1982
Nekaj čez tretjo uro popoldan se rodim v ne vem kateri porodnišnici v Ljubljani Barbari in Boštjanu
1984
Naša družina se okrepi za še enega člana – mlajšo sestro Nežo. Staršem po glavi odslej skačemo: Urša, Matevž, Anže in – Neža.
1989
Začnem obiskovati osnovno šolo. Bojda sem že od prvega dne samo za zgago.
1991
Vojna v Sloveniji. Še danes imam pred očmi mamin obraz, ko me zaskrbljena pride zbuditi v sobo, da naj se oblečem. Potem smo odšli v zaklonišče v našem naselju. S prijatelji z ulice smo v 1 uri pojedli vse zaloge prepečenca in spili vse kar ni bilo navadna voda. Resnosti situacije se seveda ne zavedam, vse skupaj je delovalo precej zabavno.
1992
Ker na OŠ Maksa Pečarja uvedejo popoldanski turnus, naju z Nežo prepišejo na OŠ Danile Kumar z namenom, da bi namesto k pouku popoldne hodila na razne dodatne krožke in učenje tujih jezikov.
1994
Obiskujem 6. razred OŠ. Obnašam(o) se kot mali vragi in zganjamo vragolije. Takšne in drugačne… Med treningom gimnastike, natančneje pri skakanju z male prožne ponjave, se ponesrečim. Pri izvajanju nekega elementa, ki mu še danes ne vem imena – v osnovi pa gre za dvojni salto z nekimi obrati – pikiram naravnost na glavo. Zlomim si vratno vretence, C6. Počen je desni artikularis in čutim mravljince v desni roki. Odločijo se za pasivno zdravljenje, v lobanjo mi zavrtajo vijake in me dajo na ekstenzijo. Čez pol leta sem nazaj na treningih. Vragolije v zraku občasno izvajam tudi danes.
1997
Vpišem se na gimnazijo Bežigrad v Ljubljani. Štiri leta gulimo šolske klopi in ob vsem tem neverjetno uživamo. Učenja ni prav veliko, zabave in veselja toliko več. Z nekaterimi zares dobrimi učitelji/tovariš/profesor(-cami) smo v stiku še danes.
1998
Še pred kratkim sem hribe sovražil in sem vedno sitnaril, če smo s starši šli na kakšen planinski pohod. Potem se vpišem v alpinistično šolo pri Akademskem alpinističnem odseku in postanem alpinistični tečajnik.
1999
Opravim izpit za alpinističnega pripravnika. Sprva zložno, zatem pa zelo aktivno pričnem plezati in spoznavati tako kopno skalo kot zimski alpinizem. Pri hitrem napredku mi zelo pripomorejo izvrstni soplezalci, s katerimi se tudi zelo dobro spoprijateljimo.
2000
V šestčlanski ekipi odrinem na svojo prvo večjo življenjsko avanturo. Še ne-polnoleten, se z rosnimi 17. leti odpravim v Peru, v Ande. 45 dni preživimo v gorah, v Huarazu, na avtobusih in letalih. In zaradi zastrupitve s hrano na žalost tudi na straniščih. Vseeno s 17. leti stojim na 5760 m visokem Piscu in z 18. na svojem prvem šest-tisočaku, 6040 m visokem Quitaraju.
Pa še mimogrede – svoj 18. rojstni dan sem praznoval z veliko plastenko kokakole v roki in dvema rolama straniščnega papirja v žepih, na stranišču najbolj zakotnega lokala v Huarazu.
2001
Postanem alpinist. Uradno – z opravljenim izpitom za alpinista na državni ravni. Še danes ne razumem zakaj je med vprašanji potrebno vedeti: “Kakšen kruh je najbolj primeren za daljšo alpinistično turo:
a) Črn
b) Koruzni
c) Polnozrnati
Moj odgovor: Bel z Viki kremo!
Po končani maturi me čaka eno najdaljših “brezskrbnih” poletij. Tega se zavedam in se odpravim na tromejo Kazahstana, Kirgizistana in Kitajske. Udeležim se namreč odprave v Tien Shan. Želim uresničiti svoj nepremišljeni načrt – vsako leto 1000 m višje. Načrt se izjalovi in 7010 metrov visokega Khan Tengrija ne dosežem.
Za tolažilno “nagrado” se sprehodimo na dva nižja pet tisočaka. Obenem pridem do večih zelo pomembnih spoznanj na svoji alpinistični poti ter srečam in spoznam danes enega najboljših prijateljev, vsekakor pa najbolj zaželenega soplezalca.
Zaključim maturo na Gimnaziji Bežigrad in se vpišem na Fakulteto za strojništvo.
2002
Pozimi obiščem Škotsko. V “pravih” tamkajšnjih razmerah (veter, sneženje, megla) plezam v navpičnih počeh z ne prav pogostim varovanjem. Voda, ki pronica skozi vse plasti oblačil in celo zaščitne folije, uniči digitalni fotoaparat in kamero, zadnji dan pa mi ubije še mobilni telefon.
Prvič si zaradi ukvarjanja z alpinizmom “zaslužim” status vrhunskega športnika RS.
2003
Moje najbolj uspešno alpinistično leto. Še naprej uživam status vrhunskega športnika s piškavimi “bonitetami”. Pa še to bolj na papirju – na FS so športniki bolj ali manj nezaželeni.
Po dežju posije sonce. No – pa tudi po soncu se včasih ulije dež. Daljše obdobje žalosti in telesne neaktivnosti končno prekinem z obiskom Anglije in doživim eno najbolj posebnih in obenem lepih jeseni. Teden dni umito čistega po-nevihtnega-neba, odličen soplezalec in izvrstni motivi za snemanje.
Jeseni se močno navdušim nad gorskim kolesarstvom in seveda snemanjem le-tega.
2004
S prijatelji ustanovimo Freeapproved Adventure Film Productions, kjer dobim funkcijo predsednika (in mi jo zaenkrat še zaupajo). Resneje začnemo s snemanjem avanturističnih športnih dokumentarcev vseh vrst. Objavimo spletno stran Freeapproved.com. Vso zimo snemamo težke smučarske alpinistične spuste v domačih in tujih gorah. Na vrhuncu sezone se vse bolj spoznavam tudi s t.i. “freeride” smučanjem – smučanjem po globokem pršiču.
2005
Dobro in slabo leto obenem. Zapisal pa bom le boljšo plat – potovanja! Res, veliko sem potoval. Začenši s Kanado in pričetkom snemanjem filma Lovci na pršič, dva meseca kasneje Pakistan, zatem Kitajska, kjer snemamo film Kraljestvo oblakov. Septembra kar z neba odidem še na modno revijo v Kanado, tokrat na vzhodnem delu – Toronto in konec leta – to pa res prav neverjetno slučajno – še v Dubaj.
2006
S snemanjem filmom zastavimo zares. Kljub porazni zimski sezoni 2005 v Kanadi skupaj z Boštjanom Vircem naredimo film Lovci na pršič. Nihče od nas, kaj šele drugi, ni verjel, da bomo povsem napolnili in razprodali veliko Linhartovo dvorano Cankarjevega doma. In to brez vsakršne zunanje pomoči pri PR in oglaševanju! Na to sem še danes zelo ponosen.
Dva meseca po premieri omenjenega filma sledi še gorniško-raziskovalni film Kraljestvo oblakov (s Kitajske) in film White&Green-Team Green, ki sva ga z Boštjanom snemala v Davosu v Švici. Znova v Cankarjevem domu. Film Kraljestvo oblakov predvaja 12. septembra tudi Televizija Slovenije in to na 1. programu ob 21.uri.
2007
S soplezalcem in prijateljem Grego Benčino prevzameva založniško podjetje. Reorganizirava, vsebinsko osveživa in grafično povsem prenoviva revijo ŠPORT, prvo in edino slovensko športno revijo, ki neprekinjeno izhaja že 17 let.
Septembra diplomiram in dobim uradni naziv univerzitetni diplomirani inženir strojništva (u.d.i.s.)
V Freeapproved pričnemo z alpinistično šolo.
2008
Aktivno se vključim v investicijo in inženiring novega objekta – Bohinj Park Hotela v Bohinjski Bistrici. Nabiram izkušnje in izpopolnjejem svoje “strojniško” znanje s poudarkom na finančno-ekonomskem delu.
V Freeapproved prvič organiziramo tudi začetni tečaj športnega plezanja.
Na alpinistično-smučarski in snemalni odpravi v Kirgiziji snemamo nov film.
2009
Z novim letom nastopim s funkcijo direktorja v podjetju Bohinj Park Hotel Resort & Spa, ki upravlja z novim Park hotelom Bohinj ter Vodnim parkom Bohinj.
3. marca s filmom Špaltna Ekspres dvakrat razprodamo Cankarjev dom. Moj najboljši film doslej.
Jeseni postanem tudi direktor MPM Engineeringa in se vpišem v tečaj padalstva.
