Na tej spletni strani ni prav nič zanimivega!
Danes mineva desettisoči dan mojega življenja!
Če gledam v dnevih, se mi zdi, da življenje počasi teče. Ko pa to pretvorim v leta in doživetja ter pripetljaje, ki so se zgodili pred časom in “podoživljam” za nazaj … pa se mi zdi, da bo vsega prav vsak čas konec. Grozno hitro mi teče življenje!
Ob silnem udarcu sem polzavesten naredil nekaj korakov vzvratno, z leve proti desni je moj obraz pred očmi vodoravno prehitevala kri, ki je bila brizgala iz razklanih ust …
Ne spomnim se več kdaj točno se je neljubi pripetljaj zgodil, mislim pa, da je bilo v sedmem razredu osnovne šole. Obiskoval sem O.Š. Danile Kumar za Bežigradom. Mami naju je s sestro na poti v službo kot ponavadi oddala okrog 7:30. Jutra pred pričetkom pouka sem navadno izkoristil za učenje, včasih pa tudi za dokončanje kakšnih domačih nalog ali izpolnjevanje delovnih zvezkov za vnaprej.
Onega dne sva s sestro prišla še nekaj minut prej. Kot vedno sva šla najprej v garderobe, da bi se preobula v tiste smešne osnovnošolske ninja copatke. Garderobe za učence so bile urejene v zaklonišču, torej kletnih prostorih šole. Ko sva prišla dol, so v eni izmed garderob na levi (skriti pred kamero s hodnika) že čakali visokorastli in neslovensko govoreči učenci iz paralelke. Monobrow, tipičen športni nogometni stajling in obvezno gibanje v tropu, so bile nekako tipične lastnosti takrat, danes in vedno aktualnih prijateljev z juga.
Branimir, čigar priimek sem pozabil, končal pa se je na –ić, me je povlekel v njihovo garderobo. Nevedoč kaj se dogaja, je sestra samo obnemela stala na hodniku, in tako kot tudi jaz, samo čakala kaj nasilneži želijo.
»Ka si ti težio mojum bratu, a?« se je glasilo vprašanje, na katerega seveda nisem poznal odgovora. Prvič zato, ker niti nisem vedel kdo je njegov brat in da ga sploh ima in kot drugo zato, ker se nisem spomnil, da bi pred kratkim sploh komurkoli težil.
Že takrat brkat, 190 cm visok in čokoladno »zagorel« je očitno sklepal, da se mu smejem v brk. Obkroženemu s pravtako lepo zagorelimi prijatelji mrkih pogledov se nisem fizično upiral in sem samo odvrnil, da resnično ne vem o čem govori.
Moj nedolžni pogled ga očitno ni prepričal in sledil je silovit udarec s pestjo naravnost v moj obraz. Za trenutek sem videl zvezde in se kot v filmu opotekel vzvratno na hodnik, ven iz garderobe. Kri iz razklanih ust je letela mimo mojega obraza vodoravno in še danes imam pred očmi živo sliko tega pripetljaja. Malce »zadet« od pravkar doživetega sem nadaljeval v svojo garderobo, sestra je bila vsa v skrbeh. Ne spomnim se več njene reakcije, mislm pa, da je hotela steči »do ravnatelja«. Pa sem ji rekel, da itak nič ni, da kaj pa mi bo to in tako dalje.
Ko sem se preubuval mi je iz ust še vedno tekla kri, s katero sem že zdavnaj prepojil ves robec. Vmes sem s svojim jezičkom raziskoval ustno votlino in na mestu, kjer se je notranja stran lica dotikala zob, je zevala velikanska preklanina. Kar »udrlo« se mi je notri in z jezikom sem čutil samo še zunanjo stran – kožo na licu. Imel sem velikansko srečo, da nisem dobil luknje skoz in skoz!
Šel sem k pouku in ko sem še naprej malo tipal kaj in kako, sem se odločil, da je najbrž najbolj pametno, da pokličem mami. Že po dveh vprašanjih, ki mi jih je bila zastavila, ji je postalo jasno, da bo treba na šivanje. Poslala je pome in že čez pol ure sem ležal na opreacijski mizi. Nekaj špricov z nekim razpršilom, potem pa še injekcija in 5 šivov. Pa nazaj v šolo.
Sestra je očitno vseeno nekaj sčvekala in sledil je obisk pri socialni delavki. Tam sem povedal kaj se je zgodilo in s tem se je zgodba, kar se šole tiče, bolj ali manj zaključila.
Čez dan sem močno otekel in dobro se spominjam, da se zvečer nisem mogel smejati. Bolelo me je že, če sem pošteno odprl usta. Šivov sicer nisem čutil, pač pa me je skelelo ob vsakem premikanju ust. Težko sem jedel, zob si prve dni nisem uspel ščetkati kot je treba.
Na pripetljaj sem hitro pozabil. Človek namreč vedno nekaj z nečim primerja, in ko sem pomislil na razklano lice v primerjavi z zlomljenim vratom in skorajšnjo invalidnostjo, je bilo kmalu vse pozabljeno.
Sem se pa vseeno ustrezno pripravil za podobne tovrstne pripetljaje v prihodnosti. Oborožil sem se malodane z vsem takrat (pol)legalno dostopnim in to s pridom nekajkrat tudi izkoristil. Večinoma v času srednje šole, vedno in brez izjeme pa so me v to prisili prijatelji z južnim naglasom.
Kje je danes zlovešči nasilnež, ki me je bil mahnil ne vem, vem pa, da je bila O.Š. zanj pretrd oreh in je zadnji razred nadaljeval v »popoldanski izmeni«.
Ne vem v kateri pravljici sem to slišal, mislim pa, da se mi je pregovor najbolj vtisnil v spomin ob tisočkratnem poslušanju Zvezdice zaspanke.
Očitno so tako mislili tudi prijatelji, ko so me na moj rojstni dan pred leti kaznovali s prekleto napihljivo žabo. Ob napihovanju sem mislil, da bom padel v nezavest. Žabe kar ni in ni hotelo biti konec oziroma se je njen volumen zdel brezkončen!
Napihovanje žabe z neskončnim volumnom
In sem pihal. Pihal kot kreten. Ko sem že mislil, da bo vsega konec in me čaka samo še poslednji del naloge – to je z žabo pod sabo preplavati cel bazen – me je Trošt presenetil še z izbranim kosom – moškimi kopalkami na trakce. Ja – prav ste prebrali – tangice.
Moje prekletstvo je bilo popolno in tako sem se v popolni bojni opremi kot rakovica ritensko odstranil s prizorišča pred zloveščimi pogledi prijateljev, opravil s kaznijo in zmagal. Šele takrat sem si zaslužil torte. Pa sladoleda. In to veliko!
Kazen je bila vsekakor vzgojna, težava je le v tem, da še danes ne vem, čemu sem bil sploh kaznovan? A nisem mogel preprosto samo pobrati daril in uživati v miru?
Ob dveh so nas naposled obiskali policaji in me prepričevali, da smo v javnem objektu in da nimamo dovoljenja za zganjanje prireditve. Nisem se prerekal niti o tem, da nismo v javnem objektu in še manj, da zganjamo prireditev. Vsi so bili od vodnih vragolij že tako zaspani in utrujeni, da se jim je kar spalo, sam pa sem bil itak že zadnji dve uri nezavesten. Te pozne ure me ubijajo že od malih nog, pa očitno se z leti ne premika nič na bolje. Babice spijo po 4 ure in pravijo, da imajo dovolj. Jaz spim 10 ur in imam komaj dovolj, tako da če bom tako kot dedek pri 102 letih še vedno migal, bom morda tudi sam spanec za normalni počitek skrajšal na borih 7-8 ur. Recimo danes bom komaj dopolnil 8 ur. Če še česa ne spišem …
Barbie(TM) je tista preklasta in okorna plastična blondinka, ki lahko menja vse razen fanta in neumnega izraza na kičastem obrazu. Povsem izumetničene, nepremikajoče plastične prikazni na dolgih nogah, katerih položaj stopal je po defaultu naštiman na nošenje visokih petk. Ne vem, če se danes lahko menja tudi lase(-uljo), ampak takrat vem, da se ni dalo. Jasno – tako so vsaj prodali brunetko, blondinko in oranžnolasko. Za takšen threesome je tako človek odštel celo premoženje. Vse da so otroci veseli.
Pravkar sem se pripeljal s treninga in na ulici videl neke mlade fante… in sem se spomnil še ene svojih bizarnih prigod mladosti.
Neža, moja mlajša sestra, se je tako kot mnoge druge mlade punčke igrala z Barbikami. Še danes ne vem zakaj, ampak izmed vseh butastih igrač na svetu, so mi šle prav Barbike najbolj na živce.
Ker se mi je onega dne zdela nošnja kratkih las silno praktična, sem se odločil, da če se Barbie ne da zamenjati frizure, se jo lahko vsaj nekoliko prilagodi. Ko se je tako Neža oddaljila na varno distanco, daleč stran od svojega igralnega kotička, sem sunil dve preklasti blondinki, ki ju je takrat posedovala, in se šel frizerja. Obe sta imeli lepo kratko frizurco svežega izgleda – ostriženi sta bili na ježka.
Neži se je seveda milo storilo in je točila solze še dolge dni (Neža oprosti, takrat ti najbrž tega nisem rekel …). Sem pa dosegel določene pozitivne spremembe – no vsaj meni se je takrat tako zdelo. Igrajčkanja z bebastimi Barbikami v naši hiši ni bilo več!
Pa saj res – Barbie je stereotipno sanjaško sranje – blond babnica na dolgih nogah v finih cunjicah – dama na ulici in kurba za domačimi vrati. Kvazi idealno, le da so pri Mattel-u (op. a.: proizvajalec igrače Barbie) poskrbeli tudi za to, da se Barbie ne da kar tako v sporne položaje. Dolge noge se namreč premikajo samo naprej in nazaj, položaj razkrečenih noč pa je nemogoč.
A barbika je še vedno obstsajala in še vedno “krasila” Nežin igralni kotiček. Dasihravno je pridno molčala in z modrimi oki gledala tja nekam v neskončnost, ji njena večna radovednost in želja po odkrivanju novega ni dala spati. In tako se je zgodilo, da sem enkrat nekaj prenašal iz Nežine sobe v svojo in butnil Barbie na tla. Po nesreči. Sem se pa vseeno zamislil, da bi bilo bolje, ko tega kosa plastike ne bi bilo več.
V trgovini sem hladnokrvno kupil preservative ali kondome po domače, si v garaži postregel z litrom bencina, ki sem ga nalil v “tavelik” stekleni lonec Hellmans majoneze, in vse skupaj odnesel na enkrat omenjeno otroško igrišče.
Še danes mi ni jasno od kje mi ideja, da sem Barbiko utopil v kondomu polnemu bencina, zavezal in podkuril. Vsekakor pa mi je bil všeč prvi trenutek, ko je navzdol obrnjen kondom počil na konici in je na ogenj stekel bencin. Ognjeni zublji so Barbie dobesedno požrli. A se Mattelovci očitno ne dajo! Plastika iz katere je Barbie izdelana je kar precej vzdržljiva. Barbie očitno uporablja koencim Q10 ali kaj je že tistega, kar pomaga proti gubam? Njena koža je gladka in napeta kot dojenčkova ritka in šele nekaj minut v vročem ognju pospeši ta neizbežni proces staranja. Šele ko je vse zgubano in ko pogorijo vsi lasje se naposled začne topiti v zdrizasto snow.
V visokih plamenih in spremljajočim črnim dimom je tako Barbie (TM) zapustila naš otroški svet in odšla v onostranstvo.
Precej klavern konec tako za Barbie kot zame, saj sem bil za uničenje dragocene Barbike (Nežine lastnine) doma kaznovan…
Prihodnjič na sporedu: Zalezovanje
Prometni kaos v Ljubljani se ob dnevih, kakršen je danes, zlahka primerja z najhujšimi in mesti drugod po svetu.
Ko mi je prijatelj iz Londona pravil o njegovi uro trajajoči vožnji v službo, sem si mislil: “oh, ubogi mož, kaj neki mu bo ves denar, ko pa se takole vsak dan drenja v zastojih na cesti…”. Situacija v Ljubljani ni prav nič boljša. Vsaj na današnji dan ne. Ko pada dež, so naenkrat vsi po nepotrebnem počasni kot polži. Pa nisem divjak oziroma sem, samo ne na cesti 
Sploh pa ne v mestu, kjer redkokdaj za več kot 5-10 km/h prekršim predpisano/dovoljeno hitrost. Na avtocesti je drugače, ampak tam ni otrok in ljudi ob cestah.
Kakorkoli že – vsi se tako prekleto vlečejo. Sveti zelena luč in vsi stojijo. Potem se kakšen bedak zapodi v križišče, češ da bo hitrejši, če “čaka” in the middle of nowhere. Tak bedak potem zablokira križišče na vse strani in vsi stojimo.
Danes nekaj po 16. uri na poti na zavarovalnico, sem se tako z Vilharjeve do konca Šmartinske vozil kakšnih 30 minut, po obvoznici 10 in potem še 15 do zavarovalnice. Prepričan sem, da če bi šel peš, bi bil hitrejši. Katastrofa!
K sreči me promet po Ljubljani po novem letu ne bo več motil.
Ko sem v nedeljo snemal filmček in plezal v Črnem Kalu, kjer je kar mrgolelo male otročadi, sem pomislil na to, kako v bistvu vzgajati otroka…
Eni so ležali nepremično kot lesena drva, drugi so se veselo igrali v krogu, tretji so tekali okrog in raziskovali životinsko carstvo – tisti četrti, s katerimi bi se mislim, da najlaže poistovetil – pa so bili za samo zgago. Kot bi jih preganjal sam duh so tekli od enega konca plezališča v drugega, se vmes kot opice obešali po drevesih, kot krti rili po zemlji, radovedno pogledovali može v pajkicah in srečne gospodinje, ko so se oboji obešali po skalni vertikali. Kaj si mali pamži mislijo, ko z vznak zvrnjeno glavo in zevajoče odprtimi usti spremljajo gibe v steni ne vem, vsekakor pa bi glede na “trajanje” ogleda predstave v steni sklepal, da plezanje drugih za tamalčke ni baš “wau” zabava. Tako so po nekaj sekundnem ogledu oddirjali naprej, preganjali pse in še naprej v iskanju nafte in deževnikov brskali po blatu.
Mar je res otrok “po starših” oziroma odraža svoje starše? Bohedaj. Oziroma če je res tako, bi se me bila mojadva že davno odkrižala! Kaj torej kroji usodo malih razbojnikov v času njihovega odraščanja?
Po mojem so to trije ključni faktorji, vsak izmed katerih močno vpliva na otrokov razvoj:
Zakaj vse troje? Ker starševska vzgoja kljub njihovim (včasih izjemnim) naporom, preprosto ni dovolj.
Ker je vse stvari najlaže povzeti na primeru, lahko za takšnega vzamem svojo mladost. Razbojnik, ki mu ni pare, a vsaj s sčepcem soli v glavi. K sreči. To je bilo takorekoč edino, kar me je v npr. 7. razredu osnovne šole ločevalo od ostalih nepridipravov. Če ne bi bil kao bolj ali manj nek pamžasti “odličnjak” in super-šiškolin (kdor ne ve kaj to je, najbrž ni bil na matematični šiškarijadi , bi verjetno končal na popoldanski šoli za “nadarjene”. Tam so namreč končali vsi, ki bodisi niso imeli sivih celic ali pa so pokurili ves bonus z ukori.
No in prav to, da sem bil kao priden šolarček, me je rešilo gotovega bridkega konca. Po treh pisnih opominih bi namreč sledili ukori, drugi so jih dobili, jaz pa sem še naprej dobival “zgolj” pisne opomine. In teh se je nabralo več kot štiric in petic skupaj. Moji obiski pri ravnatelju so bili mnogo – ampak res MNOGO pogostejši in dalj trajajoči kot npr. redne ure pri glasbeni vzgoji. Oh ne – pa da ne bo kdo mislil, da sem šprical. Nikoli nisem šprical! Sploh. V življenju. Tudi v gimnaziji nisem “zalival”. V osnovni šoli Danile Kumar pa je učitelju z jeklenimi živci po 15 minutah pouka vseeno popustila še zadnja paro-pol-prepustna membrana oziroma varnostni ventil. Dobesedno pobesnel je in naju z Jakatom zabrisal ven iz učilnice. Potem se je to nekajkrat ponovilo, vse dokler ni bil čas za obisk ravnatelja. Ko dolge ure pogovorov in vztrajnega kimanja, da sedaj pa res nič več neumnosti – niso zalegle, sem obiskal še socialno delavko oziroma psihologinjo. To je tista tetka, ki te vpraša vse mogoče neumnosti. Kot na primer, če te oče kdaj na samem nežno boža, pa če te doma tepejo in so s teboj grobi in ostale neumnosti. Če bi le bil dovolj nor, bi enkrat bleknil, da JA, vse to in še kaj bi si izmislil – v tistih časih sem bil za svoja leta kar spreten z jezikom – in že bi na domu zvonila policija, moja super roditelja pa bi imela skrajno neprijetne urice. Danes je to menda še mnogo huje in otroka še bolj “ščitijo” razne inštitucije. In če je otrok dovolj prebrisan jim lahko mariskaj zagode.
Če se vrnem k osnovnemu vprašanju in vplivih na otrokov razvoj in vzgojo. Med vsemi tremi faktorji se mi zdi najbolj pomembno prav okolje in prijatelji. Oh kako lahko bi zašel v “nepravo” družbo. Kaj vse se je dogajalo po urah pouka na Bratevževi ploščadi in pred vrtcem, pa sem k sreči imel neverjetno željo igrati košarko s svojimi prijatelji iz ulice. Komu se imam zahvaliti, da me je to mikalo bolj kot droga, seks in rokenrol? Pomojem da čistemu naključju… In tako malo bi manjkalo in bi “best-buddyiji” iz šolskih klopi postali tudi buddyiji ob-šolskih aktivnosti.
Kako otroku izbirati prijatelje? Težko pa tudi sporno vprašanje. Otroku se prijateljev ne da izbirati. Lahko se mu samo pomaga biti z nekom bolj prijatelj in drugim morda malo manj. In če bo mojmu mulcu en klel mater, ga za šalo pošiljal v njeno mednožje in vse ostale krasno neokusne in južnega-naglasa zveneče kletvice, se bom potrudil, da ne bo sklepal pretesnih prijateljstev s takšnimi… Kaj več pa je najbrž že težko.
Z gotovostjo lahko trdim tudi to, da trda roka v pravem pomenu besede ne pomaga. Če sem ga res močno pobiksal me je fotr tu in tam malo za ušes navil. Itak, da sem si zaslužil. Zaleglo kajpak ni. Še manj je zaleglo edinkrat, ko se me je lotil bolj zares in mi primazal ene 5 pekočih po riti. Takrat sem sosedu razrezal vse štiri gume na avtomobilu. Ko sem prejel te krepke in vrh vsega še kar nekaj dni “kuča-aresta” sem komaj čakal, da grem spet lahko ven in kmalu potem, ko sem prišel ven na zrak, sem naredil v skupni blagor eno “humanitarno dejanje”. S kolegom Borutom sva z motorno žago nažagala razpadajoče otroško igrišče celega naselja polno trsk in polomljenih desk, ki so grozile vsem mlajšim otrokom, da se porežejo. Razžagano igrišče sva znosila na kup, polila z bencinom in vse skupaj zažgala. Aaaaa kakšen fini kres je to bil.
O vzgoji bi tako lahko zapisal še marsikaj, zgoraj sem malo cik-cak zapisal na kratko o tem kar si mislim. Upam in želim si, da bom nekoč tudi sam tok kul starš in da bom tamalim lahko nudil to, kar sta mojadva meni. In za to sem jima neskončno hvaležen. Pa tudi za vse semi-restriktivne ukrepe, ki so se mi takrat zdeli grozni in sem zaradi le-teh (in njiju) bentil. Danes pa to tako zelo cenim.
PS: Uuuu saj res, o kresih in kurjenju ognja na splošno imam še nekaj zanimiv za zapisati, pa to prihodnjič. Pa enkrat se moram spomniti zapisati tudi nekaj malega o gradnji več-metrskih jezov na tujem ozemlju.
Ura je pozna, treba je spat. Jutri bo spet sila naporen dan.
Pred dvema tednoma v sredo zjutraj sem brata Matevža in njegovo ženo Jano odpeljal na Brnik (beri: letališče Jožeta Pučnika). Ravno sta prišla iz pred-poročnega potovanja po Afriki, se v dveh dneh malo nadihala ljubljanskega zraka in na omenjeno sredo poletela preko luže v ZDA na poročno potovanje. Ko bi človek že mislil, da bosta imela po vseh teh multiplih medenih tednih dovolj, ju po njunem povratku čez nekaj dni čaka še post-poročno potovanje v njima priljubljeni kraj v Istri.
No in ker je bilo hudo že to, da me ni bilo na njuni poroki, ker sem se potikal nekje bogu za nogu v Kirgiziji, je bilo najmanj kar sem lahko naredil, da ju odpeljem na letališče Od vseh sem namreč slišal same hvalospeve – da kako lepa je bila poroka in kako čudovito je bilo. Ko sem tudi sam videl še fotografije s poroke je prevzelo tudi mene in mi postalo še dodatno žal, da me ni bilo poleg…
Kakorkoli že – želim jima vse najboljše in seveda čudovito potovanje po ZDA.
PS: To objavo sem imel napisano že na dan, ko sem ju oddal na letališču, ampak je vmes nisem imel časa dopolniti in kar je še huje – pozabil sem kaj sem imel takrat v glavi in kakšna naj bi rdeča nit sploh bila.
Torej naslov ni prav nobena šala. Čisto zares sem si zlomil vrat. Če smo natančni – vratno vretence C6, njegov desni artikularis (tisto krilce na strani), povrh vsega pa še neke nenaravne rotacije vsega skupaj. Neprijeten pojav.
Štel sem polnih dvanajst let, bil razposajen razbojnik in treniral sem gimnastiko. Prav tako zares, kar redno, štirikrat tedensko sem obiskoval takrat še ne-prenovljeno telovadnico. Bil sem še premlad da bi doumel zakaj se tako pogosto repenčijo zaradi starih naprav, nemogočih pogojev za trening in vse ostalo. Takrat nisem na to niti pomislil. Bilo mi je super, s prijatelji telovadci smo se izvrstno razumeli in z veseljem trenirali.
Kot pa je moja mami vedno govorila – da ne moram biti pri miru in da norim kot da bi imel “mevle v’rit”- taok je bilo tudi tistega usodnega dne (žal ne vem datuma, bom raziskal!). Bil je to običajni dan, pravzaprav že bolj večer. Bilo je enkrat konec zime ali pa začetek pomladi, tako da so bili dnevi še sorazmerno kratki. Na treningu smo navadno za ogrevanje preden smo začeli z vragolijami na orodjih, malo skakali z malo prožnjo ponjavo (kanvasom). Za tiste, ki ne poznate tega “odbojnega inštrumenta”, naj mimogrede pojasnim, da gre za pomanjšan trampolin (tega pa vsi poznajo), kjer pritečeš z zaletom, ga naskočiš (včasih zaradi neprevidnosti tudi dobesedno) in potem te odbije v zrak zvezdam na proti. No tudi slednje se je meni tistega dne takorekoč dobesedno zgodilo.
Vzel sem zalet, se med tekom še nekajkrat obrnil, se režal kot prismuknjen in po pripovedovanju mojih prijateljev – mimogrede nekomu prisolil še brco v rit. Če strnem – bil sem popolnoma neosredotočen. Brez vsakršne koncentracije. Pa saj to navadno ni bil problem, vsaj ne takrat, ko sem delal take običajne salte in podobno. A točno takrat sem delal nek zafrknjen element, z nekimi dodatnimi obrati in čudo gimnastičnimi vložki, za katere niti nimam znanja in spomina, da bi vse opisal. Po strojniško pa znam opisati z eno besedo: turbulentno. V glavnem v vse smeri, osi in podobno.
Pristal sem naravnost na glavi. In to brez da bi nastavil roke. Torej prav naravnost na svojo trdo, trmasto in energije polno glavo. In ta ni prav nič ublažila padca, pač pa sem začutil ostro bolečino v vratu in mravljince v desni roki. Takoj sem vedel, da to ni eden tistih mnogih – “običajnih” padcev, ki jih sicer človek v času treningov in aktivnega otroštva doživi v otroštvu in mladosti.
Vseeno si še nisem predstavljal kako resna je pravzaprav situacija, sem se pa odločil, da s treningom prekinem in jo mahnem domov, domači dohtarci v pregled in oceno. Nekako sem se nagibal k temu, da sem najbrž kakšno mišico strgal, to pa je tudi vse. Še zdaj se spomnim, kako mi je pritekla solza ko sem ležal na blazinah, pri tem pa so vsi mislili, da se spet zafrkavam in da spet prepričljivo igram. Tako so me vlekli na blazini, se režali in tudi meni se je na usta prikradel nasmeh. O tem, kako ravnati ob takšnih primerih, so jih kasneje še slišali – predvsem trenerji. Verjamem pa, da ob vsem džumbusu, ki sem ga zganjal, nihče ni več nič verjel.
Počasi sem se oblekel, odkorakal slab kilometer do postaje, se usedel na šestko in jo mahnil proti Črnučam. Potem me je znova čakal še en dober kilometer od postaje do doma. Vse z zlomljenim vratom. Vmes sem nekajkrat obrnil glavo in še danes se spomnim, kako je šlo… V levo v redu, nič bolečin. Ko pa sem obrnil v desno, me je tako svinjsko zabolelo, da najbrž ni veliko manjkalo pa bi padel v nezavest. Prokleti bedak. Ko bi vsaj razmišljal, kaj se dogaja v “notranjosti”. Lahko bi se bil ubil! Samega sebe – na avtobusu. Ali pa vsaj ohromil. Otrok bedasti.
No pa pustimo to, kako sem se kasneje sam sebe v podzavesti “karal”, češ kako sem bil lahko tako neumen, da sem to probaval. Edini izgovor, ki sem ga našel , je bil ta, da sem bil star 12 let – takrat pa ima bojda otrok pravico še-ne-vedeti vsega.
Na poti domov so mi ustavili starši in Matevž, ki so se peljali iz Opere ali neke predstave, za katero niso dobili vstopnic. Takrat sem drugič zajokal, število oziroma količina solz pa je bila nekaj večja. Mami mi je dala doma takoj opornico na vrat, mirovat sem moral, potem pa se je začela akcija…
Najprej me je čakal klasični rentgen. Na tem so ugotovili, da imam zlomljeno vretence. Potem me je čakal CT, kjer so ugotovili, da je v bistvu zlom še nekoliko resnejši. Potem sem šel v neko ambulantno kabino, kjer me je dr. Štravs malo pregledal, potem pa so začeli nositi kovinske obroče, ki bi pasali na mojo glavo. Takrat sem zajokal tretjič in še danes se točno spomnim groznih občutkov strahu. Sklepam in bojim se, da je to strah, pač dodatno potenciran, ki ga občuti nekdo, ki ga bodo mučili, vrgli s stolpnice ali kaj podobno neugodnega. V glavnem grozno. Izbrali smo številko obroča, ki mi naj bi ga naslednji dan privijačili v glavo. Ja tako je – privijačili. Dobesedno. Temu se strokovno reče nekakšna ekstenzija, gre pa za to, da ti raztegnejo mišice, da se lahko vretenca postavijo nazaj v vrsto in da se kost zaceli.
Še nečesa ne bom pozabil… In sicer obraza zaskrbljenega fotra, ko mi je po tem, ko je zvedel, da bom ostal v bolnici, prinesel banane. Neverjetno kako človek brez da spregovori besedo že z izrazom na obrazu izrazi svojo grozo in notranje skrbi.
No noč sem prespal relativno mirno, navkljub umirajočemu pisatelju v isti sobi, čigar ime sem pozabil. Do danes mi ni bilo in mi najbrž nikoli ne bo jasno, zakaj 12 letnega otroka tretirajo kot odraslega in te dajo na tramvo, kjer ljudje, žal, dobesedno umirajo. To je namreč bil še dodaten psihološki pritisk, ki pa je deloval tako bolj podzavestno, kot pa da bi se ga neposredno zavedal.
Zjutraj je prišel cel trop v belo oblečenih ljudi. Zdravniki iz vseh mogočih oddelkov so prišli gledati čudo malo neumno in razposajeno. No, zadnje troje jim niti ni bilo pomembno, bolj je bilo najbrž zanimivo to, da sem bil prvi takšen in na tak način polomljen primer v kliničnem centru. Navadno so jih bodisi zagipsali ali pa privijačili med operacijo vse skupaj. Ker sem bil še otrok in sem še rasel, bi me operacija, kjer bi vretenca privijačili ali ojačali s ploščam iz mene naredila kriplja, gips pa bi mi pustil trajne posledice. Potrebna je bila torej prej omenjena ekstenzija in druga zdravniška čudodelstva.
Danes, ko prebiram knjige o inkviziciji in raznoraznih neprijetnih metodah, ki so jih izvajali v preteklosti, spoznavam, da so tudi nekatare (žal nujno potrebne) zdravniške metode na prvi pogled podobne. Vijaki, kri, železo in mehka tkiva…. fuj. Kot 12 letni otrok z že tako burno domišljijo pa sem seveda vse tiste vijake videl 2x bolj ostre, 4x daljše in nasploh me je bilo groza.
Ampak sem špilal frajerja. Nič nisem jokal, lagal pa bi, če bi rekel, da me ni bilo strah. A toplina mamine kirurške roke in njena bližina mi je vseeno dala vedeti, da bo nekoč vse ok. Odpeljali so me v neko ambulantno sobo.
Na tisti smešni mizi, ki jo lahko napumpaš in se dvigne, so bili zloženi inštrumenti. Vse od injekcij, do samovreznih vijakov in drugih nič kaj na pogled prijetnih kovinskih reči. Dr. Štravs je nataknil rokavice, glavo sem imel nagnjeno vznak, nekaj označil na moji glavi na štirih točkah – potem pa smo začeli. Najprej sem dobil gigantske injekcije, ki so mi jih vbrizgali tako kot to v filmu naredi Bruce Willis, ko želi nekoga ubiti. Bolečina je bila temu primerna. Ko sem imel vsa štiri označena mesta nabrekla od anestetika so mi nataknili obroč, potem pa…
Vijak je zaradi ostrine dobesedno prerezal skozi kožo (ne vem zakaj niso prej naredili mini zarez s skalpelom, ne bi imel brazgotin?!), potem pa je začel prodirati naravnost v lobanjo. Bolelo je kot prasica. Pozabili so mi omrtvičiti še pokostnico, ki je pravtako občutljiva. Občutek je bil takšen, kot da bi mi na glavo nekdo spuščal v prešo. Pa kar trajalo in trajalo je. Najbolj grozen je bil prvi vijak, na moji desni strani čela, ko se mi je proti očesu ulila kri, glavo pa mi je luknjal samovrezni vijak. Precej neprijetna bolečina.
Ena, dva, tri, štiri! “Pa smo” pripomne neka sestra, ko me že vsega omotičnega od bolečin in strahu naposled naluknjajo s štirimi vijaki v lobanjo. Niti črhnil nisem ničesar, samo vesel sem bil, da je konec. Takrat sem še poslednjič zajokal.
Čakali so me trije mučni dnevi na travmi. Vmes je preminil tudi prej omenjeni pisatelj. Sosed me je izdal, da čez noč sanjam in še ko spim, ne moram biti pri miru. Začeli so me prevezovati s trakom za psihopate. Brat, ki mi je povsem za brezveze dal še injekcijo proti strjevanju krvi, me je tako nabodel v trebuh, da me je bolel še cel teden. Na tramvi nisem bil rad.
Minili so trije dnevi. Slikali smo na rentgenu, kazalo je dobro. Odpeljali so me v mavčarno, kjer smo naročili pregrešno dragih XYZ veliko metrov plastičnega gipsa in me zagipsali. Vijake – mimogrede – so mi odvijačili iz glave na živo. Brez injekcij.
Že na prihodnji kontroli so ugotovili, da je situacija spet enaka. Prednost in slabost je imeti močne mišice. Ob padcu so mi rešile življenje, ob okrevanju pa so potegnile vse skupaj vkup in vretence se je spet premaknilo.
Mislim, da se mi je mama takrat prvič v življenju zlagala, za kar ji bom do konca svojih dni hvaležen. Rekla je namreč, da me čaka še 1 teden, da moram res samo za 1 teden v bolnico. Danes vem, da je že takrat vedela, da me čaka vsaj mesec. K sreči sem si izboril, da me dajo v polno uspavanje, lepo na jagode na masko in nasvidenje. Vmes so me vlekli za vrat, se na moje rame opirali s koleni in nasploh je mami opisovala, da je izgledalo precej grozno. Kakorkoli že, vrat je bil v pravi poziciji, še enkrat so mi privijačili šraufe v glavo in gremo počivat.
Frankenstein Anže med več tedenskim nepremičnim ležanjem v KC.
Tokrat sem se zbudil v prostorni sobi, sam in na otroškem oddelku…
… Dva dolga meseca sem lezal v bolnici. Precej nepremicno. Lezal sem ves cas na hrbtu, rahlo nagnjen nazaj in se glavo sem imel vznak. Toda ta cas je hitro minil. Se danes sicer ne vem, kako da se mi ni neznansko zaletelo ob hranjenju v tako nerodni poziciji glave in poziralnika, se pa spomnim vsega drugega… Predvsem bolecin v hrbtu v prvih tednih, ko se misice se niso navadile na mirovanje.
Po tem, ko sem zapustil bolnico, sem se 14 dni imel gips do pasu, zatem še opornico za vrat. Ko sem vse skupaj snel dol sem kaj kmalu sem že igral košarko. Tri mesece po bolnici pa sem se vrnil na trening gimnastike in v zraku uganjal vragolije še nadaljnja 3 leta. Po desetih letih sem takrat sklenil svojo gimnastično pot in se podal v svet vertikale ter se v celoti predal alpinizmu, kasneje pa se turnemu in freeride smucanju.
Takšne izkušnje ne privoščim nikomur. Vsekakor je bila to kljub veliko VELIKO sreče zame to ena največjih preizkušenj v življenju do sedaj. Upam, da tudi zadnja tovrstna.
Zaenkrat se stanje dobro izboljšuje in srčno upam, da bo tako še ves mesec, ko naj bi bilo zdravljenje posledic operacije končano.
Laserska korekcija vida - prve minute po operaciji
Za tiste, ki že ali pa še boste razmišljali o operaciji in odpravi dioptrije in drugih težav z vidom, pa v pomoč in razmislek navedem še nekaj dejstev, kako je operacija potekala.
Najprej sem se dal pripeljalti v Žalec, kjer dr. Irman laserske operacije oči izvaja že polnih 15 let. Postopek (v mojem primeru PRK) pa gre po korakih nekako takole:
Naslednji dan sledi pregled, če ni infekta ali česa nepričakovanega in to je to. Okrevanje pa potem traja nekako 5 dni, vmes je malo zoprno in srbi, skeli in peče, ampak je znosno. Pa če je meni znosno in sem bolj ali manj “boječka” ali zajec, kar se tiče prenašanja bolečine, potem je najbrž komu drugemu toliko lažje.
Zdravila v obliki kapljic za oči
Čez 1 mesec pa sporočim, če poseg priporočam in v kakšni meri je uspel. Danes, 13 dni po operaciji, vidim na daleč že kot sokol, na blizu mi pa desno oko zaradi načrtovane hiperkorekcije še malo nagaja, amapak sem prepričan, da se bo tudi to še uredilo.
Več informacij na www.irman.si
Pa še video za tiste najbolj radovedne. Video sem našel na Youtube.
Se še spomnite avtomobila, ki smo ga klicali Bolha? Takšna prikupna mala škatla na štirih kolesih, v katero si – v primeru, da si bil večji kot 190 cm, že kar zelo težko zlezel. Poleg tega so bile Bolhe v letu, ko sva jo z Borutom kupila, že zelo “dotrajane” in nasploh ne prav zaželene. Tako sva se nekega dne odločila, da je kino predrag štos in da v bistvu filmi povečini niti niso tako v redu, da bi si jih bilo vredno ogledati.
Pred nama se je ponujala posebna priložnost. Bolho sva imela možnost kupiti za bivših 15.000 SIT. Nisva prav dolgo razmišljala ali oklevala ob dejstvu, da je bila Bolha neregistrirana in da tudi ni imela nobenih možnosti, da bi se še kdaj vozila v prometu. A je za to tudi nisva potrebovala.
Ko sva avto plačala sva morala z mojim tedanjim avtom še na bencinsko črpalko po gorivo za Bolho. Natočila sva do vrha in že je zabrnel motor v njenem zadnjem delu. Takoj sva se podala na spoznavno turo. Kar čez Sračjo dolino. Ker je bila ura že pozna, midva oba pa precej objestna, nisva šparala z gorivom in posledično ne “z gasom”. Super je šlo, tako čez šodr, kot čez vodo, luže, blato in vse ostalo kar naju je na gozdni cesti čakalo. Naposled sva jo parkirala v naselju, kjer sva živela in jo “okrasila” še z natisnjenimi ponarejenimi tablicami. Odšla sva spat, s težkim pričakovanjem naslednjega dne.
Zbudila sva se v megleno in hladno jutro. Povrh vsega je bilo zelo vlažno. Izpolnjeni so bili torej vsi pogoji, da se ljudje rajši zadržujejo v svojih domovih in ceste ter naravo prepustijo otročadi. Nama.
V kakšnem desetem poskusu je Bolha vžgala! Kar zavriskala sva od veselja in zadovoljna pričela “umirjen” dovoz do prej omenjene gozdne ceste. Takoj, ko je bila za nama “nevarna čistina” (1 km odsek “ta prave” ceste, ki je vodila v hosto), sva pohodila gas. Kakšno uro sva se vozila gor in dol po Sračji dolini, ko naposled ni bilo več zanimivo voziti samo po cesti.
Kot nalašč so tam nekje na odročnejšem delu ceste gradili nekakšno progo za tekmovanje s kroskami (motorji za po terenu, če se ne motim). Takoj sva se počutila poklicane za tekmovanje, da vidiva, če nama uspe z Bolho priplezati do vrha strme klančine.
Prvi se je kot voznik preizkusil Borut. Vzel je zalet in z močnim hrumenjem dotrajane mašine od Bolhe sva priplezala nekako do polovice. Sledil je drugi poskus. Tokrat se je bolj opogumil in tudi že spoznal, da Bolha niti ni tako slaba. S ful gasom sva tako letela z zaletom prek visokih trav opuščene gozdne ceste, vse dokler se cesta ni spremenila v kakšnih 40 stopinj strm breg. Bolha je rjovela, jaz pa sem se vse bolj krčevito oklepal okvirja od vrat pri odprtem oknu. Vsake toliko sem med zobe dobil kakšen kos zemlje, ki je odletela izpod kolesa in se nerodno znašla na mojem obrazu in drugod v potniškem prostoru. Ker je bilo tako strmo, da nisva dobro videla predse, sva tako ob nekem trenutku, ko je Bolha še vedno imela zalet in kakšnih 40 km/h brzine, spregledala nekakšen prekop. Dobrega pol metra širok je tako lepo akomodiral celotni premer gume od bolhe in samo sreči se imava za zahvaliti, da sva še imela dovolj hitrosti, da sva ta nesojeni jarek prevozila. A tudi to ne brez posledic.
Avto je tako silovito zabilo v luknjo, da je po vsej dolžini podvozja zahreščalo, naju z Borutom pa z glavami zabilo v strop. K sreči sem imel dobre reflekse in sem se dovolj hitro ustrašil sunka ter končno zaprl usta in se nehal režati. Če se ne bi, bi mi namreč manjkalo nekaj zob. S svojo bučo sem namreč kresnil naravnost v strop in zatem še v moja (sovoznikova) vrata oziroma okvir le-teh.
V tem drugem poskusu sva tudi premagala strmino in prišla na pravo gozdno pot. Ker je bila preozka za vožnjo, sva pač improvizirala in se nasploh obnašala zelo nespametno. Kmalu sva se namreč z avtom vred znašla na strehi. Ne vem kaj mi je bilo, da sem se tako ustrašil in sva takoj splezala iz avta in stekla stran. Najbrž sem preveč gledal filme in mislil, da se bo avto kar sam po sebi vžgal. Ker ognja ni bilo od nikoder, bencin pa je le počasi kapljal iz dotrajanega tanka in mimo slabih tesnil, sva z Borutom sklenila, da s pomočjo vzvodov avto obrneva nazaj v pravi položaj. Z dolgimi debelimi vejami sva ga tako po klancu navzdol zavalila na kolesa in bila pri tem celo uspešna. Tokrat sem za volan sedel jaz in z največjim užitkom avto s hitrostjo spustil po bregu navzdol. Jarek, ob katerem sva gor grede oba skoraj izgubila zobe, sva previdno obšla po desni skozi grmičevje.
Avto je počasi začel sopihati. Ta dan je namreč preživel še mnogo skokov, karambolov v skale in drevesa in tudi nekatere prave trike, ki sva jih oba z Borutom dotlej gledala samo na Camel Trophyju po televiziji. Povsem blatnega in polnega trave sva parkirala in nove avanture prestavila na prihodnje jutro.
Spet sva začela zgodaj, takistvo v slabem in neprivlačnem jutru. Z avtom sva postajala vse bolj neizprosna in tako se je Bolha kmalu uprla. Najprej sva polomila menjalnik, tako da je delala samo še vzvratna prestava in 1. za naprej. Obese koles so se zaradi skokov, vožnje po stopnicah in drugih trikov pravtako utrudile in začele kazati znake staranja. Kolesa so namreč stala povsem postrani, na mestu kje se dotikajo tal vsaj 10 centimetrov bolj navzven kot zgornji del. Tudi odbijači so bili precej transformirani in nasploh cel avto ni več dobro izgledal, bil pa je že tudi komaj vozen.
Ne le, da je odslužil svoje 3 dni tlake, kar je 5000 SIT/dan in 2500 SIT/osebo – bil je vsaj 10x boljša zabava kot nekaj filmov, ki bi jih za ta denar pogledala v kinu. Povrh vsega sva potem avto za nadaljnjo rabo prodala naprej nekim ne-slovensko-govorečim mulcem, in si tako pokrila še stroške za gorivo, ki sva ga bila porabila v teh dneh.
Pa varno vožnjo!
