Popolna polomija

Danes popoldne me je v dno srca prizadel telefonski klic.

Na drugi strani telefona je bil namreč Sonyjev servis, ki me je (sicer strokovno in prijazno) obvestil, da je moja HD kamera uničena in da se je ne da popraviti.

Krasno. Ta trenutek sem torej brez meni tako ljube kompaktne in super dobre kamere. Sliši se bedasto, pa najbrž tudi je, ampak počutim se kar nekako prazno. Najbrž zato, ker mi je kamera in snemanje res zelo zelo ljub hobi. Rad snemam, montiram film(čk)e… Ne vem kako dolgo bom brez, ampak se bojim, da nove kamere prav kmalu ne bom držal v rokah. Ta uničene seveda nisem imel zavarovane, pa tudi zavarovalnica najbrž ne zavaruje kamere za “plavanje pod vodo” ali napake iz malomarnosti – bojim se namreč, da je bilo preslabo zatesnjeno oz. namontirano ohišje za podvodno snemanje.

Kakorkoli že – do nadaljnega sem obsojen na snemanje bodisi ta veliko HD prasico, ali pa ne NEsnemanje… Smrk.