Arne in Bor v Rozni na striku
28. junij 2009 Komentiraj
Obletnice na kupu
28. junij 2009 Komentiraj
Pred 27 leti sem se rodil. Pred 1 letom in 1 dnem smo poleteli na eno najboljših avantur mojega življenja. Pred natanko 1 letom se je poročil brat Matevž. Tale konec meseca junija je kar pester, se mi zdi 
Ko presenetiš samega sebe
28. junij 2009 Komentiraj
Danes ob 15:11 minut sem se zvalil v porodnišnici v Ljubljani. Pred 27 leti. Uf, kar zvije me, ko pomislim kako hitro beži čas in kako neizbežno in vztrajno vsi drvimo v smrt.
Sliši se grozno, ampak je res Tako pač je. No vmes je treba pa kaj početi. Na različnih področjih migam bolj ali manj povprečno, priznam pa, da sem mahnjen na elektroniko.
In tako sem sam sebi naročil “presenečenje”, ki je davi prišlo naravnost iz daljne dežele Japonske. Tam takšni in drugačni friki pridno izkoriščajo omejeno ponudbo Evrope in celo ZDA na področju raznih Sonyjevih igračk, naredijo “prodajno akcijo”, jih predelajo, “poevropijo” (tipkovnica, OS ipd.) in potem z DHLom pošiljajo po svetu takšnim in drugačnim frikom.
Moja nova igračka - Sony Vaio P
Računalnik je z menoj vedno in povsod in tudi 1320 gramov težki ThinkPad x300 je postal “pretežak”. Če je to suženjstvo, razvada ali kaj tretjega ne vem, vsekakor pa mi je jasno, da je moja povprečna produktivnost posledica tudi primerne opremljenosti. Tako lahko delam karkoli, kjerkoli. Imam 5 minut časa med hranjenjem, pa spišem PR, imam 10 minut časa med čakanjem v avtu, pa nardim to-do list, čakam na letalo, pa osnujem kaj tretjega… Sony Vaio P s 600 grami in neverjetno majhnostjo je seveda odličen sopotnik, predvsem pa omogoča bistveno – dostop do interneta vedno in povsod z vgrajenim WWAN modulom, GPSom, WLANom in seveda vsem ostalim. Ekran tega 8″ širokozaslonskega malčka po kvaliteti slike in resoluciji (1600 x 768 px!) na 8″ prekaša ne le ThinkPadovega ampak večino novodobnih ekranov na prenosnikih. Sony s kvaliteto ekrana in slike res nikoli ni bil med povprečnimi.
Malce slabše se obnese ta mala baterija, ki s svojimi 3 urami in 30 minutami ni najbolj posrečena za tak ultra-mali-prenosnik, ampak morebiti se kdaj v prihodnosti polastim ta velike baterije, ki premore 6 ur. Še vedno relativno malo za takšno igračo. Ima pa zato polnilec velikost 1/4 škatlice za cigarete in je tako majhen in priročen, da tudi ni težav.
Škatlo DHLa sem z iskrivimi očmi petletnega otroka scefral, originalno embalažo računalnika pa odpiral s previdnostjo švicarskega sestavljalca dragih ur. Zdaj pa me čaka še nekaj igrajčkanja z driverji in ostalimi upgrejdi sistema. Juhu.
Vse najboljše Anže
Slackline – hoja po vrvi
20. junij 2009 4 Komentarjev
Pred časom sem se neizmerno navdušil nad hojo na vrvi oziroma traku. Temu se menda reče Slackline.
Najbolj zanimivo mi je v bistvu to, da gre za precej “primiten” šport. Celo šport temu težko rečem, saj je bolj kot fizično zahteven psihično. Všeč mi je, da se mora človek ob premagovanju razdalj večjih od 10 metrov, že kar pošteno skoncentirati. Osredotočiti se na gibanje, na previdno polaganje nog na trak ter uravnotežiti vsak gib.
Težavnost raste seveda z razdaljo in 10 metrov pa 12 metrov je razlika kot dan in noč. Vsak nadaljnji meter se močno pozna. Po kakšnih 7 seansah sem sedaj kolikor toliko suveren na dobrih 15 metrih, a imam občutek, da se bo napredek sedaj znatno upočasnil. S premaganih 3 metrov je šlo hitro do 6, pa potem 8, 10 in do 15 m. Kako naprej?
Pokazal bo čas, medtem pa jaz pokažem en krajši filmček, ki smo ga danes posneli z Borom in Alešem ob rutinskem pregledu zelenega dela Ljubljane.
Zaključek letošnje AŠ in ŠPT
9. junij 2009 5 Komentarjev
V soboto smo na vele-pikniku podelili diplome letošnjim tečajnikom tako alpinistične šole kot tudi tečajnikom športno plezalnega tečaja. V principu bi moral reči tečajnicam, saj ženski spol krepko prevladuje, ampak ostanimo pri nevtralnih moških poimenovanjih.
Bolj kot velika udeležba pri Zlatotu (alpinistični tečaj) kot tudi pri Andreju in Tjaši (začetni tečaj športnega plezanja) me je znova navdušila pisana druščina in splošni duh prisotnih. Prav brez pretiravanja lahko rečem, da so vse tečajnice in tečajniki letošnje generacije super. Ne vem kakšno naključje hoče, da se vsi novovčlanjeni v Freeapproved tako dobro ujamejo z obstoječimi člani in starimi mački. Najbrž je to čista in gola sreča. Vsaj malo pa morda tudi dober glas Pa najbrž tudi v naših filmčkih ne izpademo pretirano resni in zadrti, ali pač?
Na pikniku smo tako poleg razvedrilnega programa nekaj (za nekatere) težko pričakovanih minut posvetili tudi uradnemu delu. Podeljevanju diplom.
Zlato je vročeval diplome za alpinistični tečaj, medtem ko sta Tjaša in Andrej za uspešno opravljene izpite diplome delila športnim plezalkam in plezalcem.
V sproščenem vzdušju so ure minevale kot minute in kot bi mignil je bila noč. Lokacija v katero sem sprva močno dvomil in malodane (po krivem!) očrnil Zlatota, se je v resnici izkazala za super dobro, razgledno, lepo in prijazno. Bili pa smo nekje nad Sostrem, na enem kuclju, ki je bil edini v kolikor toliko suhem vremenu, medtem ko so okrog nas divjale nevihte.
Naj se še na tem mestu zahvalim vsem tečajnikom/-icam za potrpežljivost in krasno presenečenje, ki so ga na pikniku pripravili svojemu el presidentu
PS: V pičlih nekaj urah sem se neznansko navdušil nad hojo po vrvi, tako da že kupujem gear! IIIiiii nove možnosti za snemanje, jihaa!
