Vesel bi bil, če bi si kdo to vprašanje zastavljal bolj pogosto, kot si ga sam! Resnično.
Zakaj torej pišem… Zakaj blog? Je to čredni nagon? Vsak kljukec že namreč hoče svoj blog. Ne, ni čredni nagon. Je morda želja po samopromociji in samopotrditvi? Vsekakor ne. Časi post-pubertetniškega “ego-bildanja” in “ven-metanja” so že davno mimo. Zakaj torej? Kaj pa, če mi je dolgčas? Oh… ko bi mi vsaj kdaj bilo! Priznam, včasih prav pogrešam tiste trenutke, ko se človeku zahoče brezdelja, ležanja v postelji, guncanja afen v kavču. Početi nič! Vendar dolgočasje vsekakor lahko izključimo. Zdaj pa zares, zakaj pravzaprav pišem?!
Čeprav bi se odgovoru najlažje izognil tako, da bi zapisal nekaj v stilu: “Spremljajte moje zapise in doumeli boste zakaj in čemu…”, bom skušal odgovor strniti v naslednjih sestavkih.
Fotografija… doživetja, narava, ljudje in njih obrazi ujeti v trenutku. OK, fotografija me je navdušila, a hotel sem več. Počutil sem se omejenega, takrat predvsem z znanjem in izkušnjami ter opremo. A to ni pomembno. Pomembno je to, da tudi s tistimi fotografijami, s katerimi se mi je zares “posrečilo”, nisem zadovoljil svojih pričakovanj. Pač to ni bilo “to”.
Kamera. Filmi. Krajši in daljši. Tudi tega sem se lotil. In to precej resno. Morda ne pretiravam, če rečem, da sem se tega lotil celo “več-kot-amatersko”. Nenazadnje so moje izdelke predvajali na sami nacionalki, mednarodnih festivalih ipd. Snemanje avantur, doživetij, potovanj in ostalih (športnih) podvigov, ki so največkrat tema mojih (naših) filmov, mi predstavlja dragocen spomin za stara leta, ki sledijo in obenem način, da svoje avanture v gibajoči sliki predstavim tudi prijateljem, znancem in celo širši javnosti. A tudi za kamero se v določeni meji počutim “omejenega”. Pa ne zaradi pomanjkanja domišljije, vendar ravno obratno – domišljija je preveč bujna! Posneti želim nekaj, kar ni preprosto izvedljivo in brez večjih priprav, finančnih vložkov in v zadnjem času največje dragocenosti – časa – enostavno ni izvedljivo! S svojimi izdelki nisem več zadovoljen. Pa ne samo zaradi velike mere samokritičnosti, temveč tudi zato, ker se zaradi velike količine posnetih in zmontiranih filmo, pričenjajo “ponavljati”.
No… in zato se vračam k začetkom. Ne sicer k listu papirja in peresu, temveč spletni obliki zapisov, ki se lahko imenujejo spletni dnevnik ali – blog! Svoje misli, prebliske, doživetja in razne trenutke lahko po mili volji stresam naravnost v blog. Slednji takorekoč ne pozna omejitev. Vse kar rabiš je računalnik. OK, teoretično si lahko omejen s trajanjem baterij prenosnika, vendar se tudi te da prej ali slej napolniti. Ostalih omejitev ni in jih vsaj ta trenutek ne vidim.
Ker torej trenutno ne vidim nikakršnih ovir (z izjemo kroničnega pomanjkanja časa) niti ne zaznavam domišlijskega primankljaja – pišem blog. Zato!
