Izlet na Aljasko

Pravijo, da mora človek od časa do časa videti svet, da bi lažje razumel kakšen je pravzaprav njegov smoter.

Sam skušam to vsake toliko odkriti na avanturah širom sveta, kamor se tu in tam odpravim. Ne vem, če je danes še sploh možno govoriti o alpinistični odpravi v tuja gorstva. Letalske povezave so nam svet skrčile na največ dan dolgo potovanje oziroma polet, popestreno z nekaj dni hoje do baznega tabora, udobje katerih lahko že z majhnim vložkom v sodobno opremo izbriše takorekoč vse sledi tiste prave avanture, o kakršnih sem bral v knjigah svojih alpinističnih idolov in veljakov, domačih in tujih. S spoštovanjem vsakič znova prebiram njihove zapise ali poslušam zgodbe, ki si zaslužijo pridevnike “herojske”, “epske” in podobno.

Ko postavim vse svoje avanture ob bok tem velikim ljudem in njihovih dejanjem, jih je ravno za en konkreten izlet. In prav takšen se mi zdi tudi ta, na katerega se odpravljam v kratkem. Izlet na Aljasko.

Po nekaj mesecih iskanja, brskanja po spletu in davljenja poznavalcev z emaili, da mi izdajo to in ono – sem našel najbolj zabačen možen konec Aljaske, kjer na nas čakajo še mnogi deviški, neimenovani vrhovi, nepreplezane stene in grebeni. Ne samo, da je pot do tja dolga, da bi z lučajem podaljšanega izleta stopil okrog sveta nazaj na Azijsko celino, tam so tudi medvedi, pa mraz in veter. A nič ne de – z današnjimi letalskimi povezavami, tehnologijo in vso možno opremo, bo dobršen del meseca, ki ga bomo preživeli na odročnem ledeniku – še vedno samo izlet.

Izlet, kjer si bomo v današnjem z vsemi neumnostmi natrpanem svetu izborili svoj mali prostorček osame pod mogočnim soncem in kjer nam bo na konkretnem prostoru dano doživeti nekaj, kar pred nami ni doživela še nobena živa duša na tem čudovitem Planetu.

Sanja se nam ne, kaj nas čaka! Zgolj bežni obrisi gora in fotografije sosednjih gora posnete z razdalje, nekaj dolgoletnih statistik glede vremena, ki naj bi bilo silno muhasto in z velikimi temperaturnimi diferencami – od minus 30 pod ničlo pa vse do ledišča. Razen tega, da vem da bom obkrožen s prijatelji, ki jim zaupam, s prijatelji s katerimi se rad družim, plezam, hodim v hribe ali smučam – ne vem nič kaj dosti. In vesel sem da je tako in želim si, da tako ostane vse do našega prihoda. Ne veselim se cilja ali opravljenih dejanj, temveč se veselim že same misli na to, da me čaka nekaj neponovljivo lepega. Nekaj kar v mojem telesu vzbudi prijetne čute. Kot tista prijetna trema ob pričakovanju nečesa velikega… Tudi velikosti ne gre meriti absolutno – o ne! Prav to je čar tega, ko nekam odhajaš po doživetje, in ne konkreten cilj.

Še nečesa si goreče želim… Novega filma! Takšnega, ki bo presegel predvsem moja lastna pričakovanja. Želim si narediti korak dlje. Ali gre za nabijanje ega ali kaj drugega – ne vem. Ampak želim si narediti boljši film od prejšnjega – v vseh pogledih. In srčno upam, da mi bo uspelo.

Kadar pogledujem v črno nebo posejano z zvezdami, se zavem svoje majhnosti. Tu in tam se sprašujem kaj za vraga predstavlja to moje življenje na tem planetu, ki je le eden izmed mnogih – eden izmed neskončno velikega števila drugih, tudi podobnih ali morda celo enakih.

In vsakič znova zaključim s tem, da sem vesel, ker sem! Našel sem svoj smisel.

Zdaj pa skočim še na Aljasko.

Srečno!

PS: Aja prek satelita se bomo javljali na Twitter @freeapproved ter seveda na našo stran freeapproved.com