Prejšnji teden smo se z izbrano družbo klape Freeapproved mudili na mini-počitnicah na srednjem Jadranu in tamkajšnjih otočkih.
Malo sem se poigral tudi s kartami google in spackal spodnji zemljevid našega jadralskega mini-križarjenja:
Kar se tiče jadrnice, ki smo jo vrnili v enem kosu – brodoloma ni bilo. Pač pa je šla najverjetneje v franže moja ta mala Sony HD kamera. In vrh vsega – po moji lastni neumnosti! Bojim se namreč, da sem preslabo zaprl podvodno ohišje in ko sem kamero vrgel v vodo Markotu, ki je snemal kako izgleda skok v vodo (pod vodo) in se nasplošno še malo špilal s snemanjem pod vodo – je v ohišje skozi zaklop nekako prišla voda. Slana voda. Kakšen slab deciliter jo je bilo.
Ne vem še ali to pomeni neslavni konec po slabem letu dni uporabe sicer zares odlične kamere. Jutri, če mi časovno znese, jo odnesem na servis, da jo razdrejo, pogledajo kaj in kako pa da vidimo. Težava je namreč v tem, da imajo vse te kamere notranjo malo baterijo menda, ki napaja spomin za nastavitve, uro, datum ipd. in bi znalo tistega malo vode, kar jo je prišlo v ohišje, povzročiti t.i. zelenega volka oziroma korozijo na elektronskem vezju. Bomo videli. Slabe volje je bilo že dovolj, zato razmišljam rajši o drugih posnetkih.
K sreči pa sem imel s seboj tudi ta veliko HD kamero s katero sem posnel kakšne dobre tri ure materiala, predvsem pa ta glavnino ta “boljšega” materiala. Spet sem pozabil na snemanje detajlov, časa za kakšne hude posnetke s stativa pa tudi ni bilo v izobilju … Vendar trdno verjamem, da bo mojster Virc, ko le najde čas, spet naredil nekaj famoznega. Sam pa bom predvsem razmišljal o nakupu kakšne hude stabilizacijske opreme, saj kanim posneti še veliko materiala plezanja nad vodo in hojo po traku – takisto nad vodo. Pa če snemaš z zibajoče se točke kot je čoln ali jadrnica – brez stabilizatorja skoraj ne gre…
Prvi dan v službi je minil povsem po pričakovanjih … Zvrhan kup računov, odprtih vprašanj, 168 e-poštnih sporočil na katere jih je potrebno vsaj pol dejansko odgovoriti, in seveda lepa bera drugih reči. Vesel sem bil, da sem spet videl moj super kolektiv in zadovoljen ugotovil, da vse že po tako kratkem upeljevanju odlično samostojno teče. Okrog poldneva pred kosilom sem si za vsak slučaj privoščil še eno masažo pri vodji wellnessa naumila kup koristnih reči. Neke vrste terapevtski sestanek v horizontali. Pa resnično koristen, saj je hrbet precej bolje – hvala Natalija 
In še epilog oziroma predstavitev naše poti skozi oči fotografa Tomaža Džubana:
