Letošnji oktober je (bil) vremensko precej bolj muhast kakor lanski. Temu primerna je bila tudi razporeditev službenih in prostočasnih aktivnosti.
Med zanimivejšimi praznovanji oktobra je bil rojstni dan dedka, tokrat že 105. po vrsti. Res častitljiva obletnica, še zlasti glede na brezhibno, skorajda neverjetno zdravje.
Ker nisem tako spreten (niti pameten matematik/statistik), kot moj nekdanji sošolec, ki je z igranjem iger prek spleta, Si.partypoker.com, zaslužil za gromozansko hišo, dva poštena avtomobila in še marsikaj, je treba malo pomigati tudi v službi.
Tako sem v britanskem parlamentu predstavil trajnostno poslovanje našega največkrat nagrajenega hotela v JV Evropi in o nastajajočem zanimivem, novem smučišču nad Bohinjsko Bistrico.
Zanimivejši pa je bil vremenski preskok. Z društvom smo kot vsako leto organizirali tradicionalni plezalni kostanjev piknik Freeapproved v Vranjski Dragi.
Na žgočem soncu brez sapice vetra smo se dobesedno cmarili v osončenih skalah. Po celodnevni plezariji smo odšli še na priljubljeno mesto za peko kostanja in ko smo se napokali in naužili vseh dobrot izpod peke, smo s temo odšli nazaj v domovino.
Ta pa je že prihodnji teden, še pred koncem meseca oktobra, pokazala svoje zimsko lice.
S klapo Freeapproved smo se odpravili na Vrtačo v Karavanke, kjer nas je presenetila količina snega. Pričakovali smo, da bo nekako posneženo in lepo belo, kot se za jesen v gorah spodobi, dobili pa pravo zimsko idilo. V zatišnih legah je bilo snega tudi do koleneter, na vetru izpostavljenih legah pa ga je bilo precej manj, ker je bil ponekod spihan celo do tal.
Z vsakim metrom nad 1900 m nad morjem pa je veter bolj divjal!
Zadnji oktobrski dan smo jo mahnili še na Golico.
Star pregovor pravi – če na 1. november dežuje, bo za božič snežilo! Oh kaj bi dal, da bi bilo res in da bo december pravljično lep – hladen, z obilo snežnih padavin in seveda ledu za zimske vragolije!
Od povratka z Aljaske – ene mojih najljubših avantur doslej – je čas mineval (pre)hitro. Službene obveznosti in s tem povezana predavanja ter vse o novem smučišču 2864 Bohinj so mi pošteno prikrojila čas.
O naši avanturi sem precej tudi pisal – članke in reportaže, ki bodo prek poletja kapljali v različnih slovenskih in tujih medijih v javnost. Upam, da bo kaj všečnega za prebrat. Naposled pa sem po mnogih ukradenih trenutkih s težko muko izbral in uredil izbor fotografij, ki je v svoji celoti 150-ih fotografij na voljo na naši spletni strani Freeapproved.
Vmes so se po vrnitvi v domovino zgodile tudi bolj ali manj zanimive peripetije, med drugim na primer večerja z Reinholdom Messnerjem v Špajzi v stari Ljubljani, kjer sem z legendo, a sicer prav zabavnim možakom preživel cel večer.
Priznam, da je zelo dober občutek, ko ti legenda kova Reinhold Messner malo polaska in če ne prej – ga morda znova vidimo na naši filmski premieri Aljaska, ki bo 21. novembra v Cankarjevem domu
Vsake toliko se zganem in razgrnem ozadje tega in onega. Tokrat se bom – kot že naslov pove – dotaknil nastajanja filma 2864.
Če najprej osvetlnim nekaj ozadja… Film 2864 je povezan z rojstvom znamke 2864. Ideja, ki se mi je utrnila kakšnim letom in ko smo jo potem pilotno uporabili že za poimenovanje odlične a la carte restavracije, se mi je zdela vredna nadaljnjega razvoja. Odkrito rečeno sem imel še največ težav pri prepričevanju, da je številčno poimenovanje znamke lahko dobro in zanimivo, navkljub temu, da večina na 1. žogo ne ve, zakaj točno se gre ali kaj to pomeni. Ampak to je vendar ravno namen! Da se bodo ljudje (vsaj ta radovedni) pozanimali ali pa se jim bo vsaj zdelo zanimivo.
Moja predvidevanja so se potrdila in vprašanja so se vrstila. Zlasti tujci so, ko izvedo, da je to višina Triglava in kaj vse to zgodbo spremlja – naravnost navdušeni.
Da si o tem želim namesto klasičnega načina reklamiranja produkta ali storitve, torej v našem primeru na primer hotelske namestitve, organizacije seminarjev ali na primer masažnih storitev – pravzaprav rajši prikazati našo vizijo, našo strategijo. In kaj boljšega kot napraviti epsko zgodbo o ozadju znamke 2864?
Za izvajalca (firmo, ampak firme smo itak ljudje!) sem izbral koga drugega kot svojega sedaj že večletnega snemalnega pajdaša Boštjana. Osnovno predstavo o tem kaj hočemo doseči oziroma kakšen film želim sem imel, nisem pa vedel kako bomo to “povedali”. Moči sem združili s svojimi ožjimi sodelavkami in kmalu smo imeli pripravljene tekste ter osnovni koncept, ki smo ga z veliko izmenjane e-pošte z Boštjanom ter še z režiserjem Žigatom naposled pripeljali do srečnega konca.
Ko sem v drugi polovici februarja poslal dokončno potrditev, smo s projektom začeli s polno paro! Ker legenda govori o 4 srčnih možeh in ker takšnih k sreči kar nekaj poznam, sem v ŠD Freeapproved hitro dobil pozitivne odgovore in nastopajoči so bili izbrani. Moja naloga je med drugim obsegala tudi iskanje ostalih modelov ter “igralcev”, pri čemer se moram že takoj zahvaliti vsem na ŠD Freeapproved , saj smo praktično ves nabor modelov dobili na tak način. Pri ostalih je pomagal “javni razpis” na FB, kjer so se interesenti prijavljali preko emaila s priloženimi fotografijami
Projekt je bil zastavljen na 5 snemalnih dni (dva kadra smo si morali izposoditi iz mojega in Boštjanovega arhiva).
In tako se je začelo… Snemalni dan številka 1. Bohinjsko jezero. Zgodnje jutro sem izkoristil za turno smučarski izlet na Viševnik, a bil že malo po 10. uri na lokaciji. Ker je Bohinjsko jezero z ožjo okolico del Triglavskega narodnega parka, smo bili primorani zaprositi (in ga dobili) tudi za dovoljenje TNP, da lahko v parku snemamo.
Scena je bila malodane kičasta, kar nedvomno pričajo tudi posneti kadri. Na severnem bregu je bila še debela oddeja ledu, ki je negibno plavala na vodi. Na koncu rta postavljena kamera, na vodi trije kajakaši. Zares idilično.
Režiser se (mi na uho) dere in pošilja povelja posadki na morju
Podvodne kadre je posnel Boštjan, ki je med drugim tudi redni potapljač v vseh razmerah in ob vseh letnih časih.
Boštjan je snemal tudi pod vodo
Na rtu sta se posneli tudi bohinjski tekačici.
Tekačici
Ker zgodba in legenda govorita o 4 srčnih možeh, jih je bilo seveda potrebno tudi posneti. Ko je že padla senca in je spet malo stisnil mraz, se je ekipa popoldne preselila pod kip štirih srčnih mož.
Snemanje kipa 4 srčnih mož
Uspešno zaključen 1. snemalni dan!
Ker nismo smeli zgubljat časa, se je prav takoj zgodil tudi 2. snemalni dan na Pokljuki.
Postavljanje dollyja na Pokljuki
Snemali sta se dve punčki, Ožbe s punco ter Grega Ažman kot tekač na smučeh. Ker naša trajnostna naravnanost in filozofija temeljita na tem, da v naravi puščamo čim manj (minljivih) sledi, je bil tudi celotni koncept zgodbe narejen pozimi, s sledmi v snegu. Nanemoma je bilo opuščeno smučanje (kot sicer pomembna zimska aktivnost v Bohinju) ter gorsko kolesarjenje (spust s kolesom), saj gre pri obeh dejavostih pot “navzdol”, naša zgodba pa gre proti Triglavu, torej ves čas navzgor. Karikirano biti dober, biti najboljši, proti vrhu – proti zmagi.
Snemalna knjiga
Snemalna knjiga je narekovala pester tempo, zato nismo prav dolgo čakali, preden so se naposled poklopili vreme, razpoložljiv čas vseh akterjev ter razmere, potrebne za snemanje kadrov na na območju Vogla. Še prej pa je snemalna ekipa posnela tudi kadre s konji, za kar je bil potreben 3. snemalni dan.
Tretji snemalni dan z epskim galopom konj
Četrti snemalni dan smo pričeli čakajoč na 1. gondolo za Vogel. Takratna ekipa štirih srčnih mož je bila okrepljena s petim članom, kar se je izkazalo ne le za dobrodošlo pomoč pri prenašanju opreme in logistiki, temveč tudi zaradi boljše izkoriščenega snemalnega dne.
Režiser nam daje napotke pred transferjem v gore
Snemalni dan je hitro minil. Malo nam je ponagajalo vreme, ker smo želeli več snega. A zima skopa s snežnimi padavinami se ni dala in s svojo trmo vztrajala prav do konca. Nismo imeli izbire kot da nadaljujemo s snemanjem.
Kadri plezanja s Triglavom v ozadju
Bližnje “plezalne” kadre smo posneli v kratkih in sladkih “stencah” na Voglu. Bistveni so bili detajli, zato nismo izbirali pravih, zahtevnih sten.
Onega dne smo izvedli še nekaj daljših sestopov in zatem vzponov, da smo dobili v širokem planu mogočnost gora in seveda štiri pare nog srčnih mož, ki se vzpenjajo proti vrhu.
Še nekaj plezalnih kadrov.
Dan se je uspešno zaključil. Lačni, a zadovoljni smo se odpravili v hotel na pozno kosilo/večerjo in naprej proti domu.
Podobno kot na faksu z večino, ko cvetke (ta najtežji izpiti) ostanejo za na konec, je bilo podobno/enako tudi z našim snemanjem filma o brandu 2864. Najzahtevnejše snemanje je ostalo za na konec. A nenamenoma. Enostavno je za helikoptersko snemanje potrebno zadostiti kup obveznim pogojem, brez katerih ni lepih kadrov. Predvsem tukaj mislim na vreme, ne sme biti preveč vetrovno in – ker gre nenazadnje vseeno za našo najvišjo goro – imeti moraš dobre razmere za vzpon na vrh.
In tako se je zame pričel eden bolj napornih vikendov. V soboto in nedeljo sem namreč skakal s padalom. AFF tečaj padalstva se je bližal koncu, strah pred zapuščanjem perfektno delujočega letala med letom v zraku sem pa še vedno imel. In ker ima psihični napor name bolj uničujoč učinek kot fizični, sem bil ob 16h, ko sem zaključil s skoki za oni dan na letališču v Mariboru, precej utrujen. Vse bi bilo OK, če bi jo mahnil naravnost domov. A moja pot se za čudovit konec vikenda se je pravzaprav šele začela. Najprej sem pobral Urbanovca v Izlakah, zatem Džanija v Kranju in tako smo se trije mušketirji znašli na izhodišču za Triglav – na koncu ceste v dolini Krme – ob 20:30 uri zvečer.
Na izhodišču za Triglav
Ko smo se naposled napakirali in napojili s sparjeno vodo, ki se mi je cel dan “kuhala” na letališču v Mariboru, smo ob nekaj minut do devete zvečer krenili. S seboj sem poleg turnih smuči trogal tudi turne pancarje. Ovešen kot ribniški krošnjar sem lomastil po gozdu in se (skušal) izogibati vejevju, ki me je cukalo enkrat na eno, drugič na drugo stran.
Ovešen kot ribniški krošnjar lomastim skozi Krmo proti Triglavu
Pred nami bi bila prav čudovita nočna avanturica, če bi se jaz spomnil na nekaj malega hrane in pijače, ki sem jo bil pripravil v avto pred odhodom v Maribor na skoke. Tako pa sem prilično utrujen, lačen in žejen (hvala Džaniju, ker mi je posodil nekaj dolgih požirkov z njegovega meha) hlastal za zrakom in se šibil pod težo svoje krošnje do ene ure zjutraj. Ob enih in četrt smo prispeli na Kredarico. Jaz globalno gledano mrtev. A najbrž me je prav to rešilo slabega spanca, ki sta ga bila deležna moja sotrpina.
Zjutraj je iz doline kakor gams v samo 2 urah in 20 minutah priskakljal še četrti srčni mož in tako je bila ekipa za snemanje na vrhu kompletna.
Sledil je telefonski klic v helikoptersko bazo, kjer sva z Žigatom oba dahnila poslednji da – gremo snemat! Kljub močnemu vetru smo rekli, da bomo poskusili in ob 8. uri smo jo zarezali proti vrhu Triglava – ponosu slovenskega naroda!
V sončnem jutru, ki ga je zmotilo le nekaj koprenaste oblačnosti in veter, smo jo mahnili proti vrhu Triglava.
Dogovorjeni smo bili, da bomo 50 dolžinskih metrov pod vrhom počakali na hrup helikopterja. Dober plan, če ne bi tako zavijal veter, da nam je skoraj odneslo z grebena. Alternativna varianta s profesionalnim walkie-talkijem ali drugačno radijsko zvezo prav tako ni bila uporabna in tako mi je preostalo le še to, da sem se zanašal na skupne pogovore, idejo in usklajevanja z režiserjem ter njegov zadnji email.
Na vrhu Triglava, v ozadju snemalec v helikopterju.
Spomin me še ni povsem zapustil in tako smo Blaž, Džani, Jani in jaz ob 10. uri stopili na vrh, okrog nas pa je krožil helikopter. Po nekaj preletih z različne oddaljenosti smo tako dobili ustrezne kadre, za nas zemljane na vrhu Triglava pa je bil veter kaj kmalu dovolj hladen, da smo se spravili v dolino.
Smučanje s Kredarice
Najprej smo sestopili do Kredarice, kjer smo se podkrepčali s čajem, zatem pa odsmučali (in zaradi pomanjkanja snega) odlomastili do doline in proti domu.
Snemanje je bilo tako končano. Vse ostalo se je dogajalo v postprodukciji. Pavle Ravnohrib je posodil glas za brano besedilo, dodana je bila glasba, zvočni efekti ter vse ostalo. In tako je nastal pričujoči filmček, na katerega smo lahko ponosni vsi Slovenci.
In zakaj po mojem mnenju ne samo sodelujoči? Zato, ker je naša Slovenija resnično čudovita! Triglav kot narodni simbol pa še vedno, navkljub številnim upodobitvam drzen in mogočen.
Ostale fotografije s snemanja filma 2864 so na voljo tukaj.
Po kar precej premikih in usklajevanjih smo naposled ujeli zadnji sneg in sicer v ne idealnih pogojih posneli še zadnje, ključne kadre nastajajočega promocijskega spota 2864. Štirje srčni možje smo na sončno ponedeljkovo jutro delo v pisarni začeli kar na vrhu Triglava.
Ekipa Freeapproved na vrhu Triglava ob snemanju spota 2864
Močan veter in sneg nas je pošteno ohladil, ampak smo stisnili zobe, počakali, da se je helikoptersko snemanje zakjučilo in zatem pričeli s sestopom.
Danes se je tudi uradno pričelo snemanje za krovno znamko 2864.
Prav ponosen sem, da bo celotni film, od scenarija, režije, postprukcije in seveda celo same zasnove plod domačega, slovenskega znanja. Film snemamo v produkciji s Studiem Virc, s katerim tudi sicer pogosto sodelujem
Spodaj nekaj utrinkov današnjega, 1. snemalnega dne, ko se je snemalo pod vodo, pod ledom, pa s kajaki, tekači in ostalo… Preveč podrobnosti ne smem razkriti, zato resnično samo nekaj utrinkov.
Vsake tri svete se samo še javim na svoj blog. Vem – sramotno! Ampak enostavno ni več časa za vse in je potem treba 24 ur dneva razporediti na vseh N stvari. Pa jih za blog ne ostane več kot 0.
Kakorkoli že, pred nekaj dnevi smo šli na (ne preveč) zimski terenski ogled. Strokovnjaki urbanisti so naredili preliminarne meritve in markirali GPS pozicije, ki bodo v pomoč pri finalnih projekcijah poteka gondolskega sistema žičnic in ostalih objektov.
Nekaj utrinkov razgledne službene ture pa pripenjam spodaj… Priporočljiv pa je tudi ogled videa s 360° razgledom z (bodoče) vrhnje postaje gondole.
Menim, da je za vsakogar, ki vodi neko podjetje, silno pomembno poznavanje vseh procesov, ki se znotraj nekega podjetja odvijajo. Samo z dobrim poznavanjem posameznih procesov in njihovih medsebojnih korelacij je moč sistem kot celoto optimizirati, izboljšati oziroma nadgraditi.
Minulo srečo sem tako pričel s podrobnim spoznavanjem v našem Bohinj Park EKO Hotelu. Pričenši z oddelkom sobaric in čistilk. V sredo ob 7 uri in 30 minut sva se na dogovorjenem mestu dobila z našo zlato vodjo oddelka – gospodinjo Jano. Za ta dan sem ji dal nalogo, da je moj šef. Ker je eden izmed naših “strongpointov” vsekakor tudi čistoča, sem vedel, da moje naloge ne bodo lahke.
Pa sem začel! Najprej me je čakal visokotlačni čistilec ali vap po domače. V dobre pol ure sem moral vsa območja okrog zunanjega bazena, odstraniti vse zelene madeže in nasploh vse naokrog med in pod ležalniki. Že takoj pri prvi nalogi sem se soočil z nekaj povsem praktičnimi problemi, katerih med projektiranjem nihče ne predvidi, v praksi pa jih opaziš že prvi dan!
Delo se je nadaljevalo v hotelski pralnici. Lično urejen prostor s samimi sodobnimi čistilnimi napravami, avtomatskimi stroji za likanje in zlaganje perila ter vsa možna tehnologija, ki vsakodnevno požira kubike perila. Naloge v pralnici so obsegale podajanje prtov, prtičkov in ostalega kuhinjskega inventarja v likalni stroj, pa zlaganje in sortiranje le tega. Zanimivo se mi je zdelo tudi zlaganje brisač. Naloga sploh ni od muh, ker mora biti vse zloženo rob na rob, pa pravi koti in nič nekaj na pol. Jana je glede tega stroga, ampak me je na koncu pohvalila. In res – kmalu sem se navadil na 5 različnih načinov zlaganja za vseh 5 tipov brisač, ki so v sobah. Prizanesla mi je s kopalnimi plašči in tako sva odrinila proti sobam.
Še preden sva se lotila čiščenja sob, mi je Jana pokazala postopek razvoza perila po hotelu, sortiranja in razmeščanja po sobnih servisih, v katerih imajo sobarice v vsakem nadstropju nekakšen depo opreme, čistil, zalog brisač in ostalega perila.
Čiščenje sob se loči na navadno čiščenje (ko je gost še prisoten) in na čiščenje ob menjavi gosta. Da bi dojel celo sliko, sva z Jano opravila z obema tipoma.
Proces čiščenja je bil silno zanimiv. Vedno je namreč postopek enak, vrstni red tudi. S tem se minimizira možnost, da bi se kaj v sobi pozabilo očistiti. Od doma sem sicer vajen precejšnje čistoče, kar je vsekakor zasluga mami kirurginje, kjer je bilo vsepovsod ves čas v hiši malodane sterilno stanje. Toda tudi v našem hotelu je podobno in dejansko je vse zelo urejeno in čisto. In nič čudnega! Dejansko si nisem niti v sanjah predstavljal kaj in kako naše sobarice vsakodnevno čistijo sobe. Vsa stekla, ogledala, robovi in površine vrat, vse lesene površine, vse lučke, žarnice in konzole luči, telefon in telefonska slušalka, predali in kljukice ter držala – vse sem moral prebrisati! Prav neverjetno se mi zdi, ko se spomnim koliko površin je vse skupaj naneslo. Dobra se mi je zdela tudi funkcionalna krpica s 16 površinami. Zdaj vsaj vem, kaj to v praksi pomeni, ko so nam jo specializirani prodajalci ponujali … Kako jo obračaš, kaj s čim brišeš in podobno. Tako preproste in tako zanimive finte. Neverjetno!
Po čiščenju sobe je bila na vrsti še naloga “menjava gostov”. Kompletno in še bolj temeljito čiščenje sobe, menjava celotnega perila, brisanje omar, vsebin vseh predalov, vseh robov, vrat, vsega pohištva. V glavnem postopek je podoben, le še bolj podroben in obsežen.
Ko sva s sobo zaključila, je sledilo čiščenje tipk dvigal v nadstropjih in zatem še dvigalo samo. In znova v klet v pralnico, kamor sva odpeljala goro perila iz vseh sob. Tam sem perilo sortiral pred različne stroje, kjer se jih potem do vrha nabaše in vtipka številko programa, za vse ostalo pa posrkbi avtomatika od doziranja, temperature, časa pranja, hitrost centrifuge ipd.
Za zaključek pregleda delovnih procesov oddelka gospodinjstva sva pregledala še preglede sob, nabavo, zaloge in podobno.
Super zanimiv dan in hvala Jani za izjemen prikaz opravil na oddelku gospodinjstva!
Moj prvi obisk Amsterdama. Mesto s preko milijon in četrt prebivalci, mesto tisočerih kurb, stoterih s travo zakajenih lokalov, desetine čudovitih hotelov in enim in edinstvenim sejmom Biking and Hiking. Kljub temu, da gre za milijonsko mesto (1.36 Mio prebivalcev 1. januarja 2008), je vse tako mirno in tiho.
Z letala na vlak, z vlaka na tramvaj in s tramvaja v hotel.
Na sejem na Nizozemsko sva šla skupaj z našo vodjo rezervacijske službe Aljošo. Tramvaj naju odloži v centru poleg rečnega kanala, lučaj stran od najinega hotela. Z nekaj sreče sem samo 5 dni pred odhodom uspel najti ustrezno lokacijo in kul hotel. Njegov sestavni del je jazz klub s tradicijo. Po stenah kluba visi na stotine slik znanih jazzovcev, med katerimi celo jaz spoznam nekaj res slavnih obrazov.
Začasni dom za dve noči
Zgodnji let z Ljubljane omogoči prosto petkovo popoldne. Na ulice se zgrinja vedno več ljudi. Kljub natrpanim ulicam ni čutiti nikakršne naglice in živčnosti, ki jo pogosto občutim v Ljubljani. Nihče ne vpije, nihče ne trobi, nihče se ne dere v telefon, vsaj na videz ni nobenih pavov in pleh pičk. Namesto ljubljanske scene Louis Vuitton Oriđžinal torbic imajo sicer skoraj vse, ampak res skoraj VSE – preklemanske bucke aka UGGse. Res – kamorkoli se obrneš, debela ali suha, plavolasa ali rjavolasa, vse imajo tisti šmorn z napisom UGG na tacah. V tisočerih izvedenkah, samo barve so navadno tiste tipične rjave. Pa ok, saj ne rečem … na enih z dobrimi nogami izgledajo šponsko, na gospodičnah s tromestno številko telesne teže pa pač ne. Sploh v kombinaciji s pajkicami s katerimi bi lahko prekril in zaščitil avto pred točo.
Če sem že pri opisu demografije, si mogoče zasluži nekaj besed tudi močnejši spol. V bistvu je močnejši spol v Amsterdamu zelo mešane narave, saj je kopica istospolno usmerjenih moških aka pedrov. To sem spoznal že prvi večer, vse do zadnjega dne, ko sem v rdeči četrti videl kup poparčanih tipov. Kot bi rekle punce – vsi ta luštni fantje so vezani al pa pedri. V Amsterdamu je pa kombinacija obojega
Dva moška zakonca sem zasačil izza vogala skupaj s številkama
Če se vrnem na opis mesta, bo najbolje, da še malo strnem vtise z ulice. Utrip mesta je res fantastičen. Kot rečeno mi je najbolj všeč, da je vse tako na izi, v miru, v tišini. Ulica za šoping, ki se vije naravnost od hotela preko ducat kanalov do glavne železniške postaje, postreže s trgovinami in znamkami od A prek D in G do Ž. Za vsakega nekaj. Mene je vmes premamil še čudovit lokal McDonalds s svojo bogato ponudbo slastnih in zdravih kalorij.
V Amsterdamu mrgoli tudi kolesarjev. Prav neverjetno je, da se ljudje vozijo oziroma kolesarijo tudi v dežju, močnem vetru, mrazu – skratka ob vsakem vremenu. Mesto je kolesarjem prijazno, urejene so kolesarske steze, v križiščih imajo kolesarji prednost, obrajtajo jih celo tramvaji. Poskrbljeno je tudi za parkirišča koles z zaklepanjem in nadzorom z videokamerami. Dasihravno nisem imel niti za minuto občutka, da bi v tem mestu kdorkoli želel karkoli ukrasti.
Parkirišča za kolesa
Po krajšem ogledu mesta je sledila pavza in kosilo. Trofnila sva odlično italijansko restavracijo, kjer so me najbolj presenetile cene. Standard v Amsterdamu je občutno višji od Ljubljane in Slovenije, cene šniclov, pic in pašt pa so enake oziroma povsem primerljive z našimi. Pravi mali šok, k sreči pozitiven
Osnovni namen obiska tega mesta je bil kot omenjeno sejem Biking and Hiking. Bohinj kot hiking destinacija ima pri Nizozemcih (kjer pač ni pretirano razgibanega terena dober potencial, zato se je sejma udeležila cela garnizija Bohinjcev z direktorjem LTO Klemenom Langusom na čelu, kot tudi drugimi predstavniki gospodarstva primerljivih slovenskih turističnih regij.
Na sejmišče RAI so se že pol ure pred odprtjem zgrinjale množice ljudi vseh spolov in starosti. Stojnica oziroma razstavni prostor Slovenije je bil zelo velik, škoda je le, da ni bil bolje izkoriščen. STO predlagam nakup tovornjaka kakršnega ima na primer Zillertal. Copy paste v zeleni barvi z giga I FEEL SLOVENIA gor.
Razstavni prostor Zillertala
Čisti kontrast razstavnega prostora kakršnega je imel omenjeni, so imeli tudi dobri stari Rusi. Njihov bogato opremljen razstavni prostor je svoje rdeče razkošje razkazal nekako takole
Ruski razstavni prostor na sejmu
Najbolj privlačna elementa razstavnega prostora Slovenije sta bila gotovo Samo in bohinjski sir. Mnogo sira. Folk se je kar grebel zanj, medtem ko je Samo (LTO Bohinj) le s težavo dovolj hitro rezal kose za požrešne množice.
Samo, nož in sir; Foto: Laurent Louis
Sejem tik pred odprtjem
Ker poročilo že tako dolgo packam, da bi bilo vsako nakladanje dejansko samo nakladanje in ker me priganja delo za službo, bom zaključil samo še s tem, da sem bil nad Amsterdamom navdušen in se bom še gotovo vrnil na obisk. Presenetili me ne bodo več niti kurbe, niti dim trave, ki se vali po cesti, niti neprestano rošenje ali dež, še manj se bom sikiral zaradi nadležnih pogledov gejev. Trije dnevi so za ogled Amsterdama optimalna izbira, še zlasti zato, ker se v samem centru nahaja celo Patagonia store Teh v Evropi na splošno ni prav dosti.
Fotografija je najbrž dovolj zgovorna, da mi ni potrebno zapisati veliko več kot samo to, da je spletno oglaševanje vsekakor medij prihodnosti – tudi kar se tiče oglaševanja. Pa saj to je že splošno znano, veseli me samo, da se je to (znova) potrdilo tudi pri nas.
Porast obiska naših spletnih strani za 324 % samo na nemškem trgu je podatek, ki odpravi vsak dvom o pravilnosti odločitve o selitvi budgeta za oglaševanje na splet.
Zanimivi so tudi ostali rezultati:
hrvaška, + 98 %
anglija, + 18 %
italija, + 29 %
Sedaj bo potrebno še malo počakati, da vidimo kakšen bo goal conversion ali po domače, da vidimo, kako se bodo sredstva vložena v oglaševanje vrnila v obliki prodanih storitev – konkretno potrjenih rezervacij hotela.
