1. TEMELJNI korak: zavedajte se, da gre SAMO za vedenjski vzorec razmišljanja, kako rešiti vse probleme naenkrat in s tem črno-bel pogled na svet. Ko se ozrete okoli sebe je v resnici vse samo v belo črni barvi? Ne, ni. Torej, vprašajte se ali si res splača vzeti življenje samo zaradi vedenjskega vzorca razmišljanja, ki ga je mogoče spremeniti?

2. TEMELJNI korak: ko vas ‘zagrabi’ tendenca samomora – beri: začnete razmišljati o njem – se TAKOJ lotite fokusnega dihanja v trebuh. To tendenco povzroča zgoraj navedeni vedenjski vzorec, ki ni nič drugega kot strah, ki pa izhaja iz ega. Strah enostavno obvladamo na način, da umirjeno dihamo v trebuh in se dihanja zavedamo ter ga spremljamo. Spremljamo vdih, spremljamo izdih, vdih, izdih, vdih, izdih,…ne pozabite: dihamo v trebuh. Na takšen način egu odvzamemo moč in se umirimo. To je primerno tudi za druge stresne situacije kot je npr. izpiti ali kaj drugega, kar vam povzroča reakcije iz strahu (jezo, žalost, paniko, histerijo,…).

3. TEMELJNI korak: pričnite sebi (in drugim) odpuščati, kar ste po vašem mnenju storili narobe, pa ne bi smeli in kar niste pa bi po vaše morali. Vsak človek v vsakem trenutku naredi tisto, kar v TISTEM trenutku meni, da je NAJBOLJE, ker pač razmišlja v okvirih informacij, ki jih ima v TISTEM trenutku. Že naslednji trenutek, ko ima morda malo več informacij, bi se lahko odločil drugače, vendar se prej ni mogel, ker teh informacij ni imel. Torej si je to očitati čisti nesmisel. Vsako dejanje, ki ga v prihodnosti ocenjujemo za nazaj, naj bo umejen samo na to, da ga vzamemo za uk – občutke krivde je potrebno vreči čez ramo in pozabiti nanje. Napaka je neumnost samo v primeru, da se iz nje nismo nič naučili – če smo se kaj naučili, pa je dragocena izkušnja in bodimo V VSAKEM trenutku hvaležni za to. Torej rajši na svoje napake glejmo iz humornega stališča in se naučimo na svoj račun smejati in se sprejemati ter ljubiti takšne kot smo.

4. TEMELJNI korak:
“Zavedanje, da vsi vse delamo samo zaradi sebe in nikoli nič zaradi drugega.” >>> razmislite o tem – razumevanje tega stavka vas bo pripeljalo do globokega razumevanja samega sebe!

Torej – umiriš se tako, da se ustaviš, zamižiš in pričneš globoko dihati v trebuh, hkrati pa slediš vsakemu vdihu in izdihu. Pri tem te ego ne more kontrolirati. Če na tak način globoko dihaš ter slediš VSAKEMU dihu in izdihu, se misli ne morejo vmešati – če se vmešajo, vrni fokus na dihanje VES ČAS – vdih, izdih, vdih, izdih,…globoko, počasi in skozi nos.

Garantirano se boš umirila. Poskusi čim dlje – vsaj toliko časa, da se umiriš in da tendenca samomora (aktivacija vedenjskega vzorca) mine.

Predlagam ti, da se naučiš umirjati z dihanjem, hkrati pa se počasi pričneš soočati z resničnimi vzroki za tvoj črno-bel pogled na svet.

To, da se skrivaš za masko veselosti ni rešitev na dolgi rok, ker se boš sicer ‘prekurila’. Poišči najprej tisto najbolj očitno in najlažje odpravljiv problem, ki ti povzroča jezo, žalost,…in vse druge občutke, ki izvirajo iz strahu,…in se ga loti ter odpravi. Začni z manjšimi in lažjimi koraki. Ko boš prišla do konca ‘čiščenja’ se bodo pojavili večji in težje odpravljivi, vendar boš takrat že utrjena in jih boš tudi lahko odpravila.

Odpravljanje tega je podobno trenengu začetnika, ki se loti postati profesionalni športnik.

Loti se tega z miselnostjo in sporočilom Mati Tereze: “Ne moremo narediti velikih sprememb, lahko naredimo le majhne z veliko ljubezni.” … in ta ljubezen naj predvsem in prvenstveno bo izražena do same sebe.

Vsako jutro ‘trening’ prični s tem, da se pogledaš v ogledalo, si pomižikneš in rečeš: “faca si, rada te imam, brezpogojno te ljubim, cenim te,…”. Od začetka bo težko, morda boš lahko samo strmela vase in si pomižiknila ali pa morda še to ne, vendar ne obupaj – vsak dan bo bolje.

Imej vedno pred očmi dejstvo, da ko razbijamo skalo in moramo za to 100x udariti po njej, jo ni razklal stoti udarec, ko smo skalo videli razpasti…pričel jo je ‘razbijati’ že prvi udarec. Brez prvega udarca ne bi nikoli prišli do stotega.

Prični delati stvari zaradi sebe, ne zaradi drugih.

koliko različnih zgodb in res je, da bi se v vsaki lahko vsaj malo našla. ne vem kaj se dogaja z mano… zdaj že več kot dve leti se nekako prebijam iz dneva v dan… so lepši in slabši dnevi… vedno več je slabih dnevov, plani se mi prej ali slej začnejo rušiti, vse se podira, imam občutek kot da je nad mano temen oblak in ko že končno posije sonce ga le ta zakrije. zaupanja v ljudi nimam več zato se je najlažje oddaljevat od njih. le mama in fant sta še tista, ki jima popolnoma zaupam. in verjemite zaradi njiju še zdržim, in vem, bo kdo rekel da jamram in da imam ljudi ki me imajo radi ampak težava je v meni. ne vem, neka praznina, tiščanje v prsih, težko diham, ni volje, želja da bi izginila nekam daleč daleč… stran. na nek način poskušam povedati, da je z mano nekaj narobe ampak njun pogled in reakcija če nakažem, da mi dovolj mojega življenja… nek strah v očeh, neko nerazumevnje, občutek da pretiravma in na koncu slab občutek – to jima naredim. groza me je če vem, da jima dajem slab občutek. želim da sta srečna in ne želim ju obremenjevat. nadela sem si masko nasmejane osebe, ki mi kar dobro uspreva, kontroliram jok in se sedaj jočem le ko sem sama. čustev ne kažem… samomor sem poskušala že narediti, zapeljati pod kamijon pa sem si zadnji čas premislila in potem jok, jok… razočaranje sama nad sabo in olajšanje ko pridem domov. čustva mi nihajo…govorim si da bo vse vredu, mogoče bom sama sebe lahko prepričala da bo vse vredu…

lep dan,
Teja

lep pozdrav, Matej.

dejansko si opisala oz. opisovala mene

razocaranjanko@gmail.com