Ko presenetiš samega sebe

28. junij 2009 Komentiraj

Danes ob 15:11 minut sem se zvalil v porodnišnici v Ljubljani. Pred 27 leti. Uf, kar zvije me, ko pomislim kako hitro beži čas in kako neizbežno in vztrajno vsi drvimo v smrt.

Sliši se grozno, ampak je res :) Tako pač je. No vmes je treba pa kaj početi. Na različnih področjih migam bolj ali manj povprečno, priznam pa, da sem mahnjen na elektroniko.

In tako sem sam sebi naročil “presenečenje”, ki je davi prišlo naravnost iz daljne dežele Japonske. Tam takšni in drugačni friki pridno izkoriščajo omejeno ponudbo Evrope in celo ZDA na področju raznih Sonyjevih igračk, naredijo “prodajno akcijo”, jih predelajo, “poevropijo” (tipkovnica, OS ipd.) in potem z DHLom pošiljajo po svetu takšnim in drugačnim frikom.

Moja nova igračka - Sony Vaio P

Moja nova igračka - Sony Vaio P

Računalnik je z menoj vedno in povsod in tudi 1320 gramov težki ThinkPad x300 je postal “pretežak”. Če je to suženjstvo, razvada ali kaj tretjega ne vem, vsekakor pa mi je jasno, da je moja povprečna produktivnost posledica tudi primerne opremljenosti. Tako lahko delam karkoli, kjerkoli. Imam 5 minut časa med hranjenjem, pa spišem PR, imam 10 minut časa med čakanjem v avtu, pa nardim to-do list, čakam na letalo, pa osnujem kaj tretjega… Sony Vaio P s 600 grami in neverjetno majhnostjo je seveda odličen sopotnik, predvsem pa omogoča bistveno – dostop do interneta vedno in povsod z vgrajenim WWAN modulom,  GPSom, WLANom in seveda vsem ostalim. Ekran tega 8″ širokozaslonskega malčka po kvaliteti slike in resoluciji (1600 x 768 px!) na 8″ prekaša ne le ThinkPadovega ampak večino novodobnih ekranov na prenosnikih. Sony s kvaliteto ekrana in slike res nikoli ni bil med povprečnimi.

Malce slabše se obnese ta mala baterija, ki s svojimi 3 urami in 30 minutami ni najbolj posrečena za tak ultra-mali-prenosnik, ampak morebiti se kdaj v prihodnosti polastim ta velike baterije, ki premore 6 ur. Še vedno relativno malo za takšno igračo. Ima pa zato polnilec velikost 1/4 škatlice za cigarete in je tako majhen in priročen, da tudi ni težav.

Škatlo DHLa sem z iskrivimi očmi petletnega otroka scefral, originalno embalažo računalnika pa odpiral s previdnostjo švicarskega sestavljalca dragih ur. Zdaj pa me čaka še nekaj igrajčkanja z driverji in ostalimi upgrejdi sistema. Juhu.

Vse najboljše Anže :)

Filed under Igračke Tagged with , , , , ,

Avtomobilska varnost

1. maj 2009 Komentiraj

Kmalu po začetku resnejše (številčnejše) serijske proizvodnje avtomobilov in razmahu tega priljubljenega prevoznega sredstva, so inženirji začeli razmišljati tudi o varnosti.

Sprva, ko so avtomobile vozili zgolj veljaki – teh pa je bilo malo, tudi avtomobili niso bili “nevarni”. Pravzaprav se je bolj pogosto pripetilo, da je kdo povozil srno, kot treščil v drug avto.

Razvoj je šel sprva v smer trdnosti avtomobila. Avte so naredili tako trdne in močne, da se je po trku na avtu komajda še kaj poznalo. Recimo – spraskan je bil lak ali pa vdrt odbijač. Resna škoda se je seveda pripetila vozniku in ostalim potnikom v avtu, ki so se zaradi velikega pojemka (obratno od pospeška, ko se v kratkem času močno zmanjša hitrost), popolnoma razcefrali…

Kaj se sploh zgodi ob hujšem trku? Ne glede na kvaliteto avtomobila se le ta v kratkem času ustavi. Človek ima določeno maso in in hitrost. To je gibalna količina. Avto se ustavi, človek naj bi se tudi. Avto se dandanes tlači in krivinči, kinetična energija se spreminja v notranjo. Kaj pa je s človekom? Podobno, le da tu nastopi težava. Človeški organi niso zmožni prenesti (pre)velikih pojemkov. Tudi v najdražjem avtu lahko človek ostane od zunaj nepoškodovan, a ga pobere zaradi notranjih krvavitev, ki so posledica poškodb notranjih organov.

V teh “starejših” trdih avtomobilih, ki so se ob trku komajda kaj “speštali”, se je toliko bolj “speštal” človek. Z organi vred si bil takorekoč utekočinjen in ti ni bilo več pomoči.

Zračne blazine, samozatezni progresivni varnostni pasovi in seveda kopica drugih modernih rešitev, ki jih premorejo malodane vsi avtomobili, ki danes pripeljejo na trg, močno dvignejo stopnjo varnosti v primeru trka in s tem možnost preživetja ali pa vsaj čim manjših poškodb.

Izjema so Kitajci. Ko sem enkrat povsem po naključju prebiral neke AMZS teste o varnosti avtomobilov in preletel število zvezdic vse od Renaulta pa do Mercedeza, sem vmes naletel na neko kitajsko stvaritev, ob kateri je stalo 0 (nič ja – nobena!) zvezdica, dodatno pa je bilo zapisano “Pozor! Avto je smrtno nevaren!”.

Ob tem se seveda človek vpraša zakaj bi tak avto kupil? Najbrž je odločilni faktor cena, saj takšen smrtno nevaren avtomobil stane precej manj kot katerikoli drugi “evropski” malček na štirih kolesih. A vendar mislim, da bi bilo bolj pametno takšnih avtomobilov sploh ne pustiti prodajati.

Pa še ena reč se mi zdi fascinantna. Sedaj, ko so recimo z varnostjo za potnike v avtomobilu “že daleč”, in je v primerjavi z varnostjo izpred na primer 50 let neverjetno napredovala, se inženirji ukvarjajo tudi z varnostjo za ostale udeležence v prometu. Pešči. Prav hecno se mi zdi, ko berem kako je en avto pešcem bolj prijazen. Tudi tu gre seveda za t.i. mehka področja na prednjem delu avta, ki naj bi ublažila oz. bolje absorbirala trke z glavo. Auč in grozno.

Zato vozimo po pameti. Predvsem to velja za razne cestne “razbojnike” in divjake, kot oni zadnjič, ki je že 2x povzročil nesrečo s smrtnim izidom in se še sedaj preganja po cestah. Naš sodni sistem je res hecen… Me prav zanima kaj bo s tolovaji iz Litije in okolice, kjer strašijo z motorko in dobesedno strežejo po življenjih tamkajšnjih krajanov…

Filed under Igračke, Prebliski, blodnje, Vse objave Tagged with , , , , ,

Blu-ray mediji

25. marec 2009 Komentiraj

Že nekaj časa razmišljam, da bi končno kupil Blu-ray, ki ga potrebujem za “peko” HD filmov … Najprej sem mislil, da se format itak ne bo prijel, kot se ni HD DVD, a sem se očitno motil. Precej razširjena zadeva je namreč postala in to v kratkem času! Edino kar me še vedno pošteno moti pa je cena medijev. En BR-D stane preklemanskih 7 EUR!

Če bo kaj časa bom poskusil enega izmed HD filmov spraviti v BluRay format, da vidim kaj se zgodi po “transcodingu”. Če mi bo všeč, bo najbrž res čas, da se naroči blu-ray :)

Filed under Igračke, Vse objave Tagged with , , , , ,

Facebook mobile

31. januar 2009 2 Komentarjev

Na spletnem naslovu Facebook mobile se po obisku s telefonom v bistvu da na tej vse-svetovni virtualni budalaštini od Facebooka da početi takorekoč vse. Štelati profil, dodajati fotografije, komentirati in sploh početi vse kar se na facebooku počne. In to je?

Dobro vprašanje, saj FB različnim osebkom predstavlja različne stvari. Nekaterim služi za preganjanje dolgčasa, drugi na njem spoznavajo “širni svet”, tretji si do neskončnosti urejajo svoj profil in tako dalje. “Vsako tele ima svoje vesele!” – ali tako nekako pravijo. Le da bi v primeru Facebooka vsekakor bila primernejša žival ovca. Tem je skupno to, da se množično odločajo za isto reč.

Vsaka čast izumitelju, saj narediti koncept in takšno spletno zadevo, ki tako zelo “pije vodo”, kot to dela Facebook – aleluja! Dnevno se registira ca. 420.000 ljudi! Meni kar nepredstavljiva številka, vsekakor pa izjemen razcvet in uspeh.

In kaj je na FB tisto, zaradi česar imam na njem tudi sam “odprt” račun? Všeč mi je osnovna ideja oziroma koncept – “povezovanje” in vsaj virtualni stik bodisi z nekdanjimi sošolci, kolegi ali daljnimi (razseljenimi) prijatelji, s katerimi se sicer ne vidiš v real lajfu. Ali pa vsaj ne pretirano pogosto.

Filed under Igračke, Vse objave Tagged with ,

Alpinizem je drag hobi

13. januar 2009 4 Komentarjev

Pred dnevi sem razmišljal kako zelo drag hobi alpinizem pravzaprav je.

Športni hobi kot so tek, drsanje na ledu, rolkanje, mogoče celo rekreativno kolesarjenje so v primerjavi z alpinističnim zalogajem pravi berači. Za tek potrebuješ športne copate, cenejše ali dražje, vsekakor lahko greš ven in tečeš. Mogoče celo bos.

Pri alpinizmu pa je razpon v vsoti denarja, ki ga zmečeš za opremo, gromozanski. Težava se pojavi pri tem, da četudi hočeš samo občasno ledno plezati in si opreme ne izposojaš, temveč jo kupiš, si že z zelo osnovno opremo na trimestnih številkah. Če kupiš opremo prvič in vse novo, srednjega razreda, si že na pošteni štirimestni številki. Če te zadeva “zagrabi” in želiš plezati več, bolj pogosto, samostojno in da vodiš navezo, postanejo številke neokusne.

Praktični primer – redne cene zgornjega srednjega cenovnega razreda za novo opremo:

  • cepina, 300 EUIR
  • dereze, 150 EUR
  • ledni vijaki, 8 kosov, 320 EUR
  • hlače, 200 EUR
  • jakna/softshell, 300 EUR
  • pas, 100 EUR
  • nahrbtnik, 100 EUR
  • rokavice, 100 EUR
  • čelada, 70 EUR
  • vponke, sistemi, drobni inventar, 200 EUR
  • prvi sloj tehničnih oblačil, po domače “švic perilo”, 100 EUR
  • čevlji 270 EUR
  • vrv, 200 EUR

Najbrž sem še marsikaj pozabil, ampak takole čisto v osnovi je tega prekletega materiala za celo goro denarja. Natančneje za malenkost manj kot 2.500 EUR, pri čemer govorimo o dnevnih turah (brez spalne vreče, kuhalnikov, loncev, čelne svetilke ipd.).

In ko pomislim, da smo bili (in so tudi danes) tečajniki in začetniki (alpinisti) pretežno študentje/dijaki, so takšni finančni zalogaji podobna utopija kakor nakup stanovanja dandanes. Še s pridnim delom, služenjem denarja in varčnim ravnanjem z le-tem, tudi po več-mesečnem kupčkanju le-tega ni dovolj, da bi si človek “kar tako kupil” opremo. Postopoma in počasi, pa kak star kos, ki se ga nadomesti – tako še gre, ampak to traja!

Vsakič, ko si ogledam kakšen starejši film ali fotografije plezalcev izpred nekaj desetletij, si rečem samo – vsaka jim čast! Plezanje v težkih usnjenih čevljih, z okovankami pritrjenimi s paščki, dolgi leseni cepini, statičnimi vrvmi, brez vseh pripomočkov in ostalega – a so vseeno plezali in Splezali veliko smeri, ki so še v današnjih časih dostopne le najbolj izurjenim navezam. Kljub vsej moderni opremi, s katero je isti smer/vzpon precej lažja.

A prave rešitve še nekaj časa ne bo. Že dolgo je edini faktor pri ceni – količina! Vsakoletne podražitve zimske alpinistične opreme so skladne s podražitvami ostalih artiklov za potrošnjo, marže ostajajo visoke, količine prodane opreme ostajajo na nekako istih “majhnih” nivojih, cene so še vedno (pre)visoke. Z majhnimi mislim relativno, z npr. količinami pralnih praškov, ki se prodajajo v milijardah kubikov. Če bi bile Cobre (cepini Black Diamond) za npr. okopavanje vrta – za kar jih sicer nekateri celo uporabljajo – mišljene za široko potrošnjo, bi jih v Merkurju zlahka kupili za kakšnih 30 EUR, devetino siceršnje cene …

Filed under Igračke, Vse objave Tagged with , , , ,

Podvozje za zimsko plezarijo

6. januar 2009 6 Komentarjev

Imam eno resno težavo! Nobene dereze, ki jih imam doma, mi ne pašejo na čevlje, ki sem jih pred kratkim kupil za trdo zimo in mini odpravice – La Sportiva Spantik.

Čevlji La Sportiva Spantik

Čevlji La Sportiva Spantik

Ker so bojda zelo topli in posledično malo bolj “debelušni”, nanj ne moram pripeti niti derez Grivel Rambo 4, niti 2F niti BD SabreTooth. Zdaj se oziram za Grivelovimi G14, ki so modularne – lahko so z dvema zoboma, lahko z enim. Ker sem se povsem navadil na plezanje z enim zobom in ker so v kombiniranem terenu enozobe dereze dejansko “lažje za uporabo”, bom tudi G14 nemudoma predelal iz 2 na 1 zob.

Dereze Grivel G14 NewMatic

Dereze Grivel G14 NewMatic

Edina rešitev pa je očitno v sodobnem sistemu pripenjanja “NewMatic” kot ga imenuje Grivel, kar pomeni, da imajo dereze spredaj nekakšno košarico in so torej polavtomatske.

Zdaj me torej čaka, da dereze poiščem in jih preizkusim, če bodo vsaj te pasale. Sodeč po fotografijah Marka Prezlja bodo, saj enako kombinacijo čevljev Spantik in derez uporablja tudi Steve House.

Filed under Igračke, Vse objave Tagged with , ,

Nahrbtnik za dnevne ture – Flight 28

5. januar 2009 Komentiraj

Danes sem končno dobil nov nahrbtnik. Ko sem dvignil paket na pošti, se mi je zdel blazno težak, a sponzal, da so v škatli še druge dobrote :)

Nahrbtnik je najbolj možne kičaste in kričeče barve – a z namenom. V slabem vremenu in v kakšnih neprijetnih situacijah imam v hribih rad, da je oprema (in z njo jaz) viden. Če ruzak kje iščeš v megli, če ti kamorkoli pade, če ga pustiš pod steno in vmes močno sneži, pa ga malo zasiplje in tako dalje.

Velikost je primerna za daljše poletne enodnevne ture in seveda za zimsko dnevno plezarijo. Nahrbtnik je sorazmerno lahek in je nadomestil moj dosedanji, kar rekordnih 5 let (upo)rabljeni Black Diamond Speed, pravtako 28L.

Prednost manjšega ruzaka sem že večkrat spoznal. Čeprav vedno pakiram “minimalistično” in večinoma vse pustim doma, večkrat tudi hrano (hvala Grega, Tadej, hvala Bor, hvala Arne in ostali soplezalci :) ) – je dejstvo, da če imaš velik nahrbtnik, več vzameš. Kar še kaj zabrišeš notri, češ – saj je prostor. S temi “manjšimi” nahbrtniki teh težav nimam in ravnotako spravim notri prav vse kar potrebujem. Filozofija je nekako takšna, da za plezanje hočem čim manjši nahbrnik, ki je lahek in me ne ovira, na dostopu pa že potrpiš, če ni vse optimalno spakirano v notranjosti.

Kadar vrv in čelado dam na zunanjo stran, mi notri v bistvu vedno ostane toliko prostora, da niti ne vem s čim bi ga zapolnil. Tako mi na primer nikoli ni jasno kako imajo lahko nekateri turni smučarji 45L nahrbtnik za triurno turo. Nekateri ga imajo zato, ker pravijo da lepše “drži smuči”, drugi zato, ker je to pač edini, največ pa je takšnih, ki pravijo: “ja kako vendar pa bi imel lahko manjšega- poglej, še ta je poln!”

Kako se tale Sulphur (žveplo) barva nahrbtnika obnese v praksi še ne vem, bojim pa se, da me bodo poleti spet obletavali roji muh. Jasno zato, ker bom preznojen in smrdeč sopihal navkreber, a tudi zato, ker muhe in insekti v splošnem “cepajo” na žive barve – rdeča, modra, vijola, ipd. Narava je takšne barve cvetov naredila zato, ker se na tak način prenašajo plodi. Pride čebelica, metulj whatever in bzzzzz se guzijo po barvastem cvetu in odletijo in brezbrižno oplajajo vsa obiskana letališča (cvetove). Pocestnice bi bil napačen izraz, primernejši se mi zdi poletališčnice.

Pustimo to živalsko gonjenje in razmnoževanje ta hip ob strani in preidimo k bistvu. Uporabnost nahrbtnika. Pred leti so v gore nosili velike krošnje, potem so sledili nahrbtniki z okvirjem, danes so sodobni nahrbtniki pač takšni kot na zgornji fotografiji. Lahki, uporabni, pretežno brez odvečne navlake. Obstajajo sicer še mnogo lažji, a ker je ta velikost nahrbtnika pri meni največ v uporabi in ga ne bi menjal vsak mesec – bom potrpel in nosil teh 1200 gramov hočeš-nočeš teže s seboj.

Ko bom z nahrbtnikom preživel kakšno zanimivo avanturo (kot na primer davnega februarja 2001 v Chamonixu, ko sem v bivaku spal z nogami v nahrbtniku), pa se še oglasim. Ali pa, če mi bodo skušali insekti, mahnjeni na žvepleno barvo, storiti silo!

Filed under Igračke, Vse objave Tagged with , ,

Test softshella – Mammut Jannu Extreme

23. december 2008 6 Komentarjev

Ta vikend sem imel na Vršiču priliko dodobra preizkusiti svoje novo tehnično oblačilo za zimski alpinizem in turno smučanje.

Mammut Jannu Extreme je najsodobnejši “softšel” švicarskega proizvajalca, ki temelji na najnovejših materialih in preizkušenih krojih. Pred kratkim sem pisal o svojem “slogu” ali bolje rečeno sistemu oblačenja za v (zimske) gore in avanture, ki jih tam zganjam. Ker je eden izmed ključnih delov omenjenega sistema t.i. vrhnji sloj (bodisi gore-tex hardshell ali trenutno Jannu softshell), se mi zdi smotrno, da Jannu Extreme malo bolje opišem in s tem morda pomagam k pravilni odločitvi še komu, ki je na tem, da preživeti “čebulni” sistem oblačenja naposled zamenja s sodobnejšim modularnim.

Jannu Extreme sem imel kot omenjeno ta vikend možnost testirati v širokem razponu temperatur, a v sicer milih zimskih razmerah. Toliko bolje, saj je tako resnično prišla do izraza vrhunska zmožnost dihanja, ki me je nemalo presenetila. Pred Jannujem sem imel nekaj softshellov, ki so bili vsi tanjši in hladnejši, kot tudi precej sodobnih hardshellov. S slednjimi primerjave v dihanju sploh ni mogoče napraviti, je pa Jannu na moje presenečenje tudi mnogo bolj “paropropusten” kot prejšnji softshelli. K temu verjetno precej pripomore nova tehnologija in C_change membrana, ki se prilagaja klimatskim spremembam. Kot omenjeno je Jannu super dihal v vlažnem vremenu in pri temperaturah okrog -2 stopinji pod ničlo.

Med hojo in plezanjem je Jannu udoben in ne ovira gibanja okončnin, všeč pa sta mi tudi visoko pozicionirana prsna žepa, katerih odpiranje ne moti niti plezalni pas niti naramnice nahrbtnika. Premišljeno nagnjeni zadrgi pa omogočata preprosto odpiranje z eno samo roko tudi v bolj neudobnih telesnih položajih.

Vetrna zaščita Jannuja je 100%. Ker sem med vikendom kar nekaj ur prebil na vetru (na motornih saneh) med 40 – 70 km/h, lahko mirno trrdim, da je za veter Jannu popolnoma nepropusten. Zanimivo zasnovan sistem kapuce in njenega zapiranja pa omogoča ne le preprosto obračanje glave s čelado in kapuco na glavi, temveč tudi popolno zaščito predela obraza – okrog brade in nosa. Luknjice v materialu poskrbijo za čim manjše rošenje sončnih ali smučarskih očal.

Kaj še povedati o tem najnovejšem izdelku Mammuta iz Švice? Morda edino slabost, ki sem jo do sedaj zaznal … In sicer teža. Velikost M namreč tehta 750 gramov, kar je v primerjavi z mojim prejšnjim softshellom dvakratna teža in s hardshellom ArcTeryx kar trikratna teža. Ker pa je smisel softshella prav ta, da se ga nosi čimveč in ob širokem razponu temperatur, je to v bistvu kos opreme, ki je “venomer” na tebi in je torej “teža za v nahrbtnik” nična.

In zakaj kanim Jannu Extreme uporabljati?

Meni osebno bo služil predvsem za:

  • zimski alpinizem
  • ledno plezanje
  • alpinistično/turno smučanje
  • daljši plezalni izleti v zelo mrzlih krajih

Ne bom ga uporabljal za na odprave, ker je pretežak in ker je tam razpon temperatur vendarle prevelik, ravnotako pa ga ne bom uporabljal v toplejših mesecih, ker mi je navadno precej vroče in še tako dobro-dihajoč material ne diha tako dobro, kot če ga nimaš na sebi.

Prednosti in slabosti

Slabosti

  • cena
  • teža
  • “powder skirt” oziroma krilce za pršič – le-to je sicer snemljivo, a se mi zdi za tako tehničen softshell povsem odveč

Prednosti

  • super diha
  • izvrsten dizajn in zasnova kapuce in zaščite obraza
  • kvalitetne zadrge
  • premišljeno postavljena prsna žepa
  • izbor materialov
  • prostorna kapuca

Če bi me torej vprašali ali nakup svetujem, bi bil moj odgovor vsekakor DA.

Mammut Jannu Extreme je jakna, ki nadomesti celo paleto oblačil “tretjega” sloja in je optimalna za vse aktivnosti v hladnejših mesecih.

Več informacij pa tukaj oziroma na strani zastopnika in prodajalca v Sloveniji.

PS: Mammu Jannu Extreme pa je v pomoč tudi pri zimskih poletih …
Foto: Marko Albreht

Filed under Igračke, Tržnica, Vse objave Tagged with , , , , , ,

Sistem oblačenja za v gore pozimi

12. december 2008 2 Komentarjev

Raznoraznih principov ali pravil, če hočete – oblačenja za zimske/gorniške/alpinistične ture je malo morje, sam pa sem po mnogih iteracijah, upoštevanjih nasvetov, lastnih izkušenj in drugega, prišel do nekaterih zaključkov, ki bi znali biti še komu v pomoč pri izbiranju ali nakupovanju prvega “seta” gorniških oblačil.

Polna bojna oprema oblačil za na primer daljšo zimsko plezalno turo se pri meni sestoji iz:

  • sodobne (volnene) ergonomske nogavice – vedno hkrati nosim samo ene
  • tanko oprijeto dolgo spodnje perilo Patagonia Capilene M (hlače) ali Mammut Denali Powerstrech pajkice (ko je hladneje kot -10 stopinj)
  • Nike/Adidas popolnoma oprijeta majica brez rokavov iz najsodobnejših materialov
  • Patagonia capilene M dolga T-zip švic majica za toplejše dni (do -10)
  • Mammut Aconcagua T-zip pullover iz powerstretcha za hladnejše dni (hladneje kot -10)
  • Hlače Mammut Transmission Hybrid softshell za “ornk” zimsko plezarijo
  • Mammut hlače iz schollerja za ta hecne dneve in bedarije
  • Mammut Jannu Extreme Softshell (no ta je na poti iz fabrike) trenutno pa Patagonia softshell ali ultralahki paclite goretex
  • Obvezno poleg še bodisi Columbia 800 cuin puhasti brezrokavnik (za daljše smeri in mrzle dni) ali pa Patagonia ultralahki sintetični puhasti pullover. Za zares mrzle dni in dolge smeri (potencialno bivak) oboje, skupaj 500 gramov)
  • rokavice Patagonia stretch na prste
  • rokavice Arcteryx iz windstopperja
  • Mammut protektorji palčniki za zares mrzle dni
  • powerstretch podkapa
  • trak za ušesa (ob mrazu pod -15 kombiniram podkapo in trak)

Prednosti ekstremno oprijetih “pod”majic kot na spodnji fotografiji so predvsem dobro odvajanje vlage in to, da tudi ko damo nahrbtnik dol, pod katerim je vsak v vsaki še tako dobri “švic majici” moker, topel občutek. Direktno grejejo tudi ledvica, za katera je itak znano, da če nam je tam toplo, da čutimo toploto povsod. Kar se mene tiče ta “pregovor” drži.

Tečen med fotografiranjem v sneženju v Nike tehnični majici za odvajanje znoja

Tečen in moker med fotografiranjem v sneženju v Nike tehnični majici za odvajanje znoja

Sintetična puhovka in puhasti brezrokavnik sta odlična toplotna izolatorja, ki tehtata mnogo manj kot primerljivo topli flisi (če sploh obstajajo), poleg tega se zložijo v smešno majhne paketke in so tako vedno z menoj. Ker praktično vedno plezam z nahbrtnikom, jih med plezanjem dam v nahrbtnik, na varovališču pa nataknem preko zgornjega softshella ali goretex hardshella.

En zelo zanimiv kos opreme, ki ga že nestrpno pričakujem, je nov Mammutov Jannu Extreme softshell, ki bojda nadomesti vse druge tehnične obleke za zimo. Zanj sem se odločil po priporočilu, sicer pa sem se o tehnični dovršenosti in izjemni vodoodbojnosti predhodnika – kultnega softshella Mammut Laser, ki ga ima pol članov našega društva – ko sem videl, da je tudi po večurnem deževju in sneženju na odpravi v Kirgizistanu še kar držal vodo. Skoraj neverjetno in če ne bi videl na lastne oči, še vedno ne bi verjel. Ta Nanosphere tehnologija očitno res ni od muh. Ko zadevico dobim in jo stestiram, spet kaj napišem…

mammut-jannu-extreme

Filed under Avanture, Igračke, Vse objave Tagged with , , , , , , ,

YouTube odslej tudi v (polovičnem) HD

9. december 2008 Komentiraj

Super! Ko sem že mislil, da bodo youtube po kvaliteti slike prehiteli že čisto vsi, sem se pravkar ugriznil v jezik. Odkril sem namreč, da YouTube odslej predvaja tudi (polovični) HD, resolucija in ostrina slike sta nenadkriljiva, edinole pasovna širina jih “jebe” očitno, ker se na trenutke zadeva malce zatakne.

Kako izgleda polovični HD skompresiran na YouTube pa si lahko ogledate v zadnjem videu… Za primerjavo:

Navadna kvaliteta

(polovična) HD kvaliteta

Je razlika očitna?

Filed under Igračke, video Tagged with , , , , ,

← Older posts

Newer posts →

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.