Bolha namesto kina

Se še spomnite avtomobila, ki smo ga klicali Bolha? Takšna prikupna mala škatla na štirih kolesih, v katero si – v primeru, da si bil večji kot 190 cm, že kar zelo težko zlezel. Poleg tega so bile Bolhe v letu, ko sva jo z Borutom kupila, že zelo “dotrajane” in nasploh ne prav zaželene. Tako sva se nekega dne odločila, da je kino predrag štos in da v bistvu filmi povečini niti niso tako v redu, da bi si jih bilo vredno ogledati.

Pred nama se je ponujala posebna priložnost. Bolho sva imela možnost kupiti za bivših 15.000 SIT. Nisva prav dolgo razmišljala ali oklevala ob dejstvu, da je bila Bolha neregistrirana in da tudi ni imela nobenih možnosti, da bi se še kdaj vozila v prometu. A je za to tudi nisva potrebovala.

Ko sva avto plačala sva morala z mojim tedanjim avtom še na bencinsko črpalko po gorivo za Bolho. Natočila sva do vrha in že je zabrnel motor v njenem zadnjem delu. Takoj sva se podala na spoznavno turo. Kar čez Sračjo dolino. Ker je bila ura že pozna, midva oba pa precej objestna, nisva šparala z gorivom in posledično ne “z gasom”. Super je šlo, tako čez šodr, kot čez vodo, luže, blato in vse ostalo kar naju je na gozdni cesti čakalo. Naposled sva jo parkirala v naselju, kjer sva živela in jo “okrasila” še z natisnjenimi ponarejenimi tablicami. Odšla sva spat, s težkim pričakovanjem naslednjega dne.

Zbudila sva se v megleno in hladno jutro. Povrh vsega je bilo zelo vlažno. Izpolnjeni so bili torej vsi pogoji, da se ljudje rajši zadržujejo v svojih domovih in ceste ter naravo prepustijo otročadi. Nama.

V kakšnem desetem poskusu je Bolha vžgala! Kar zavriskala sva od veselja in zadovoljna pričela “umirjen” dovoz do prej omenjene gozdne ceste. Takoj, ko je bila za nama “nevarna čistina” (1 km odsek “ta prave” ceste, ki je vodila v hosto), sva pohodila gas. Kakšno uro sva se vozila gor in dol po Sračji dolini, ko naposled ni bilo več zanimivo voziti samo po cesti.

Kot nalašč so tam nekje na odročnejšem delu ceste gradili nekakšno progo za tekmovanje s kroskami (motorji za po terenu, če se ne motim). Takoj sva se počutila poklicane za tekmovanje, da vidiva, če nama uspe z Bolho priplezati do vrha strme klančine.

Prvi se je kot voznik preizkusil Borut. Vzel je zalet in z močnim hrumenjem dotrajane mašine od Bolhe sva priplezala nekako do polovice. Sledil je drugi poskus. Tokrat se je bolj opogumil in tudi že spoznal, da Bolha niti ni tako slaba. S ful gasom sva tako letela z zaletom prek visokih trav opuščene gozdne ceste, vse dokler se cesta ni spremenila v kakšnih 40 stopinj strm breg. Bolha je rjovela, jaz pa sem se vse bolj krčevito oklepal okvirja od vrat pri odprtem oknu. Vsake toliko sem med zobe dobil kakšen kos zemlje, ki je odletela izpod kolesa in se nerodno znašla na mojem obrazu in drugod v potniškem prostoru. Ker je bilo tako strmo, da nisva dobro videla predse, sva tako ob nekem trenutku, ko je Bolha še vedno imela zalet in kakšnih 40 km/h brzine, spregledala nekakšen prekop. Dobrega pol metra širok je tako lepo akomodiral celotni premer gume od bolhe in samo sreči se imava za zahvaliti, da sva še imela dovolj hitrosti, da sva ta nesojeni jarek prevozila. A tudi to ne brez posledic.

Avto je tako silovito zabilo v luknjo, da je po vsej dolžini podvozja zahreščalo, naju z Borutom pa z glavami zabilo v strop. K sreči sem imel dobre reflekse in sem se dovolj hitro ustrašil sunka ter končno zaprl usta in se nehal režati. Če se ne bi, bi mi namreč manjkalo nekaj zob. S svojo bučo sem namreč kresnil naravnost v strop in zatem še v moja (sovoznikova) vrata oziroma okvir le-teh.

V tem drugem poskusu sva tudi premagala strmino in prišla na pravo gozdno pot. Ker je bila preozka za vožnjo, sva pač improvizirala in se nasploh obnašala zelo nespametno. Kmalu sva se namreč z avtom vred znašla na strehi. Ne vem kaj mi je bilo, da sem se tako ustrašil in sva takoj splezala iz avta in stekla stran. Najbrž sem preveč gledal filme in mislil, da se bo avto kar sam po sebi vžgal. Ker ognja ni bilo od nikoder, bencin pa je le počasi kapljal iz dotrajanega tanka in mimo slabih tesnil, sva z Borutom sklenila, da s pomočjo vzvodov avto obrneva nazaj v pravi položaj. Z dolgimi debelimi vejami sva ga tako po klancu navzdol zavalila na kolesa in bila pri tem celo uspešna. Tokrat sem za volan sedel jaz in z največjim užitkom avto s hitrostjo spustil po bregu navzdol. Jarek, ob katerem sva gor grede oba skoraj izgubila zobe, sva previdno obšla po desni skozi grmičevje.

Avto je počasi začel sopihati. Ta dan je namreč preživel še mnogo skokov, karambolov v skale in drevesa in tudi nekatere prave trike, ki sva jih oba z Borutom dotlej gledala samo na Camel Trophyju po televiziji. Povsem blatnega in polnega trave sva parkirala in nove avanture prestavila na prihodnje jutro.

Spet sva začela zgodaj, takistvo v slabem in neprivlačnem jutru. Z avtom sva postajala vse bolj neizprosna in tako se je Bolha kmalu uprla. Najprej sva polomila menjalnik, tako da je delala samo še vzvratna prestava in 1. za naprej. Obese koles so se zaradi skokov, vožnje po stopnicah in drugih trikov pravtako utrudile in začele kazati znake staranja. Kolesa so namreč stala povsem postrani, na mestu kje se dotikajo tal vsaj 10 centimetrov bolj navzven kot zgornji del. Tudi odbijači so bili precej transformirani in nasploh cel avto ni več dobro izgledal, bil pa je že tudi komaj vozen.

Ne le, da je odslužil svoje 3 dni tlake, kar je 5000 SIT/dan in 2500 SIT/osebo – bil je vsaj 10x boljša zabava kot nekaj filmov, ki bi jih za ta denar pogledala v kinu. Povrh vsega sva potem avto za nadaljnjo rabo prodala naprej nekim ne-slovensko-govorečim mulcem, in si tako pokrila še stroške za gorivo, ki sva ga bila porabila v teh dneh.

Pa varno vožnjo!

Po operaciji oči

Še sem živ! To je dober znak… Zaenkrat sicer pišem še “v megli”, ampak dejansko je ta preizkušnja za menoj!

Na dolgo in široko bom celotno reč opisal, ko bolje spregledam, zaenkrat pa samo prilagam vsoj sistem beleženja – torej kako sem kapljal v očesi raznorazne ”začimbe”, ki so mi jih zabičali jemati po operaciji. Pa še ena fotografija takoj po operaciji izpod sončnih očal. Da pa me ne bi kdo zmerjal za slabega fotografa - sploh Samo, ker tudi sam dela čist neostre fotografije z njegovim 300 fix objektivom, kr neki tam pritiska v tri krasne :) - namenoma sem naredil neostro fotografijo, ker če jaz ne vidim ostro, zakaj bi potem na sliki vse delovalo ostro. Nima smisla. Ko pa spregledam, bodo vse fotke ostre, obljubim!

Sicer pa je za mano nekaj neprespanih noči in dolgih dni mižanja… Če bom 100% spregledal in videl kot sokol, potem je bilo vredno. Še naprej držim pesti, da tako tudi bo. Zdaj bom bojda 2 meseca na nekih steroidnih kapljicah. A sem se povsem neutemeljeno veselil velikih oči (“Da te lažje vidim… da te lažje pojem!”). Te kortiko-steroidne kapljice namreč zgolj preprečujejo nastanek prevelike brazgotine v enem izmed sedmih slojev nad epitelom, ki mi morajo na novo zrast na očeh…

Ljubitelji hišnih živali in deževnikov ne berite!

Tisti, ki ne mislite prebrati do konca in se kanite že ob prvih stavkih držati za glavo – ne berite dalje. Ostali – predvsem tisti, ki se navdušujete nad doma izdelanimi pripomočki - pa le pogumno branje…

Bilo je nekega vročega poletnega dne. Sopara in vročina sta naju z Borutom prikovala v hladno zavetje hiše. Staršev ni bilo doma, sestra je bila na nekem tečaju ne-vem-že-česa, mnogi prijatelji so že odšli na morje. Zaradi zares vztrajnega negodovanja sosede, ki nam je “uličarjem” neprestano težila, da zganjamo s tapkanjem žoge ob igranju košarke (“A res ne morete malo manj tapkati žoge, ko igrate?”) preveč hrupa, sem tisti dan sklenil narediti premor.

V Črnučah, kjer sem takrat živel, smo imeli v naselju cel kup mačk vseh sort. Od takšnih lepo negovanih domačih, z dolgo puhasto dlako, do razcapanih, zapuščenih ali potepuških. Izstopala pa je vsekakor ena prav posebna mačka.

Tej mački še danes ne vem imena, lahko pa jo malce podrobneje opišem. Pasma mačke je bila križanec ali mešanec, če želite. Po mojem mnenju nekaj med mačko in žabo. Dlaka je bila kratka, oči zelo narazen, zadnji par nog na O, prednje tace kratke, preža nadvse žabja. Križanec torej. Potem ji je v enem izmed bojev za oblast v naselju pes odgriznil levo uho. Ta pes se je imenoval Medo. Mešanec med japonskim ovčarjem in turškim bernardincem. ”Kr’neki” od psa, resnično. Kakorkoli že – ta pes ji je snel uho. Kasneje je izgubila še oko. Boji še vedno niso prenehali in ta mačka je postajala vse bolj podobna žabi in vse manj je imela mačje persone. Z Borutom sva predvidela, da bo najbolje, če bi jo odrešili muk. Za vedno.

Ko sva klicala na veterinarsko so hoteli o njej vedeti vse, da bi koga poslali, ki bi jo odpeljal ali pa vsaj pospravil. O slednjem sploh ni bilo govora. Zato sva sklenila zadeve po svoji deški pameti vzeti v roke. Kaj hitro sva se spomnila rešitve podobne električnemu stolu, ki naj bi še do nedavnega veljal za “najbolj humano usmrtitev”. Izdelala sva elektro šoker. Vzela sva dva stara adapterja, ki transformirata omrežno napetost 230V na 9V. Midva sva proces obrnila in napotost povišala. Vse skupaj sva pospravila v lično zmodelirano in natančno pobarvano črno škatlo, kjer sta na prednjem koncu ven štrleli dve smrtonosni rogovili, na zadnji pa se je bohotil navadni “šalter” za luč. Priprava za elektifikacijo žabamačke je bila tako končana.

Sledil je prvi preizkus. Našla sva ogromnega deževnika sredi asfaltiranega cestišča. Ker tam ni prav nič pripomogel k biotopu, kjer sicer rije po zemlji in zrači ter rahlja prst, sva ga sklenila uporabiti za preizkusnega zajčka. Inštrument je pokazal 1770 voltov izhodne napetosti, kar je po najinih mnenjih zadostovalo za usmrtitev homo sapiensa in seveda vsega manjšega. Da pa bi najine takrat bolj prazne glave dobile potrditev in da ne bi vse skupaj temeljilo le na predvidevanjih, sva napravo preizkusila na deževniku.

Potopila sva ga v vodo, ki sva jo nalila v pokrovček od kakava Benquick. Tisti rdeči plastični pokrovček z ostrimi robovi. Vanj sva položila tudi podaljšek žice, le-to pa pripela na najin elektro-šoker. Tri, dva, ena… Deževnik se je v trenutku zvil v kompakten klobčič, v celoti pomodrel, potem pa se spremenil v sluzasto gosto tekočino. Spremenil se je v temno rjavi akacijevemu medu podobni gel. Za vedno. “Odlično”, sva zinila v brk, “naprava kot kaže deluje!” Čas za mačke.

Ker se je tisti dan na TV-ju obetal zanimiv spored, sva – da bi lahko ležerno spremljala televizijo, v garaži poiskala še 20 m dolgo električno žico, ki sva jo spet pripela na elektro-šoker. Drugi konec sva znova položila v Benquick pokrovček, s to razliko, da je bila namesto vode v pokrovčku zvrhana merica slastnega mleka s 3,5% m.m. Usedla sva se pred TV in čakala, da se na vrtu prikaže mačka-žaba… s prstom na sprožilcu.

Sama sreča, da mačke ni bilo. Tako za naju kot za mačko. No predvsem zanjo, ampak tudi sam bi se danes, ko pomislim, kakšne bedarije sva počela, sekiral, da sva ubila degenerirano, a nedolžno mačko. Sreča! In šele potem, ko se nama ni posrečilo na oni svet spraviti nesrečne hibridne mačke, sva se zavedla, kakšno kozlarijo sva skoraj ušpičila. Cepca!

No… Da pa le ne bi bilo vse zaman in najin izum v mamljivi črni leseni škatli ne bi šel v nič, sva ta “šoker” uporabila za detonator bombe, ki sva jo izdelala prihodnji vikend. Velika električna iskra, ki je preskakovala med obema koncema kovinskih paličic je namreč za takšne reči kot nalašč. O bombi in silni eksploziji, ko je po vseh strehah v naselju deževal pesek iz kraterja, ki ga je povzročila najina bomba - pa kdaj drugič.

Lahko noč in sladke sanje.

Smrtonosni zajček

Na prigovarjanja obiskovalcev bloga in vsesplošnih kritik mojih gimnazijskih dni (o ja, tudi mami bere blog in sem jih že slišal – za nazaj!) bom nadaljeval z eno (ne smrdljivo) zgodbo o t.i. (tokrat imenovanem) smrtonosnem zajcu. Upam, da bo všečna.

Bilo je sončnega jesenskega jutra, če se ne motim enkrat prav tak čas kot je sedaj, ko sem malo razmišljal o lomnih zakonih, svetlobi in odboju le-te. Ker je v praksi vedno vse lažje razumeti in dojeti, sem se svoja teoretična razpredanja odločil podkrepiti z dejstvi.

Kot se najbrž vsi, ki ste hodili v šolo lahko spomnite, je bilo nad umivalniki, kjer smo morali, ko smo bili ”dežurni”, prati tiste smrdljive gobe in z njimi brisati tablo – ogledalo. Tako po občutku in spominu bi rekel, da je ogledalo merilo nekje pol metra v širino in kakšnih 40 cm v višino. Ker smo bili tisto uro v učilnici, ki je bila obrnjena naravnost proti jugovzhodu, so bili tako izpolnjeni vsi pogoji, da sem svoja teoretična dejstva podkrepil še s praktičnim preizkusom.

Nisem si namreč mogel kaj, da ne bi snel velikanskega ogledala in z njim vred stopil do okna. Naravnost nasproti tisti dan odprtega okna Bežigrajske gimnazije prikladno, kot na dlani, leži naselje Župančičeva jama. Najbližja stanovanja so od dotičnega okna oddaljena kakšnih 300 metrov zračne razdalje. Za mojega zajčka je bila to mala šala.

Nameril sem in sprožil. Gigantski zajec, ki je na stavbi bežigrajskega dvora zaradi razpršitve svetlobe naredil kakšne 4 kvadratne metre velik snop slepilne svetlobe, je že razveseljeval ne le mene, ampak – v to sem prepričan – tudi vse tiste, ki so preslišali budilko. V marsikaterem stanovanju so namreč z grozo vstajali mladi in stari, lepi in grdi, leni ter marljivi ljudje. Vsem pa je bilo enotno to, da jim tistega jutra ni bilo popolnoma nič jasno. Vsa stanovanja v katere sem naperil svojega uničevalskega zajca so namreč obrnjena na sever in tako praktično nikoli ne dobijo v stanovanje direktne sončne svetlobe. Tokrat pa jih je obsijalo s takšno močjo, da so najbrž mislili, da sanjajo, da gledajo nadaljevanje Armagedona, kjer Brucu Willisu ni uspelo sprožiti odrešilne bombe in Liv Tyler ni objela Bena Aflecka ob povratku na Cape Canaveral. Bolj kot so se približevali oknu, bolj so si z dlanmi prekrivali oči, da bi videli kaj se dogaja in če so v resnici še živi. Ko sem tako z zajcem strašil in budil vse kar je lezlo in ležalo po posteljah, sem dobil idejo, da bi bilo mogoče dobro posvetiti še komu.

Spravil sem se, ne da bi preveč razmišljal, na voznike. Ko sem na prehodu za pešče direktno pod našo gimnazijo oslepil nekaj šoferjev avtobusov številka 20 – via Fužine, so vsi po vrsti zaradi slepote v trenutku in sunkovito ustavili vozilo. Ko sem to nekajkrat ponovil sem se le spametoval in sklenil, da to najbrž ni preveč pametno, vsaj sodeč po zelo frekventno uporabljenih avtomobilskih hupah, ki so vozili za busom. Skozi zaprta vrata in prednje vetrobransko steklo avtobusa sem iz ustnic prebral vse mogoče sočne kletvice, kjer so mi občevali z mamo, sestro, bratom, celotnim sorodstvom in še psom. Slednjega k sreči nimam, a vseeno.

Ker se je ura že nevarno približevala odločilnemu trenutku, ko se v razred primaje učiteljica in za seboj zapre vrata, sem zadnje sladke trenutke izkoristil tako, da sem jo – dobesedno – posvetil nepriljubljenim birokratom. Tako sem še malo svetil po okoliških stavbah kakor daleč je neslo moje oko in dokler je bil položaj sonca še ustrezen za makasimalni svetlobni učinek.

Na koncu sem ujel še zadnji trenutek, ko sem ogledalo obesil nazaj nad umivalnik, saj se je takoj zatem v razred primajala takrat zelo nepriljubljena in kosmata tovarišica.

PS: To ni pošteno. Vsakič, ko napišem eno peripetijo, se mi porodi 10 novih. Ampak prihodnjič se preselimo še v osnovno šolo Danile Kumar. Ker se bojim, da če bom sedaj pisal samo o gimnaziji, da mi bodo na koncu še maturitetno spričevalo zaplenili.

Potrdilo o telesni aktivnosti in košarkarska žoga

Če se še malo spomnim na čase na fakulteti, mi danes ta trenutek pade na pamet šolska telovadba. In vsi z njo povezani absurdi.

Najbolj se mi je osebno zdel zanimiv ta, da sem moral JAZ nositi konec leta opravičilo za izostanek od telovadbe. Malo se mi je zdelo bedasto, če sem povsem odkrit, to pa zato, ker nisem ravno lenoba, ki bi ležerno poležavala v kavču, grizljala čips in srebala pivo. Vse to seveda pred televizijo.

Med faksom sem kar pridno migal. Štirikrat tedensko sem s Troštom premetaval uteži na fitnesu, enkrat na teden sem se razmigaval na umetni plezalni steni na agroživilski, med vikendi sem redno plezal ali smučal. Skupno torej v povprečju 5-6 dni aktivnosti na teden. In to ne nekaj na pol, ampak povsod na polno – več let sem imel tudi status vrhunskega športnika po kriterijih OKS.

No ampak na faksu sem si vsakič znova moral izmisliti zakaj ne hodim na šolsko telovadbo. Ni pomagalo, če sem rekel, da treniram drugače ipd., prav vsakič sem moral nositi takšna in drugačna potrdila. In ko se spomnim na šolsko telovadbo in košarko, ki sem jo v sklopu fakultete celo enkrat odigral, se selim h košarki.

Danes sem namreč kupil novo košarkarsko žogo! Ob torkih bomo namreč s kolegi s faksa in drugimi prijatelji igrali košarko. Spomnim se še časov konca osnovne šole in pa začetka srednje, ko smo vsak dan pratično od zore do mraka igrali košarko s prijatelji z ulice. No sedaj se mi je košarka spet zaluštala in v torek začnemo zares… Bom videl, če še zadanem kak koš Predsvem pa se veselim druženje in zabave, ki spremlja igre z žogo.

Crknjena riba v šolskem predalu

Upam, da med tistimi, ki spremljate moj blog, ni preveč mladih… Da kdo slučajno ne dobi podobno neumne ideje.

Bilo je daljnega leta 1999, ko sva z Janom, sošolcem na gimnaziji Bežigrad, uganjala marsikatere neumnosti. Tako sva se enega dne spomnila, da bi bilo npr. zelo zabavno podtakniti nekaj smrdečega v razred. Ker smo imeli razred povečini en in isti in se torej nismo selili, bi bil učinek dober.

Mahnila sva jo v tržnico v katakombe Plave lagune. Danes niti ne vem, če tam še obstaja, vem pa, da sva takrat povpraševala po 1 ribi. Ko naju je gospod vprašal, če potrebujeva 1 kilo, sva gladko odvrnila, da bo dovolj 1 sama riba. Čudno se je namuzal in nama ribo kar poklonil in naju odslovil. Super – še plačati ni bilo potrebno. Odbrziva nazaj na šolo, saj se je glavni odmor že iztekal. V predal, ki je vgrajen v mizo učiteljev, sva položila ribo. Pred tem sva jo z vrečko vred nekajkrat z vso silo zalučala v steno, na tla, v strop in spet v steno. Vse to seveda zato, da bi bil primerno zmehčana in da bi karseda dobro gnila.

Tako sva jo torej lepo zmehčano in razrahljano položila v predalnik. Predal sva zaprla, na zadnji strani pa sem ga z bor mašino in dvema samovreznima vijakoma privijačil v samo ploščo mize. To je seveda onemogočilo, da bi se predal odprl in očistil. Da bi bila mera polna, sem posnel še glave vijakov, tako da se jih ne bi dalo kar tako odviti.

Vsa blesava sva se svoji neumni potegavščini smejala, čeprav sva vedela, da najlepše šele prihaja… Riba pač potrebuje svoj čas, da dobro zgnije in da jo zob časa pošteno napade. Ker je bil petek, smo židane volje prebrodili tistih nekaj zabavnih šolskih ur in jo ucvrli domov. Z vrtalno mašino v nahrbtniku vred.

Ponedeljek. Navadno so ga vsi sovražili. No midva z Janom sva seveda cel vikend študirala, kako super dobro bo v ponedeljek videti kakšni so rezultati. In res, kot navadno sva prišla med prvimi in v razredu je tako neznosno smrdelo, da sva še sama malo postrani gledala. Ko so sošolci in sošolke, eden za drugim prihajali v razred, so najprej vsi nasmejani zakorakali svojim mizam naproti, a se že po dveh metrih spačili, grimase na obrazih so bile nepozabne. Vsi so se brez izjeme obrnili in jo ucvrli ven iz razreda. Samo midva z Janom sva vztrajala in gledala in se smejala kot dva pepčka.

Ura je že odbila osem in v razred je prišla učiteljica za matematiko, ki je bila prva na sporedu. Enako kot vsi nič hudega sluteči dijaki je zakorakala k svoji mizi s crknjeno ribo in bliže kot je hodila, bolj nepredušno si je zakrivala usta in nos. Tako neverjetno je smrdelo, da se je tudi ona obrnila. Od tega trenutka pa ni bilo več smešno, ker smo kar naenkrat ostali vsi pred razredom, ura matematike pa je tekla v prazno. Našli so nam drug razred, tako da matematika tisti dan žal ni odpadla, ker pa sta sledili 2 uri telovadbe in z Janom nisva mogla nadzirati dogajanja v razredu, naju je malo zaskrbelo….

Ob povratku so bila vsa okna na široko odprta, vse je zeblo kot mačke. Čistilki sta ravno pospravljali svojo opremo, misleč, da sta s temeljitim čiščenjem tal uspeli odpraviti nastalo težavo. Kako zelo sta se motili. V trenutku, ko so bila okna zaprta je spet smrdelo. Nama z Janom pa se je smejalo.

Ne spomnim se več natanko, kako se je situacija rešila, vem pa, da je eden od učiteljev potožil hišniku, da iz predala neizmerno zaudarja in da se ga ne da odpret, češ da se je zataknil Še danes se mi smili tisti hišnik, ki je moral lastnoročno odpreti predal, pred tem nekako uničiti vijaka, potem pa tisto ubogo smrdečo ribo, sardona, če smo natančni, odnesti v smeti.

Če si slučajno še kdo kdaj zaželi, da bi mu odpadla kakšna ura matematike, sedaj sem izdal recept, ki uspešno odvrne vsakega normalnega človeka od zadrževanja v tako smrdečem razredu. Obenem pa seveda računam na to, da me ne zaprejo zaradi tega, ker sem končno izdal kakšno potegavščino sva izvedla.

Ker imam tovrstnih kozlarij iz rane mladosti na zalogi še kar nekaj, kanim zapisati kar celo serijo…

Čigumiji Bazooka in Čunga Lunga

Obljuba dela dolg in tako se bom nekaj minut predajal spominom iz mladosti oziroma otroštva. Mimogrede sem prav za ta namen kreiral tudi novo področje, ker se mi zdi, da je kar v redu, če so objave lepo “popredalčkane”.

Še danes se spomnim s kako velikimi prosečimi očmi sem moledoval pred starejšo sestro, da mi je odstopila kakšno Čungo Lungo (ČL). Često je namreč domov prinesla cel mali zabojnik te lepljive sladkarije in potem so skozi ozko režo velike kartonaste škatle mikavno kukali v “poceni” tanek rumen papir ovite ČL. Oh… kaj bi dal, da bi že takrat zrasel na 185 cm in bi zlahka in brez vsakega naprezanja segel po omamni lepljivi svinjariji.

Tako pa sem, ves nebogljen, lahko samo nemo opazoval in rotil ter prosil, da se me sestra usmili in mi nameni kakšno ČL. A svojimi prosečimi očmi sem bil v mladosti precej neuspešen kar se ”fehtarjenja” tiče. Ko sem starše npr. “fehtal” za kakšne stvari, ki so se meni takrat zdele življenjskega pomena (npr. sladkarije), njim pa povsem nepomembne, sem povečini ostajal praznih rok. Podobno je bilo s ČL čigumiji, zato sem bil primoran klečeplaziti za starejšo sestro, ki je bila v naši družini najbolje oborožena z raznoraznimi sladko-omamnimi dobrotami.

ČL imajo še danes dober okus, a jih na prodajnih policah takorekoč nikjer več ne najdem. Sklepam, da zaradi vseh mogočih E-jev in vseh ostalih dodatkov, ki najbrž že dolgo časa niso več “zdravi” ali zdravju prijazni, temveč kvečjemu obratno. Najbrž prej škodljivi, če že ne nevarni.

Podobna usoda je uletela tudi Bazooke. Te imajo bolj specifičen, močnejši okus, a manj časa traja. Po desetih sekundah od tistega prijetno sladkobnega okusa v ustih ostane praznota. Popoln dolgčas. Še huje! Ko po kakšnih dveh minutah dejansko povsem izgubi okus, postanem živčen. Počutim se podobno, kot da bi prežvekoval gumb. Pravzaprav slabše. Prežvekovanje gumba je marsikomu rešilo življenje, prežvekovanje brez-okusne Bazooke pa je kvečjemu slabo za zobe.

In še to – gumbe so žvečili taboriščniki med drugo svetovno vojno, pogosto tudi vojaki v ujetništvu. Fiziološke oziroma medicinske razlage ne poznam v celoti, sem pa v mnogih knjigah z omenjeno tematiko prebral, da pomaga pregnati (najbrž prej omiliti) lakoto in praznino ob podhranjenju. Želim si in upam, da nikoli več nobenemu človeku tega ne bo treba izkusiti.

Skratka, Čunga Lunge in Bazooke včasih kar malo pogrešam, čeprav je najbrž bolj zdravo glodati korenje.