Mestni avtobus – izvrstna družabna izkušnja

Onega dne sem se odločil obiskati predavanje svetovno znanega plezalca Chrisa Sharme. Minilo je že kakšnih 5 let, odkar sem se nazadnje vozil z mestnim avtobusom, zato je bil čas, da znova poskusim. Pogoji za to so bili idealni – parkirišča pred Španskimi Borci ni, snežilo je, promet je povsod stal.

In tako se je pričela moja odisejada. Vkrcal sem se na Dolgem mostu, končni postaji šestice – parkirišče P+R. Avto sem zaril v edini dovolj majhen kup snega, da nisem nasedel in se postavil pod streho postaje. Ura: 19:01.

Po kakšnih 10 minutah se je naposled prikazal avtobus. Vkrcam se ob 19:11 in ker nisem imel ustreznega plačilnega sredstva v obliki  kartice Urbana, sem si pomagal z evrskim kovancem. Celih 18 minut sem se potem cuncljal do postajališča pred Namo v centru. Vmes sem srečal še eno dobro dušo, ki se je ravnotako odpravljala na predavanje. Hitri skok preko ceste, kjer me že čakata Bor in Vid. Kupim še Urbano, plačam 5 EUR in dobim plastično kartico kičastega dizajna, ki vsebuje teh nekaj evrov dobroimetja.

Odisejada se nadaljuje s 15 minutnim čakanjem na avtobus številka 21. Naposled se prikaže in rahlo nestrpni se vkrcamo v poln avtobus. Na njem srečamo še Aleševo sestro. Ker ima avtobus spremenjeno progo (sicer že precej časa), moram ves čas gledati kje točno smo, da ne bi slučajno pozabili izstopiti. Po dolgotrajni vožnji 10 minut pred pričetkom predstave stopim v Španske Borce. Potovanje je tako trajalo kar 50 minut.

Nič čudnega torej ni, da gre MPP silno slabo. Pred kratkim sem v nekem dnevnem časopisju bral celo analizo oziroma primerjavo mestnih potniških prometov po Evropi. Slovenija z Ljubljano je zavzela nečastno predzadnje mesto. Avtobusi so počasni, netočni, stojijo v prometu, ljudje na avtobusih ne poznajo osnovnih manir kulture in še bi lahko našteval.

Vseeno se mi je zdelo zanimivo voziti se z avtobusom. Srečaš kup ljudi, vidiš ducat poznanih obrazov, ves čas se nekaj dogaja, vmes lahko bereš in pišeš emaile, malo potelefoniraš in kaj prigrizneš. Plusi na eni, minusi na drugi – še se bom kdaj peljal z mestnim busom :)

Mojih nekaj najboljših fotografij

Pred dobrimi desetimi tedni sem pričel s fotografiranjem. V tem času sem po sicer 7 letnem premoru prvič prijel za fotoaparat ob drugačnih priložnostih kot za družinsko fotografiranje pihanja sveč na torti in podobnega neizvirnega šklocanja. V teh 10 tednih je nastalo nekaj fotografij, ki se mi jih je zazdelo še enkrat izpostaviti. Predvsem zase, da vidim kateri motivi so mi všeč in kje se še lahko potrudim in kaj naučim.

Zahvala za mojo vnemo in tele povprečne rezultate gre tudi Samu Vidicu za nekaj najinih šnel kurz lekcij po telefonu med vožnjo v službo.

Zaporedje fotografij je kronološko – od najnovejše do “najstarejše”.

Matej Pobežin (Freeapproved) v smeri nad Limskim kanalom

Marko Albreht (Freeapproved) pleza v Napoleonici

Ladja pod izginjajočim soncem v Tržaškem zalivu

Ulični vrvež v Amsterdamu

Fontana pred hotelom v Amsterdamu

Blaž in Jani pred spustom v pršič - Obertauern, Avstrija

Andrej Erceg - Crni v Rariteti, Tamar

Aleš Rovšnik (Freeapproved) v Logarski dolini

Slap Lambada, ki se je kmalu po vzponu porušil; Vršič.

Arne Jeglič v vertikali slapu Sveča v Krnici

Bor Šumrada (Freeapproved) v smeri med Travnikom in Šitami

Marko in Bor (Freeapproved) na vrhu Zadnje Mojstrovke

Marko Albreht (Freeapproved) v izstopnih raztežajih Travniške grape

Marko Albreht (Freeapproved) v najtežjem raztežaju Travniške grape

Zzanee – Sonce idej

Moja ta mlajša sestra Neža v prostem času tudi poje. S prijatelji posname pa tudi kakšen videospot. Tale zadnji je super in čmrlj zmaga :) No video je pa itak priložen.

E-človek

Jaz sem e-človek. Neizpodbitno dejstvo, ki ga ne morem zanikati. Niti nima smisla. Moje medčloveške interakcije se pogosto rezultirajo v e-oblikah… Če trditev podprem samo z nekaj dejstvi.

Pišem e-maile, e-sestankujem, e-blogam, e-naročam hrano, e-naročam letalske vozovnice, e-izobražujem se, e-nakupujem športna oblačila in e-naročam plezalno opremo, uporabljam e-banko, e-davke, e-upravo, e-probanko za službo, e-prijavo, e-registracijo avtomobila,  e-upravljam s premoženjem in financami. Vse skupaj je samo še e, e, e in še več -e!

Od 26. februarja 2008 in do danes, torej ravno 2 leti in nekaj dni pozneje, moj inbox šteje 35.385 e-mailov. To je v povprečju 48 e-mailov dnevno. Naj poudarim še, da so to samo emaili, ki sem jih tudi odgovoril, se pravi je številko potrebno množiti vsaj z 2! Med temi ni nboenih emailov s priponkami večjih od 2 MB. Realno je torej številka še precej večja, ampak v najslabšem primeru gre gre dnevno povprečno čez mojo glavo okrog 100 e-mailov.

Črke na zaslonih mojih e-igrač, ki so zame enako kot hrana – voda ne, ta je nujna, s hrano pa se včasih da malo počakati, da se na primer objavi e-fotoreportaža po opravljeni turi. Te črke so govorjene besede, ki se spet manifestirajo v e-zapisih na blogu, e-mejlih in e-drugje. Pogosto se mi je pripetilo, da sem svoje občutke, razmišljanja in opažanja laže in pregledenje e-zapisal kot človeško povedal.

Verjamem, da vse kar se da e-početi (to je malodane vse) počnem že sedaj, zato upravičeno sklepam, da sem e-človek. Kje so meje e-človeštva zapišem, ko jih (ne)odkrijem. Moj e-obstoj živi dalje.

Amsterdam

Moj prvi obisk Amsterdama. Mesto s preko milijon in četrt prebivalci, mesto tisočerih kurb, stoterih s travo zakajenih lokalov, desetine čudovitih hotelov in enim in edinstvenim sejmom Biking and Hiking. Kljub temu, da gre za milijonsko mesto (1.36 Mio prebivalcev 1. januarja 2008), je vse tako mirno in tiho.

Z letala na vlak, z vlaka na tramvaj in s tramvaja v hotel.

Na sejem na Nizozemsko sva šla skupaj z našo vodjo rezervacijske službe Aljošo. Tramvaj naju odloži v centru poleg rečnega kanala, lučaj stran od najinega hotela. Z nekaj sreče sem samo 5 dni pred odhodom uspel najti ustrezno lokacijo in kul hotel. Njegov sestavni del je jazz klub s tradicijo. Po stenah kluba visi na stotine slik znanih jazzovcev, med katerimi celo jaz spoznam nekaj res slavnih obrazov.

Začasni dom za dve noči

Zgodnji let z Ljubljane omogoči prosto petkovo popoldne. Na ulice se zgrinja vedno več ljudi. Kljub natrpanim ulicam ni čutiti nikakršne naglice in živčnosti, ki jo pogosto občutim v Ljubljani. Nihče ne vpije, nihče ne trobi, nihče se ne dere v telefon, vsaj na videz ni nobenih pavov in pleh pičk. Namesto ljubljanske scene Louis Vuitton Oriđžinal torbic imajo sicer skoraj vse, ampak res skoraj VSE – preklemanske bucke aka UGGse. Res – kamorkoli se obrneš, debela ali suha, plavolasa ali rjavolasa, vse imajo tisti šmorn z napisom UGG na tacah. V tisočerih izvedenkah, samo barve so navadno tiste tipične rjave. Pa ok, saj ne rečem … na enih z dobrimi nogami izgledajo šponsko, na gospodičnah s tromestno številko telesne teže pa pač ne. Sploh v kombinaciji s pajkicami s katerimi bi lahko prekril in zaščitil avto pred točo.

Če sem že pri opisu demografije, si mogoče zasluži nekaj besed tudi močnejši spol. V bistvu je močnejši spol v Amsterdamu zelo mešane narave, saj je kopica istospolno usmerjenih moških aka pedrov. To sem spoznal že prvi večer, vse do zadnjega dne, ko sem v rdeči četrti videl kup poparčanih tipov. Kot bi rekle punce – vsi ta luštni fantje so vezani al pa pedri. V Amsterdamu je pa kombinacija obojega :)

Dva moška zakonca sem zasačil izza vogala skupaj s številkama

Če se vrnem na opis mesta, bo najbolje, da še malo strnem vtise z ulice. Utrip mesta je res fantastičen. Kot rečeno mi je najbolj všeč, da je vse tako na izi, v miru, v tišini. Ulica za šoping, ki se vije naravnost od hotela preko ducat kanalov do glavne železniške postaje, postreže s trgovinami in znamkami od A prek D in G do Ž. Za vsakega nekaj. Mene je vmes premamil še čudovit lokal McDonalds s svojo bogato ponudbo slastnih in zdravih kalorij.

V Amsterdamu mrgoli tudi kolesarjev. Prav neverjetno je, da se ljudje vozijo oziroma kolesarijo tudi v dežju, močnem vetru, mrazu – skratka ob vsakem vremenu. Mesto je kolesarjem prijazno, urejene so kolesarske steze, v križiščih imajo kolesarji prednost, obrajtajo jih celo tramvaji. Poskrbljeno je tudi za parkirišča koles z zaklepanjem in nadzorom z videokamerami. Dasihravno nisem imel niti za minuto občutka, da bi v tem mestu kdorkoli želel karkoli ukrasti.

Parkirišča za kolesa

Po krajšem ogledu mesta je sledila pavza in kosilo. Trofnila sva odlično italijansko restavracijo, kjer so me najbolj presenetile cene. Standard v Amsterdamu je občutno višji od Ljubljane in Slovenije, cene šniclov, pic in pašt pa so enake oziroma povsem primerljive z našimi. Pravi mali šok, k sreči pozitiven :)

Osnovni namen obiska tega mesta je bil kot omenjeno sejem Biking and Hiking. Bohinj kot hiking destinacija ima pri Nizozemcih (kjer pač ni pretirano razgibanega terena :) dober potencial, zato se je sejma udeležila cela garnizija Bohinjcev z direktorjem LTO Klemenom Langusom na čelu, kot tudi drugimi predstavniki gospodarstva primerljivih slovenskih turističnih regij.

Na sejmišče RAI so se že pol ure pred odprtjem zgrinjale množice ljudi vseh spolov in starosti. Stojnica oziroma razstavni prostor Slovenije je bil zelo velik, škoda je le, da ni bil bolje izkoriščen. STO predlagam nakup tovornjaka kakršnega ima na primer Zillertal. Copy paste v zeleni barvi z giga I FEEL SLOVENIA gor.

Razstavni prostor Zillertala

Čisti kontrast razstavnega prostora kakršnega je imel omenjeni, so imeli tudi dobri stari Rusi. Njihov bogato opremljen razstavni prostor je svoje rdeče razkošje razkazal nekako takole

Ruski razstavni prostor na sejmu

Najbolj privlačna elementa razstavnega prostora Slovenije sta bila gotovo Samo in bohinjski sir. Mnogo sira. Folk se je kar grebel zanj, medtem ko je Samo (LTO Bohinj) le s težavo dovolj hitro rezal kose za požrešne množice.

Samo, nož in sir; Foto: Laurent Louis

Sejem tik pred odprtjem

Ker poročilo že tako dolgo packam, da bi bilo vsako nakladanje dejansko samo nakladanje in ker me priganja delo za službo, bom zaključil samo še s tem, da sem bil nad Amsterdamom navdušen in se bom še gotovo vrnil na obisk. Presenetili me ne bodo več niti kurbe, niti dim trave, ki se vali po cesti, niti neprestano rošenje ali dež, še manj se bom sikiral zaradi nadležnih pogledov gejev. Trije dnevi so za ogled Amsterdama optimalna izbira, še zlasti zato, ker se v samem centru nahaja celo Patagonia store :) Teh v Evropi na splošno ni prav dosti.

Nočni detajl Amsterdama

In seveda še ogled fotogalerije.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.