Z Matejem sva šla na takorekoč edini sončni dan v mesecu na Vogel, kjer sva izkoristila izjemne razmere pozno-zimskega oziroma že spomladanskega pršiča in se brez vsake gneče in zaganjanja navozila užitkov na svežem snegu. Po 12. uri je pozno marčevsko sonce opravilo svoje in sneg je iz minute v minuto postajal težji…
In še nekaj statistike … v dveh urah in pol sva presmučala 31.11 km z maksimalno hitrostjo 83.08 km/h in opravila za 3775 m spusta.
In še nekaj vizuelne poslastice s svežim filmčkom…
Z našim članom Rokom sva sklenila, da bova odslej marsikaterega izmed svežih filmčkov Freeapproved opremili z njegovo avtorsko glasbo. Spodaj je že en glasbeno-filmski prvenec novorojene naveze…
Že pred časom sem se lotil izbiranja kadrov in fragmentov raznih zgodbic z naše odprave na Aljasko. In ena je gotovo igranje golfa, za katerega smo prinesli vso potrebno opremo. Popoldneve smo si tako popestrili z učenjem golfa na snegu in nekega dne smo se zadevo odločili tudi posnet. Ker kup teh zgodbic ni pasalo v “resen” dokumentarec Aurora Polaris, jih bom tako posebej skušal prikazat kakor bo dopuščal čas…
Po preplezani prvenstveni smeri in dveh presmučanih prvenstvenih alpinističnih linijah, se je Gregi Ažmanu zahotelo igranja golfa. Matej je dajal navodila in osnovne inštrukcije, za opremo pa je poskrbel inženir Huč … vaje so se lahko začele! Grega je kot prvi zemljan zadel hole in one in to na večnem snegu in ledu Aljaske, ob neugodnih vetrovnih razmerah. Kapo dol!
Tako je spodaj prvi v seriji filmčkov zakulisja dogajanja na Aljaski, za ostale pa velja povabilo na Mednarodni gorniški festival filma v Cankarjevem domu, kjer se bo v aprilu znova predvajal tudi dokumentarni film Aurora Polaris.
Vsake toliko dobim občutek, da je izdelek dober. In za slednjega sem mnenja, da je eden boljših zadnjega (ustvarjalnega) obdobja… The Perfect Line oziroma Popolna linija!
Zadnji čas je t.i. Color Grading dobesedno začel kričat in odločil sem se ga priučiti. Z nekaj vaje barvnih usklajevanj in posledičnih barvnih korektur oz. “barvanja” so prvi rezultati že tu. Prav zanimivo pa je, da se s temi fič-firič malimi kamercami GoPro da posneti (ob lepem sončnem vremenu seveda oz. dobrih svetlobnih pogojih) prav neverjetno kvalitetne kadre. Z nekaj montažerskimi triki in malo vaje vsake toliko nastane kaj lepšega in gledljivega…
Težko pričakovani speedflying v Franciji, kjer se je ta šport v resnici tudi začel, je bil uresničen šele zadnji dan pred odhodom. Prek tedna je ves čas precej močno pihalo, nekaj dni celo tako zelo močno, da je bila gondola na Aiguille du Midi (3842 m) zaprta. Tudi snežilo je precej in v celem tednu je nad 3500 m zapadlo celo poldrugi meter snega.
Za češnjo na vrhu torte po celotedenskem divjanju po pršiču na našem sindikalnem izletu v Chamonix, pa so se razmere na koncu le poklopile. Ves zadihan sem po dopoldanski rajži po pršiču čez Valle Blanche priletel v naš začasni dom v centru mesta, pobasal opremo, kamere in ostalo navlako in šibal nazaj na gondolo. Ko smo se Džani, Bor, Jaka in Ožbe peljali na 3842 m in kjer je bilo po enih podatkih -26C po drugih pa -29C, sem se spomnil, da sem pozabil vetrno masko. Že prejšnji dan sem namreč pozebel v nos med smučanjem in tako je bila moja surla še bolj občutljiva.
Po zdrsanem in ledenem grebenu smo se z vrha Aiguille du Midija spustili na plato, nataknili smuče in po razritem pršiču odpeljali dobirh 100 m niže. Ko sem snel smuči, da bi pripravil opremo, se mi je udrlo do pasu! Snega je bilo res ogromno. Prav nepojemljivo. Pri tako nizkih tempraturah je bilo vso opremo slišati kot šelestenje papirja. Tudi nahrbtnik, speedwing, oblačila… vse šumi kot tanek papir.
Frčanje nad seraki in navidez neskončno širokimi belimi površinami spreminjajočih se oblik in tudi s preko 100 km/h par metrov stran od oglatih granitnih sten je seveda nemogoče opisati, zato bo najbolj priporočljiv ogled filmčka s pilotove perspektive. Edino kar je zmotilo je bila GoPro3 Black kamera, ki je zmrznila (pa ne zaradi tempratur) zato ni posnetkov s kamere na čeladi. Na frčanje me opominja tudi zmrznjena konica nosu. Windchill (kar je občutil nos) je namreč pri -26ºC in 100 km/h je okrog -60ºC. Fenomenalen zaključek dneva z mehkim pristankom na ravnem ledeniku Mer de Glace.
Drugi vikend v decembru je postregel z nekaj snežnimi padavinami in pravim zimskim razpoloženjem. Žiga in Meta ter jaz smo skočili na Jezersko, kjer se je onega dne pisala prava zimska pravljica …
Prihodnjega dne, žal še vedno s povišano telesno temperaturo kot posledico hujše oblike viroze, ki me je davila več kot teden dni, pa na Hruški vrh v Karavanke, kjer smo kvalitetno spraskali smuči. Kljub ne najboljši smuki smo se naužili fantastičnih razgledov in uživali v zimsko odeti naravi. Na fotografiji, ki jo je posnel Miha Gantar, hodim proti sedelcu, v ozadju Triglav in Julijske Alpe ter bliže za menoj Hruški vrh.
Več fotografij s hruškega vrha je na strani društva Freeapproved, spodaj pa še filmček onega dne.
Snega se vsako leto veselim kot otrok! In to brez pretiravanja. Okrog mene so že vsi nestrpni, ko ves čas pogledujem vreme, izkoriščam interno vremensko obveščevalno službo (Jaka, Andraž – hvala in seveda komaj čakam, da napovedani sneg dejansko pride. Navadil sem se že, da gre pogosto za nateg, da snega potem ni od nikoder ali pa da pride, ampak v znatno manjših količinah, kot so bile napovedane. Ampak lepo je že, ko sneži. Četudi malo. Poplesavanje snežink na nebu mi vsakokrat – pa naj bo to v začetku, vmes ali na koncu sezone – prebudi nekaj otroškega duha, ki je globoko vsidran v meni.
Tokratne zimske vragolije in željo, da bi jih šel ujet v svoj fotoaparat v hribe, sem žal moral izpustit, saj se me je lotila neka strašna viroza, ki me v svojih krempeljcih drži že več dni (navadno z njimi opravim v dveh, morda treh dneh). Počitek, čaj, počitek, čaj, počitek … Precej monotono je življenje, ko je človek bolan in vsakič znova se zavem, da je pravzaprav zdravje tisto res prvo in najpomembnejše na lestvici ključnih reči v življenju. In znova se potrdi in še vedno drži pregovor: zdravje, sreča in ljubezen, ostalo se pa kupi.
Pa še en timelapse, ki razkrije, da so bili okrog fotoaparata v času fotografiranja duhovi, ker se 3x zatrese!
Ker si je objavo o (mojem) načinu oblačenja prebralo več kot pet tisoč bralcev bloga, sem se odločil, da morda ne bi bilo slabo, če še kdaj delim kakšne svoje izkušnje. Tokrat nekaj na kratko glede prehrane… In ker je stvar še kar aktualna in smo bili spomladi na Aljaski, trenutno pa me je ulegla neka viroza in moram itak počivat – je idealna prilika, da napišem par besed.
Čeprav priznam, da imam tudi sam najrajši dober sendvič, na primer premium baguette napolnjene s švicarskim ementalerjem in kuhanim pršutom, poleg pa kakšen lahek jogurt ali celo kefir, mi takšna “malica” oziroma okrepčilo v gorah, zlasti pozimi, ne pride pogosto v poštev. Največkrat sicer zaradi pomanjkanja časa za pripravo, ob hudem mrazu pa tudi zato, ker so sendviči in še zlasti kefir brez okusa ali še huje – v trdnem stanju.
Od vseh možnih ploščic, ki jih je bilo moč dobiti na slovenskem tržišču sem na koncu vselej znova pristal na Frutabelah, ki so mi edine zares teknile. Razni powerbari in ostalo je tako zanič in umetnega okusa, da enostavno nisem videl drugih prednosti “prave” energijske ploščice. A ker v mrazu zmrznejo vse naštete energijske ploščice, sem z nekaj sreče pred dvema letoma odkril Mulebar. To je po mojih izkušnjah ena redkih, če ne celo edinih energijskih ploščic, ki ne zamrzne in je še vedno “žvečljiva” tudi pri -19C – preverjeno letos na Aljaski!
Mulebar ploščice so naravne, v pravokotnik skupaj sprešane energijske ploščice, katerih osnovna sestavina je organsko pridelano sadje in dodatki lešnikov, mandeljnov, ovesa ipd. Mulebari so poleg tega pakirani v bio-razgradljivo embalažo, tako da četudi se kdaj zgodi (to se je verjetno že vsakomur), da pride sunek vetra in odnese kakšen košček embalaže iz rok neprevidnega gornika, bo ta vseeno lahko mirno spal. Embalaža se namreč sama razgradi.
Odvisno od dolžine in napornosti ture s seboj jemljem med 2-5 ploščic, 2-3 banane, 1-3 L tekočine in če ne pazim pretirano na težo nahrbtnika še kakšne piškote ali oreščke. S tem se navadno prebijem prek dneva brez da bi bil pretirano lačen, dasihravno me vsakič znova potem zamika “težka” hrana v stilu šunke, klobas, kruha ipd.
Spodaj pa še kratek timelapse video (ne)zmrzovanja MuleBarov, ko sem jih pustil na snegu nekaj ur za preizkus – Odprava Freeapproved Aljaska 2012.
in seveda komaj čakam, da napovedani sneg dejansko pride. Navadil sem se že, da gre pogosto za nateg, da snega potem ni od nikoder ali pa da pride, ampak v znatno manjših količinah, kot so bile napovedane. Ampak lepo je že, ko sneži. Četudi malo. Poplesavanje snežink na nebu mi vsakokrat – pa naj bo to v začetku, vmes ali na koncu sezone – prebudi nekaj otroškega duha, ki je globoko vsidran v meni.
