si lepo vzameš čas, se razgledaš naokrog in nadješ na primer izvrsten skriti skalni rogelj (nekakšen izrastek v steni :) , preko vržeš gurtno in varovanje je popolno. Da bi se gurtna (prešita zanka) ne izmaknila in spolzela dol, sem jo lepo zadelal s trdim snegom, če pa tega ne bi bilo se pa lahko izvrstno uporabi tudi odvečno opremo. Npr. danes bi lahko na to gurtno obesil vse ledne vijake, gurtno obtežil in miren, vedoč, da se ne more sneti, plezal dalje. Potem se pokažejo še možnosti za namestitev jebice in tako dalje. Pravi užitek torej! Veliko bolj užitkarsko kot prvi raztežaj, kjer z izjemo dveh klinov in ene prešite zanke ni bilo v 60 metrih kaj pretirano “varnega”.

V najlepšem raztežaju je v pravem položaju čas tudi za fotografiranje. Super razmere (v tem delu) in dobro varovanje slehernemu plezalcu prikličeta nasmeh na usta.

V najlepšem raztežaju je v pravem položaju čas tudi za fotografiranje. Super razmere (v tem delu) in dobro varovanje slehernemu plezalcu prikličeta nasmeh na usta.

Kot že tolikokrat se je tudi danes v omenjeni smeri pripetilo, da je bil najbolj smotan raztežaj tisti, ki je načeloma najlažji. Borči je tako praskal po ostankih pomrznjenega snega in količini ledu primerni za v kozarec soka. K sreči je visok, pa je s svojo medvedjo šapo zagrabil kar za bližnje ruševje. Tudi na slednjega imam krasne spomine – kot na primer davnega leta 1999, ko sem bil res živo-zelen “plezalec” in sem s Primožem Lajevcem in Petrom Mikšo “iskal” primerni sestop. S Sinjega slapu smo namreč krenili desno, gazili ko budale in naposled zalutali. Ko smo prišli nad navpičen, in kot se je kasneje izkazalo – previsen 30 metrski skok – smo se odločili za spust po vrvi. Ta spust mi je še danes nekaj najbolj groznega kar pomnim – “abzajlali” smo namreč na prastar, rahitičen macesen debeline kakšne 3-4 centimetre! Edino kar smo sredi plazovitih pobočij sploh našli. Jao!

Pogled navzdol v najlepšem razteažaju

Pogled navzdol v najlepšem raztežaju. Lepo je vidna tudi prešita zanka prek izvrstnega in sprva skritega skalnega roglja.

Da se vrnem k današnji uživaški plezariji… Po zares zares dolgem času sem se mdr. danes tudi močno spotil. A ne med vzponom, saj so bile temperature ravno pravšnje, pač pa na dostopu! Borči ima očitno preveč kondicije, saj pridno trenira čez dan in čez noč :) Najbrž mu prav te nočne avanture širijo pljuča in tako sem danes sopihal kot tovrni vlak. Nekako sem ga sicer kljub svojim letom še dohajal, ob tem pa so se mi kot omenjeno na čelu pri minus nekaj pojavile potne srage. Pojav, ki ga ne pomnim že lep čas. Sem bolj kot kakšna kača – moja normalna telesna temperatura je 36,2ºC, vročina me kuha pri manj kot 37ºC, potim se pa tudi bolj malo v splošnem. Sploh pozimi.

Bor rije proti izstopnim metrom

Bor rije proti izstopnim metrom

Škoda, da se je ves dan megla gibala prav okrog vstopa, tako da ni bilo pravih razgledov. Plezanje je pa vseeno bilo odlično in upam, da bo letos dobra zimska sezona. Pa da se vmes še malce segreje in potem spet zahladi, da bo še kje kakšen škripavček. Prav zanimivo je namreč kako je lahko v isti steni, samo 50 m stran, sneg povsem nesprijet in rahel – beri: neuporaben za plezanje!

Za dodatno veselje pa je poskrbel še zmrznjeni desni sredinec aka fuck finger. Iz neznanih razlogov ga zelo slabo čutim, enak občutek kot pri blagih omrzlinah. Od kje to mi ni jasno, ker mi je samo enkrat pošteno zanohtalo …

Do prihodnjič torej in – Srečno!

Prazniki

Letošnji prazniki so zaradi kopice dela in neodložljivih reči bolj “na papirju” kot zares in moram  priznati, da jih do sedaj še nikoli nisem tako NEobčutil kot letos. Pač dnevi kakor sicer, le nekaj več prostega časa je.

Tudi nasploh se mi zdi ta prazničen čas okrog božiča in novega leta precej hecna reč. Ko sem si hočeš-nočeš tudi sam vzel nekaj časa za nakup nebodigatreba darilc in podobnih presenečenj, sem opazoval ljudi okrog sebe. Mnogo – če že ne večina! – jih je nestrpnih in živčnih skakalo od trgovine do trgovine, nekateri na polno obloženi z darili, drugi še na tem, da jih nakupijo. Pa nestrpnosti ni bilo čutiti le v trgovinah, ampak tudi ali pa predvsem pri iskanju vselej preredkih prostih parkirnih mest, pa na križiščih, semaforjih in podobno. Prazniki so tako očitno za mnoge ne zgolj počitek in prosti čas za družino in bližnje, ampak tudi živčnost, nakupovalna mrzlica in vse kar paše zraven. Obup.

Nekaj več prostega časa, ki ga prazniki le ponudijo, pa sem (smo) tudi danes vnovič izkoristili za plezalno avanturo. Želja preplezati prvenstveno smer, ki smo jo opazili pred dnevi se je izjalovila že v spodnjem delu nove smeri, ko smo naleteli na slab led in nepredelan sneg, predvsem pa so nas zmotili bobneči pršni plazovi, ki so na vsaki dve minuti leteli mimo naših glav. Pa drugič.

Da ne bi ostali povsem praznih (beri: spočitih) rok smo se tako odpravili vsaj na krajšo ledno rekreacijo v Levi slap pod Trdnjavo ((nekoč) mejni prelaz Predel), kjer pa je znova vladala prava zimska idila. Naletaval je sneg, lepo je pihljalo in še konkretnih minus 7 stopinj se nam je skušalo prigristi pod kožo. Bilo je odlično!

Fotografije in nekaj teksta od danes pa tukaj.

Test softshella – Mammut Jannu Extreme

Ta vikend sem imel na Vršiču priliko dodobra preizkusiti svoje novo tehnično oblačilo za zimski alpinizem in turno smučanje.

Mammut Jannu Extreme je najsodobnejši “softšel” švicarskega proizvajalca, ki temelji na najnovejših materialih in preizkušenih krojih. Pred kratkim sem pisal o svojem “slogu” ali bolje rečeno sistemu oblačenja za v (zimske) gore in avanture, ki jih tam zganjam. Ker je eden izmed ključnih delov omenjenega sistema t.i. vrhnji sloj (bodisi gore-tex hardshell ali trenutno Jannu softshell), se mi zdi smotrno, da Jannu Extreme malo bolje opišem in s tem morda pomagam k pravilni odločitvi še komu, ki je na tem, da preživeti “čebulni” sistem oblačenja naposled zamenja s sodobnejšim modularnim.

Jannu Extreme sem imel kot omenjeno ta vikend možnost testirati v širokem razponu temperatur, a v sicer milih zimskih razmerah. Toliko bolje, saj je tako resnično prišla do izraza vrhunska zmožnost dihanja, ki me je nemalo presenetila. Pred Jannujem sem imel nekaj softshellov, ki so bili vsi tanjši in hladnejši, kot tudi precej sodobnih hardshellov. S slednjimi primerjave v dihanju sploh ni mogoče napraviti, je pa Jannu na moje presenečenje tudi mnogo bolj “paropropusten” kot prejšnji softshelli. K temu verjetno precej pripomore nova tehnologija in C_change membrana, ki se prilagaja klimatskim spremembam. Kot omenjeno je Jannu super dihal v vlažnem vremenu in pri temperaturah okrog -2 stopinji pod ničlo.

Med hojo in plezanjem je Jannu udoben in ne ovira gibanja okončnin, všeč pa sta mi tudi visoko pozicionirana prsna žepa, katerih odpiranje ne moti niti plezalni pas niti naramnice nahrbtnika. Premišljeno nagnjeni zadrgi pa omogočata preprosto odpiranje z eno samo roko tudi v bolj neudobnih telesnih položajih.

Vetrna zaščita Jannuja je 100%. Ker sem med vikendom kar nekaj ur prebil na vetru (na motornih saneh) med 40 – 70 km/h, lahko mirno trrdim, da je za veter Jannu popolnoma nepropusten. Zanimivo zasnovan sistem kapuce in njenega zapiranja pa omogoča ne le preprosto obračanje glave s čelado in kapuco na glavi, temveč tudi popolno zaščito predela obraza – okrog brade in nosa. Luknjice v materialu poskrbijo za čim manjše rošenje sončnih ali smučarskih očal.

Kaj še povedati o tem najnovejšem izdelku Mammuta iz Švice? Morda edino slabost, ki sem jo do sedaj zaznal … In sicer teža. Velikost M namreč tehta 750 gramov, kar je v primerjavi z mojim prejšnjim softshellom dvakratna teža in s hardshellom ArcTeryx kar trikratna teža. Ker pa je smisel softshella prav ta, da se ga nosi čimveč in ob širokem razponu temperatur, je to v bistvu kos opreme, ki je “venomer” na tebi in je torej “teža za v nahrbtnik” nična.

In zakaj kanim Jannu Extreme uporabljati?

Meni osebno bo služil predvsem za:

  • zimski alpinizem
  • ledno plezanje
  • alpinistično/turno smučanje
  • daljši plezalni izleti v zelo mrzlih krajih

Ne bom ga uporabljal za na odprave, ker je pretežak in ker je tam razpon temperatur vendarle prevelik, ravnotako pa ga ne bom uporabljal v toplejših mesecih, ker mi je navadno precej vroče in še tako dobro-dihajoč material ne diha tako dobro, kot če ga nimaš na sebi.

Prednosti in slabosti

Slabosti

  • cena
  • teža
  • “powder skirt” oziroma krilce za pršič – le-to je sicer snemljivo, a se mi zdi za tako tehničen softshell povsem odveč

Prednosti

  • super diha
  • izvrsten dizajn in zasnova kapuce in zaščite obraza
  • kvalitetne zadrge
  • premišljeno postavljena prsna žepa
  • izbor materialov
  • prostorna kapuca

Če bi me torej vprašali ali nakup svetujem, bi bil moj odgovor vsekakor DA.

Mammut Jannu Extreme je jakna, ki nadomesti celo paleto oblačil “tretjega” sloja in je optimalna za vse aktivnosti v hladnejših mesecih.

Več informacij pa tukaj oziroma na strani zastopnika in prodajalca v Sloveniji.

PS: Mammu Jannu Extreme pa je v pomoč tudi pri zimskih poletih …
Foto: Marko Albreht

Sistem oblačenja za v gore pozimi

Raznoraznih principov ali pravil, če hočete – oblačenja za zimske/gorniške/alpinistične ture je malo morje, sam pa sem po mnogih iteracijah, upoštevanjih nasvetov, lastnih izkušenj in drugega, prišel do nekaterih zaključkov, ki bi znali biti še komu v pomoč pri izbiranju ali nakupovanju prvega “seta” gorniških oblačil.

Polna bojna oprema oblačil za na primer daljšo zimsko plezalno turo se pri meni sestoji iz:

  • sodobne (volnene) ergonomske nogavice – vedno hkrati nosim samo ene
  • tanko oprijeto dolgo spodnje perilo Patagonia Capilene M (hlače) ali Mammut Denali Powerstrech pajkice (ko je hladneje kot -10 stopinj)
  • Nike/Adidas popolnoma oprijeta majica brez rokavov iz najsodobnejših materialov
  • Patagonia capilene M dolga T-zip švic majica za toplejše dni (do -10)
  • Mammut Aconcagua T-zip pullover iz powerstretcha za hladnejše dni (hladneje kot -10)
  • Hlače Mammut Transmission Hybrid softshell za “ornk” zimsko plezarijo
  • Mammut hlače iz schollerja za ta hecne dneve in bedarije
  • Mammut Jannu Extreme Softshell (no ta je na poti iz fabrike) trenutno pa Patagonia softshell ali ultralahki paclite goretex
  • Obvezno poleg še bodisi Columbia 800 cuin puhasti brezrokavnik (za daljše smeri in mrzle dni) ali pa Patagonia ultralahki sintetični puhasti pullover. Za zares mrzle dni in dolge smeri (potencialno bivak) oboje, skupaj 500 gramov)
  • rokavice Patagonia stretch na prste
  • rokavice Arcteryx iz windstopperja
  • Mammut protektorji palčniki za zares mrzle dni
  • powerstretch podkapa
  • trak za ušesa (ob mrazu pod -15 kombiniram podkapo in trak)

Prednosti ekstremno oprijetih “pod”majic kot na spodnji fotografiji so predvsem dobro odvajanje vlage in to, da tudi ko damo nahrbtnik dol, pod katerim je vsak v vsaki še tako dobri “švic majici” moker, topel občutek. Direktno grejejo tudi ledvica, za katera je itak znano, da če nam je tam toplo, da čutimo toploto povsod. Kar se mene tiče ta “pregovor” drži.

Tečen med fotografiranjem v sneženju v Nike tehnični majici za odvajanje znoja

Tečen in moker med fotografiranjem v sneženju v Nike tehnični majici za odvajanje znoja

Sintetična puhovka in puhasti brezrokavnik sta odlična toplotna izolatorja, ki tehtata mnogo manj kot primerljivo topli flisi (če sploh obstajajo), poleg tega se zložijo v smešno majhne paketke in so tako vedno z menoj. Ker praktično vedno plezam z nahbrtnikom, jih med plezanjem dam v nahrbtnik, na varovališču pa nataknem preko zgornjega softshella ali goretex hardshella.

En zelo zanimiv kos opreme, ki ga že nestrpno pričakujem, je nov Mammutov Jannu Extreme softshell, ki bojda nadomesti vse druge tehnične obleke za zimo. Zanj sem se odločil po priporočilu, sicer pa sem se o tehnični dovršenosti in izjemni vodoodbojnosti predhodnika – kultnega softshella Mammut Laser, ki ga ima pol članov našega društva – ko sem videl, da je tudi po večurnem deževju in sneženju na odpravi v Kirgizistanu še kar držal vodo. Skoraj neverjetno in če ne bi videl na lastne oči, še vedno ne bi verjel. Ta Nanosphere tehnologija očitno res ni od muh. Ko zadevico dobim in jo stestiram, spet kaj napišem…

mammut-jannu-extreme

Nedeljska rekreacija

Danes smo z Borom in Tadejem obredli takorekoč celo Pokljuko. Najprej smo se nategnili s slapovi, ki so bili tekoči namesto zamrznjeni, potem pa smo svojo žalost utopili v pršiču.

Dobesedno sem vzel tudi zdravnikovo priporočilo: “Svetujemo rekreacijo!!” (z dvema klicajema) in odpeketali navkreber, dolgrede pa smo “sestopali”. Nekaj današnjih utrinkov… Preden zmontiram filmček.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.