<?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?><rss version="2.0"
	xmlns:content="http://purl.org/rss/1.0/modules/content/"
	xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"
	xmlns:atom="http://www.w3.org/2005/Atom"
	xmlns:sy="http://purl.org/rss/1.0/modules/syndication/"
	xmlns:georss="http://www.georss.org/georss" xmlns:geo="http://www.w3.org/2003/01/geo/wgs84_pos#" xmlns:media="http://search.yahoo.com/mrss/"
		>
<channel>
	<title>Comments for Anže Čokl</title>
	<atom:link href="http://anzecokl.com/comments/feed/" rel="self" type="application/rss+xml" />
	<link>http://anzecokl.com</link>
	<description>Moje perspektive</description>
	<lastBuildDate>Sun, 27 May 2012 23:33:03 +0000</lastBuildDate>
	<sy:updatePeriod>hourly</sy:updatePeriod>
	<sy:updateFrequency>1</sy:updateFrequency>
	<generator>http://wordpress.com/</generator>
	<item>
		<title>Comment on Kako narediti samomor? by Prazen osebek</title>
		<link>http://anzecokl.com/2008/11/05/kako-narediti-samomor/#comment-2351</link>
		<dc:creator><![CDATA[Prazen osebek]]></dc:creator>
		<pubDate>Sun, 27 May 2012 23:33:03 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">http://anzecokl.wordpress.com/?p=603#comment-2351</guid>
		<description><![CDATA[Pozdravljeni. 
Sam sem v zelo tezki situaciji in razmisljam o samomoru vsak dan.Star bom 29 let in nimam svojega bivalisca,  nimam denarja, nimam punce in dobesedno niti enega prijatelja. Sem cednega videza ampak to mi ne pomaga prav nic ker kako bi naj povedal kaksni zenski da nimam nicesar, razen vozniskega dovoljenja in seveda sem brez avtomobila.V svojem telefonskem imeniku na telefonu imam samo 6 telefonskih stevilk od sorodnikov. Izhoda iz moje osamljenosti ni ker ne morem nikogar spoznati ce bi kar sam sedel v kaksnem lokalu oziroma na kakrsnem koli bolj druzabnem mestu.Edino kar lahko pocnem ves dan je da sem za racunalnikom ali vcasih na kaksni online video igri,  ampak taksno zivljenje je cisto sranje, samo zapravljam kisik na tem planetu. Zato so moje misli in upam da kmalu priprave na samomor najbolje kar imam v tem trenutku mojega zivljenja. Obupno si zelim sprememb, tako obupno da sem celo zdaj v solzah ko pisem tole za to stran. Edino kar si zelim je vsaj enega prijatelja ali prijateljico za pogovor in svoj telefonski imenik. O kaksni zenski in romanticni ljubezni sploh ne razmisljam vec ker nima smisla.
Upam da bom dobil kaksen odziv na moje pisanje,bil bi zelo hvalezen ker tako ali tako nimam nicesar drugega.Zelim si da bi bil vsaj bogatas da bi si kupil prijatelje (ne bi bili pravi ali iskreni ampak vsaj imel bi jih).]]></description>
		<content:encoded><![CDATA[<p>Pozdravljeni.<br />
Sam sem v zelo tezki situaciji in razmisljam o samomoru vsak dan.Star bom 29 let in nimam svojega bivalisca,  nimam denarja, nimam punce in dobesedno niti enega prijatelja. Sem cednega videza ampak to mi ne pomaga prav nic ker kako bi naj povedal kaksni zenski da nimam nicesar, razen vozniskega dovoljenja in seveda sem brez avtomobila.V svojem telefonskem imeniku na telefonu imam samo 6 telefonskih stevilk od sorodnikov. Izhoda iz moje osamljenosti ni ker ne morem nikogar spoznati ce bi kar sam sedel v kaksnem lokalu oziroma na kakrsnem koli bolj druzabnem mestu.Edino kar lahko pocnem ves dan je da sem za racunalnikom ali vcasih na kaksni online video igri,  ampak taksno zivljenje je cisto sranje, samo zapravljam kisik na tem planetu. Zato so moje misli in upam da kmalu priprave na samomor najbolje kar imam v tem trenutku mojega zivljenja. Obupno si zelim sprememb, tako obupno da sem celo zdaj v solzah ko pisem tole za to stran. Edino kar si zelim je vsaj enega prijatelja ali prijateljico za pogovor in svoj telefonski imenik. O kaksni zenski in romanticni ljubezni sploh ne razmisljam vec ker nima smisla.<br />
Upam da bom dobil kaksen odziv na moje pisanje,bil bi zelo hvalezen ker tako ali tako nimam nicesar drugega.Zelim si da bi bil vsaj bogatas da bi si kupil prijatelje (ne bi bili pravi ali iskreni ampak vsaj imel bi jih).</p>
]]></content:encoded>
	</item>
	<item>
		<title>Comment on Mount Everest. Ali je res naprodaj? by Jernej</title>
		<link>http://anzecokl.com/2012/05/25/mount-everest-ali-je-res-naprodaj/#comment-2349</link>
		<dc:creator><![CDATA[Jernej]]></dc:creator>
		<pubDate>Sat, 26 May 2012 09:39:59 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">http://anzecokl.com/?p=1830#comment-2349</guid>
		<description><![CDATA[preberi še tole...
http://www.andy-kirkpatrick.com/blog/view/everest_sucking_on_the_barrel]]></description>
		<content:encoded><![CDATA[<p>preberi še tole&#8230;<br />
<a href="http://www.andy-kirkpatrick.com/blog/view/everest_sucking_on_the_barrel" rel="nofollow">http://www.andy-kirkpatrick.com/blog/view/everest_sucking_on_the_barrel</a></p>
]]></content:encoded>
	</item>
	<item>
		<title>Comment on Kako narediti samomor? by damir</title>
		<link>http://anzecokl.com/2008/11/05/kako-narediti-samomor/#comment-2348</link>
		<dc:creator><![CDATA[damir]]></dc:creator>
		<pubDate>Wed, 23 May 2012 15:09:09 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">http://anzecokl.wordpress.com/?p=603#comment-2348</guid>
		<description><![CDATA[sem damir in tudi resno razmišljam o samomoru. veliko tuhtanja, nažalost sem eden od teh, ki je začutil, kaj vse življenje prinaša, vse lepote, ampak, sem okusil tudi drugo stran, predolgo v temi. velikokrat se zalotim, kako me ideja o smrti umirja in vsak dan iščem razloge da ostanem. vse tesnobe, depresije, vsak dan znova znova znova. kaj te ne ubije, te ne ojača, ampak zmatra. kolko trpljenja sem bil deležen, ne verjamem v boga, kar je seveda realno, če samo pogledamo kako naša lepa družba funkcionira, vidimo, da je religija-vera samo sredstvo kontrole mas, to pa je tudi vse. kar ne pomeni da nisem duhoven. ampak vse izhaja iz nas. nikoli nisem iskal sreče v drugih, bil sem načelna oseba, kaj se je zgodilo, kaj se je zgodilo. kako sem postal to kaj najbolj sovražim, oseba z bremenom, smrdim, raje se izognem ljudem, kot jih strupim s svojo prisotnostjo. NI PRIHODNOSTI, danes sem tukaj, ker me zanima kakšen način samomora je najmanj boleč. dovolj je bolečine rad bi odšel v miru, v tem ne vidim nobene tragedije. tragedija je to kaj živim zadnja leta. podaljševanje agonije, to je moje življenje, moj mehurček iluzije, ki me je varoval pred lastno realnostjo se je razbil, tako, da zdaj sem sam, obupan, ne vidim razloga, zakaj bi se pobral. ja pa še nekaj-ne rabim pozornosti, za kaj takega je prepozno-smo probali.]]></description>
		<content:encoded><![CDATA[<p>sem damir in tudi resno razmišljam o samomoru. veliko tuhtanja, nažalost sem eden od teh, ki je začutil, kaj vse življenje prinaša, vse lepote, ampak, sem okusil tudi drugo stran, predolgo v temi. velikokrat se zalotim, kako me ideja o smrti umirja in vsak dan iščem razloge da ostanem. vse tesnobe, depresije, vsak dan znova znova znova. kaj te ne ubije, te ne ojača, ampak zmatra. kolko trpljenja sem bil deležen, ne verjamem v boga, kar je seveda realno, če samo pogledamo kako naša lepa družba funkcionira, vidimo, da je religija-vera samo sredstvo kontrole mas, to pa je tudi vse. kar ne pomeni da nisem duhoven. ampak vse izhaja iz nas. nikoli nisem iskal sreče v drugih, bil sem načelna oseba, kaj se je zgodilo, kaj se je zgodilo. kako sem postal to kaj najbolj sovražim, oseba z bremenom, smrdim, raje se izognem ljudem, kot jih strupim s svojo prisotnostjo. NI PRIHODNOSTI, danes sem tukaj, ker me zanima kakšen način samomora je najmanj boleč. dovolj je bolečine rad bi odšel v miru, v tem ne vidim nobene tragedije. tragedija je to kaj živim zadnja leta. podaljševanje agonije, to je moje življenje, moj mehurček iluzije, ki me je varoval pred lastno realnostjo se je razbil, tako, da zdaj sem sam, obupan, ne vidim razloga, zakaj bi se pobral. ja pa še nekaj-ne rabim pozornosti, za kaj takega je prepozno-smo probali.</p>
]]></content:encoded>
	</item>
	<item>
		<title>Comment on Novo smučišče 2864 Bohinj by BSolaris</title>
		<link>http://anzecokl.com/2011/02/06/novo-smucisce-2864-bohinj/#comment-2345</link>
		<dc:creator><![CDATA[BSolaris]]></dc:creator>
		<pubDate>Wed, 16 May 2012 20:48:04 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">http://anzecokl.com/?p=1555#comment-2345</guid>
		<description><![CDATA[Z veseljem bi tudi sam sodeloval pri takem projektu, saj bi Slovenija pridobila nazaj nekaj takega smučarskega sijaja, kot ga je bilo 70-90 leta :) Ni lepšega, kot iskat teren za smučišče, si ustvarit neko vizijo, kje bo kaj in to dejansko izpeljat. Po poklicu sem inženir strojništva - vaših let, se ljubiteljsko in vedno več tudi profesionalno ukvarjam z žičniško tehniko (če boste rabil ta kader:)) :)...]]></description>
		<content:encoded><![CDATA[<p>Z veseljem bi tudi sam sodeloval pri takem projektu, saj bi Slovenija pridobila nazaj nekaj takega smučarskega sijaja, kot ga je bilo 70-90 leta <img src='http://s0.wp.com/wp-includes/images/smilies/icon_smile.gif' alt=':)' class='wp-smiley' />  Ni lepšega, kot iskat teren za smučišče, si ustvarit neko vizijo, kje bo kaj in to dejansko izpeljat. Po poklicu sem inženir strojništva &#8211; vaših let, se ljubiteljsko in vedno več tudi profesionalno ukvarjam z žičniško tehniko (če boste rabil ta kader:)) <img src='http://s0.wp.com/wp-includes/images/smilies/icon_smile.gif' alt=':)' class='wp-smiley' /> &#8230;</p>
]]></content:encoded>
	</item>
	<item>
		<title>Comment on Kako narediti samomor? by dark~star</title>
		<link>http://anzecokl.com/2008/11/05/kako-narediti-samomor/#comment-2342</link>
		<dc:creator><![CDATA[dark~star]]></dc:creator>
		<pubDate>Wed, 25 Apr 2012 21:25:05 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">http://anzecokl.wordpress.com/?p=603#comment-2342</guid>
		<description><![CDATA[Prebrala sem vaše probleme in se še bolj sovražim. Stara sem 19 let in že od otroštva mislim, da si ne zaslužim živet. Skozi življenje sem sama sebi to potrdila. Čeprav sem imela super družino, starši so najboljši na svetu in brata enkratna, pa še radi se imamo, sem že pri 13 letih začela delat probleme. Začela sem kadit travo, bežala od doma, se kregala doma. Imela sem izpade jeze, ko sem kričala nanje in se nato pobrala proč. Prvič sem zbežala od doma, ker nisem mogla več poslušat vseh njihovih glasov, ...  Ko sem prišla domov, je bila katastrofa.. vedela sem da me imajo radi in hkrati sem se zavedala kako močno sem jih prizadela in spet sem se zavedla kako grozna oseba sem. Nato sem se za pol leta umirila, pa sem kmalu začela z novo neumnostjo. Postala sem spolno aktivna, s 4 leta starejšim fantom, bratovim prijateljem, v katerega sem bila zaljubljena. Mislila sem si, da sva si usojena in da bo enkrat moj. In sem hodila k njemu, tudi ko je mama že izvedela kaj počnem in čisto popizdila. Z mano je varal svojo bivšo punco, s katero sta imela takrat tudi le seksualno razmerje. Nekaj časa sva se celo družili, dokler ni izvedela za naju in v tem času sem lahko ugotovila, da je imela enake želje kot jaz- biti z njim, zagotoviti si njegovo ljubezen.Že v otroštvu sem torej bila grozna oseba in tega nikoli ni bilo dokončno konec. Pustolovščine so se končale, izbral je drugo punco. In po določenem času sem prebolela, grizlo me je le ker nisem bila več devica in ker sem izgubila nedolžnost na tako brezbrižen način, popolnoma nespoštljiv do sebe. Počasi sem na novo sestavljala življenje, dobila nove prijateljice, bolj pridne, ki so se obnašale letom primerno. In ko sem na koncu prvega letnika dobila še fanta, v katerega sem se zaljubila na prvi pogled, sem mislila, da je moje življenje pravljično. Imela sem vse. Doma sem imela vedno občutek, da sem črna račka, da bi brez mene bilo družini dosti bolje. Samo jaz sem se kregala s starši in samo jaz sem delala dramo. Tudi tokrat sem zbežala od doma, ker sem se počutila preveč tesnobno. Takrat smo se veliko kregali, zaradi mene. Začela sem spet kadit travo in jo kadila kadila kadila. Ne rečem, trava me je usaj malo pomirila, ker potem nisem delala neumnosti na drugih področjih življenja in sem lahko bila poredna in pridna hkrati. Ampak tudi to mi ni bilo dovolj, vse sem mogla uničit ko to vedno naredim. Po dveh letih zveze sem se kar na lepem spomnila na mojega prvega partnerja in sem želela, da se dobiva in se pogovoriva. Želela sem odgovore zakaj je delal tako z mano. Fant mi je pustil, da grem. Že ko sem se tuširala sem vedela, da se bo nekaj zgodilo. Dopovedovala sem si: &quot;Ne, ne. Pa kaj si zmešana..&quot; ampak se je. Nisem se ustavila. Ko me je zalizal, ga nisem odrinila. Čeprav nisva seksala sem bila celo noč z njim in njegovo družbo. In na koncu sem naga zaspala pri njemu, medtem ko mi je govoril da zakaj ga delam tako pohotnega potem pa ne dam. Povedala sem fantu. Bilo mi je žal. Vedela sem, da sem oplela, ampak poskušala sem ga dobit nazaj. Tako sem ga pogrešala. Počutila sem se kot en drek, kot se tudi zdaj. Pa vendar mi je oprostil, me sprejel nazaj. Nekaj časa sva se kregala, spraševal me je vse mogoče, hotel je vedeti kaj se je dogajalo. Še  lagala sem mu sprva, ker me je bilo sram. Spet sva bila skupaj in mislila sem da bo zdej pa ja use super. In da bom pridna. Obljubila sem si, da po tem kar sem naredila in videla kako ga je prizadelo, ne bom več naredila nič napačnega. Da bom popolna pridna punca. Pa nisem bila, ker nikoli nisem. Jaz res nisem primerna za ta svet in za vse kar mi je dano. Imam odlične pogoje za bit pridna in uspešna ampak jaz konstantno vse pokvarim. In najhuje kar je, kvarim ljudi. Tako sem pokvarila tudi fanta, odvzela sem mu tisto nedolžno srečo, pravljico v kateri sva bila. Prevarala sem ga e enkrat, s sodelavcem. Večkrat sem šla z njim ven in postajal mi je všeč in nisem več vedela kaj naj. Fanta sem še vedno ljubila. Očitno ne dovolj. Šla sem z njim in se vrnila k fantu in potem spet šla z njim in se spet vrnila k fantu. Me že sovražite? Zdaj je že 2 leti od takrat, od zadnje osebe ki sem jo popolnoma uničila. Poskusila sem biti naprej z njim, ker sem obžalovala vse in ker sem se zavedla kako močno ga ljubim in da sva si usojena. Ljubim ga, a vem da on nikoli več ne bo ljubil mene. 
Enostavno vse odnose v svojem življenju, ki jih zgradim tudi uničim. Vsi se končajo s tem da ljudi tako prizadanem, da se spremenijo ali pa odidejo. Kot sem ponavadi govorila, nosim v sebi temo in ta tema se širi na vse, ki jih imam rada. Mogoče ne znam imeti rada. Trenutno se mi zdi, da sploh ne razumem življenja in ljubezni. Želim si, da bi umrla. Ne zmorem vsega tega nositi na svoji vesti. In to so bile ene izmed miljon napak ki sem jih naredila. Vedno nekaj zajebem, vedno vse uničim. Če bi srečala samo sebe, bi se verjetno sovražila. Ker imam vse, nič mi ne manjka, pa še vedno ne čutim da sem ljubljena, da me ljudje razumejo. To mi še vedno manjka, nekdo ki bi me sprejel in razumel kljub vsem mojim napakam in zmotam..nekdo ki bi me imel rad. Ampak problem je, da tudi ko najdem tako osebo, ljubezen zelo hitro uničim s svojimi neumnostmi in zablodami. In prizadanem tam, kjer najbolj boli. Želim si, da ne bi obstajala, da se sploh ne bi rodila. Ker potem ne bi prizadela toliko ljudi, vsi bi bili srečni. Danes se mi je utrgalo in sem hotela naredit samomor. Pa nisem, ker sem strahopetec. Že od 11 leta ga poskušam naredit in mi še ni uspelo, le zakaj a ne? Bog zakaj si me naredil? Ker jaz ne vidim smisla v sebi, jaz ne vidim več lepote. Ampak sama sem si jo uničla. Sama sem kriva za vse trpljennje ki ga nosim, za vse solze. Ker sem nesramna, sem temna. Želim si biti prijazna, najraje bi pomagala in razveselila ljudi. Zato sem si tudi izbrala tak študij- socialno delo. Ampak ne znam, Bog pomagaj, res ne znam. Lahko se trudim in jih res osrečim pa potem vedno vse zajebem.
Ljudje, oprostite mi, če mi danes uspe. Oprostite mi, da sem vam naredila toliko slabega, da sem ravnala tako napačno, da vas nisem razumela ali imela dovolj rada. In oprostite mi, ker nisem tega naredila že dosti prej, preden ste me spoznali in me vzljubili, preden ste imeli upanje zame.]]></description>
		<content:encoded><![CDATA[<p>Prebrala sem vaše probleme in se še bolj sovražim. Stara sem 19 let in že od otroštva mislim, da si ne zaslužim živet. Skozi življenje sem sama sebi to potrdila. Čeprav sem imela super družino, starši so najboljši na svetu in brata enkratna, pa še radi se imamo, sem že pri 13 letih začela delat probleme. Začela sem kadit travo, bežala od doma, se kregala doma. Imela sem izpade jeze, ko sem kričala nanje in se nato pobrala proč. Prvič sem zbežala od doma, ker nisem mogla več poslušat vseh njihovih glasov, &#8230;  Ko sem prišla domov, je bila katastrofa.. vedela sem da me imajo radi in hkrati sem se zavedala kako močno sem jih prizadela in spet sem se zavedla kako grozna oseba sem. Nato sem se za pol leta umirila, pa sem kmalu začela z novo neumnostjo. Postala sem spolno aktivna, s 4 leta starejšim fantom, bratovim prijateljem, v katerega sem bila zaljubljena. Mislila sem si, da sva si usojena in da bo enkrat moj. In sem hodila k njemu, tudi ko je mama že izvedela kaj počnem in čisto popizdila. Z mano je varal svojo bivšo punco, s katero sta imela takrat tudi le seksualno razmerje. Nekaj časa sva se celo družili, dokler ni izvedela za naju in v tem času sem lahko ugotovila, da je imela enake želje kot jaz- biti z njim, zagotoviti si njegovo ljubezen.Že v otroštvu sem torej bila grozna oseba in tega nikoli ni bilo dokončno konec. Pustolovščine so se končale, izbral je drugo punco. In po določenem času sem prebolela, grizlo me je le ker nisem bila več devica in ker sem izgubila nedolžnost na tako brezbrižen način, popolnoma nespoštljiv do sebe. Počasi sem na novo sestavljala življenje, dobila nove prijateljice, bolj pridne, ki so se obnašale letom primerno. In ko sem na koncu prvega letnika dobila še fanta, v katerega sem se zaljubila na prvi pogled, sem mislila, da je moje življenje pravljično. Imela sem vse. Doma sem imela vedno občutek, da sem črna račka, da bi brez mene bilo družini dosti bolje. Samo jaz sem se kregala s starši in samo jaz sem delala dramo. Tudi tokrat sem zbežala od doma, ker sem se počutila preveč tesnobno. Takrat smo se veliko kregali, zaradi mene. Začela sem spet kadit travo in jo kadila kadila kadila. Ne rečem, trava me je usaj malo pomirila, ker potem nisem delala neumnosti na drugih področjih življenja in sem lahko bila poredna in pridna hkrati. Ampak tudi to mi ni bilo dovolj, vse sem mogla uničit ko to vedno naredim. Po dveh letih zveze sem se kar na lepem spomnila na mojega prvega partnerja in sem želela, da se dobiva in se pogovoriva. Želela sem odgovore zakaj je delal tako z mano. Fant mi je pustil, da grem. Že ko sem se tuširala sem vedela, da se bo nekaj zgodilo. Dopovedovala sem si: &#8220;Ne, ne. Pa kaj si zmešana..&#8221; ampak se je. Nisem se ustavila. Ko me je zalizal, ga nisem odrinila. Čeprav nisva seksala sem bila celo noč z njim in njegovo družbo. In na koncu sem naga zaspala pri njemu, medtem ko mi je govoril da zakaj ga delam tako pohotnega potem pa ne dam. Povedala sem fantu. Bilo mi je žal. Vedela sem, da sem oplela, ampak poskušala sem ga dobit nazaj. Tako sem ga pogrešala. Počutila sem se kot en drek, kot se tudi zdaj. Pa vendar mi je oprostil, me sprejel nazaj. Nekaj časa sva se kregala, spraševal me je vse mogoče, hotel je vedeti kaj se je dogajalo. Še  lagala sem mu sprva, ker me je bilo sram. Spet sva bila skupaj in mislila sem da bo zdej pa ja use super. In da bom pridna. Obljubila sem si, da po tem kar sem naredila in videla kako ga je prizadelo, ne bom več naredila nič napačnega. Da bom popolna pridna punca. Pa nisem bila, ker nikoli nisem. Jaz res nisem primerna za ta svet in za vse kar mi je dano. Imam odlične pogoje za bit pridna in uspešna ampak jaz konstantno vse pokvarim. In najhuje kar je, kvarim ljudi. Tako sem pokvarila tudi fanta, odvzela sem mu tisto nedolžno srečo, pravljico v kateri sva bila. Prevarala sem ga e enkrat, s sodelavcem. Večkrat sem šla z njim ven in postajal mi je všeč in nisem več vedela kaj naj. Fanta sem še vedno ljubila. Očitno ne dovolj. Šla sem z njim in se vrnila k fantu in potem spet šla z njim in se spet vrnila k fantu. Me že sovražite? Zdaj je že 2 leti od takrat, od zadnje osebe ki sem jo popolnoma uničila. Poskusila sem biti naprej z njim, ker sem obžalovala vse in ker sem se zavedla kako močno ga ljubim in da sva si usojena. Ljubim ga, a vem da on nikoli več ne bo ljubil mene.<br />
Enostavno vse odnose v svojem življenju, ki jih zgradim tudi uničim. Vsi se končajo s tem da ljudi tako prizadanem, da se spremenijo ali pa odidejo. Kot sem ponavadi govorila, nosim v sebi temo in ta tema se širi na vse, ki jih imam rada. Mogoče ne znam imeti rada. Trenutno se mi zdi, da sploh ne razumem življenja in ljubezni. Želim si, da bi umrla. Ne zmorem vsega tega nositi na svoji vesti. In to so bile ene izmed miljon napak ki sem jih naredila. Vedno nekaj zajebem, vedno vse uničim. Če bi srečala samo sebe, bi se verjetno sovražila. Ker imam vse, nič mi ne manjka, pa še vedno ne čutim da sem ljubljena, da me ljudje razumejo. To mi še vedno manjka, nekdo ki bi me sprejel in razumel kljub vsem mojim napakam in zmotam..nekdo ki bi me imel rad. Ampak problem je, da tudi ko najdem tako osebo, ljubezen zelo hitro uničim s svojimi neumnostmi in zablodami. In prizadanem tam, kjer najbolj boli. Želim si, da ne bi obstajala, da se sploh ne bi rodila. Ker potem ne bi prizadela toliko ljudi, vsi bi bili srečni. Danes se mi je utrgalo in sem hotela naredit samomor. Pa nisem, ker sem strahopetec. Že od 11 leta ga poskušam naredit in mi še ni uspelo, le zakaj a ne? Bog zakaj si me naredil? Ker jaz ne vidim smisla v sebi, jaz ne vidim več lepote. Ampak sama sem si jo uničla. Sama sem kriva za vse trpljennje ki ga nosim, za vse solze. Ker sem nesramna, sem temna. Želim si biti prijazna, najraje bi pomagala in razveselila ljudi. Zato sem si tudi izbrala tak študij- socialno delo. Ampak ne znam, Bog pomagaj, res ne znam. Lahko se trudim in jih res osrečim pa potem vedno vse zajebem.<br />
Ljudje, oprostite mi, če mi danes uspe. Oprostite mi, da sem vam naredila toliko slabega, da sem ravnala tako napačno, da vas nisem razumela ali imela dovolj rada. In oprostite mi, ker nisem tega naredila že dosti prej, preden ste me spoznali in me vzljubili, preden ste imeli upanje zame.</p>
]]></content:encoded>
	</item>
	<item>
		<title>Comment on Kako narediti samomor? by marjan</title>
		<link>http://anzecokl.com/2008/11/05/kako-narediti-samomor/#comment-2337</link>
		<dc:creator><![CDATA[marjan]]></dc:creator>
		<pubDate>Sun, 08 Apr 2012 16:12:55 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">http://anzecokl.wordpress.com/?p=603#comment-2337</guid>
		<description><![CDATA[Samomor ne reši in ne konča ničesar.]]></description>
		<content:encoded><![CDATA[<p>Samomor ne reši in ne konča ničesar.</p>
]]></content:encoded>
	</item>
	<item>
		<title>Comment on Izlet na Aljasko by Florina Erbeli</title>
		<link>http://anzecokl.com/2012/03/31/izlet-na-aljasko/#comment-2336</link>
		<dc:creator><![CDATA[Florina Erbeli]]></dc:creator>
		<pubDate>Fri, 06 Apr 2012 17:27:24 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">http://anzecokl.com/?p=1825#comment-2336</guid>
		<description><![CDATA[@Bogomir: Bo pa branje o osvojenih vrhovih in uresničenih ciljih toliko slajše.]]></description>
		<content:encoded><![CDATA[<p>@Bogomir: Bo pa branje o osvojenih vrhovih in uresničenih ciljih toliko slajše.</p>
]]></content:encoded>
	</item>
	<item>
		<title>Comment on Kako narediti samomor? by Tamara</title>
		<link>http://anzecokl.com/2008/11/05/kako-narediti-samomor/#comment-2335</link>
		<dc:creator><![CDATA[Tamara]]></dc:creator>
		<pubDate>Fri, 06 Apr 2012 16:41:26 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">http://anzecokl.wordpress.com/?p=603#comment-2335</guid>
		<description><![CDATA[hellou loly....javi se mi ....tttttamara@gmail.com]]></description>
		<content:encoded><![CDATA[<p>hellou loly&#8230;.javi se mi <a href="mailto:....tttttamara@gmail.com">&#8230;.tttttamara@gmail.com</a></p>
]]></content:encoded>
	</item>
</channel>
</rss>
