10 stvari, ki mi gredo na živce

Za krajšo pavzo med delom, ki ga za danes ni videti konca, sem izbral nekaj stvari, ki mi gredo na živce in mi vsakič vzmejo kakšno uro življenja … Vsega bi se najbrž lahko odvadil, vendar mi še ne uspeva.

  • čakanje na vratih, da se kdo ubuje, obleče ali kako drugače pripravi, da zapusti prostor
  • že milimeter predolgi nohti, ker ne morem tipkati
  • razlaganje nekih meni banalnih računalniških operacij drugim, ki “ne sledijo” kot jaz mislim, da bi morali
  • čakanje na štantih, ko soplezalci štrikajo ali mutijo bolj kot se meni zdi “normalno”
  • nered na visečih štantih
  • skrotovičene in zavozljane vrvi kot posledica prej omenjenega
  • ženske s pretirano napudranimi obrazi
  • ljudje, ki po (uradnem) rokovanju tvoje (moje) roke ne izpustijo, ampak jo podržijo in stiskajo še naprej, najbolj bizarni položijo gor še drugo
  • voznike in voznice, ki vozijo vzvratno in imajo “trd” vrat, ne znajo pa vozit po vzvratnih ogledalih. In potem gredo 2 m nazaj, 1 m naprej, popravijo in potem jovo na novo. Po petkrat!
  • sam sebi grem na živce, kadar čutim, da sem siten in ne vem, kaj me je v takšno voljo spravilo

Na sneg v Avstrijo

Goljufam in kopiram svojo objavo s Freeapproved:

Pisana ekipa se nas je danes nabrala v vse bolj priljubljenem Obertauernu. Vsega malo mešano – starešine kot so Benč, Urbanovc in Džani, potem pa drugi mladi alpinci, turni smučarji pa še swingerki Metka in Katja za povrhu.

Blaž in Jani izbirata linijo

Že ob prihodu nam je bilo jasno, da nas je Benčev zaupnik s 25 cm pršiča na suho nategnil. Dejansko ga je padlo kakšnih 10 cm, v zatišnih legah pa je skupaj s starim mogoče ponekod sneg dosegel 15 cm.

Po nekaj testnih furah in “tipanju” terena pa smo odkrili nekaj zanimivih strmin s pršičem, a smo se jih kaj kmalu naveličali.

Da bi vozili pravi pršič je bilo potrebno hoditi

Po 11. uri se je sneg dodobra ojužil, tako da smo pričeli z iskanjem alternativnih možnostih. Le-te so se seveda kazale le tam, kamor ne segajo žičnice in kjer se tudi ta bolj vztrajnim freeriderjem ne da hoditi.

Ponekod se je gazilo do rite in preko

Tudi tokrat je bil trud poplačan in za zadnji spust, za katerega smo se najbolj potrudili, smo bili nagrajeni s pršičem in tišino. No – nas se je seveda slišalo, ker smo vriskali.

Katja ga žge po puhu

Zaključili pa smo kot ponavadi. S hrano. In ker je bil Blaž spet priročno pred mojim objektivom, bom že drugo zaporedno objavo strnil z njim.

Blaž in knedl. Spet hrana.

Res je bil fantastičen sončen dan brez oblačka. Ob hrani smo tako pričakali tudi trenutek, ko se je sonce skrilo za grebene in pritisnil mraz.

Sonce zahaja za gorske grebene

In še tradicionalna fotogalerija.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.