E-človek

Jaz sem e-človek. Neizpodbitno dejstvo, ki ga ne morem zanikati. Niti nima smisla. Moje medčloveške interakcije se pogosto rezultirajo v e-oblikah… Če trditev podprem samo z nekaj dejstvi.

Pišem e-maile, e-sestankujem, e-blogam, e-naročam hrano, e-naročam letalske vozovnice, e-izobražujem se, e-nakupujem športna oblačila in e-naročam plezalno opremo, uporabljam e-banko, e-davke, e-upravo, e-probanko za službo, e-prijavo, e-registracijo avtomobila,  e-upravljam s premoženjem in financami. Vse skupaj je samo še e, e, e in še več -e!

Od 26. februarja 2008 in do danes, torej ravno 2 leti in nekaj dni pozneje, moj inbox šteje 35.385 e-mailov. To je v povprečju 48 e-mailov dnevno. Naj poudarim še, da so to samo emaili, ki sem jih tudi odgovoril, se pravi je številko potrebno množiti vsaj z 2! Med temi ni nboenih emailov s priponkami večjih od 2 MB. Realno je torej številka še precej večja, ampak v najslabšem primeru gre gre dnevno povprečno čez mojo glavo okrog 100 e-mailov.

Črke na zaslonih mojih e-igrač, ki so zame enako kot hrana – voda ne, ta je nujna, s hrano pa se včasih da malo počakati, da se na primer objavi e-fotoreportaža po opravljeni turi. Te črke so govorjene besede, ki se spet manifestirajo v e-zapisih na blogu, e-mejlih in e-drugje. Pogosto se mi je pripetilo, da sem svoje občutke, razmišljanja in opažanja laže in pregledenje e-zapisal kot človeško povedal.

Verjamem, da vse kar se da e-početi (to je malodane vse) počnem že sedaj, zato upravičeno sklepam, da sem e-človek. Kje so meje e-človeštva zapišem, ko jih (ne)odkrijem. Moj e-obstoj živi dalje.