Vinjeni vozniki – država nemočna?
29. maj 2009 1 komentar
Včeraj sem bil gost v oddaji Trenja z Urošem Slakom in na 22:40 in 1:17:12 celo nekaj nakvasil.
OGLED ODDAJE V ARHIVU POPTV.SI
Najbolj zaskrbljujoče se mi zdi dejstvo, da je večina tistih, ki dejansko lahko na to preko zakonov in ostalega vplivajo na pol priznala, da so nemočni. Da je država nemočna!
In če samo povzamem, kaj se meni zdi, da bi bilo od vsega včeraj slišanega pametno narediti:
- preventiva – kultura pitja alkohola
že ko sem bil sam v gimnaziji je bilo najbolj hudo, če si v petek šel ven in se ga z litrco v roki nažgal do mrtvega. Takšna je tudi danes splošna percepcija mladih “biti kul”. Mogoče malo več FIS kulture nikomur ne bi škodilo in bi bilo časa za pijančevanje manj. - kurativa – globe, zapori, prisilno delo
včeraj se je sodnica opirala na to, da od tistega, ki že tako nima nič, nič ne moraš vzeti. Jaz pravim, da to ni res. Če pije alkohol, kadi cigarete, vozi avto, pomeni tudi, da ima za bencin. In če ima za vse našteto, pomeni, da mu lahko vzameš najmanj avto. Pa se sploh ne gre za to, kakšna (majhna) je vrednost tega avta, pač pa za to, da preprečiš, da se usede vanj. Kar ne more plačati z denarjem in premoženjem, ki se mu ga v celoti zapleni, se ga da na javno koristna dela. Kugla na nogo, oranžna obleka z napisom “VOZIL SEM PIJAN” pa naj pometa parke, striže rožice, asfaltira ceste in pač vse, kjer ne rabiš biti ne šolan ne pretirano spreten. In teh del je veliko in za vse to država plačuje. In če se za to ne plačuje, je to enako, kot če ti pijani voznik plača.Zapori se mi zdijo nesmiselni že zato, ker te vsak človek v zaporu spet stane. In ker takoj, ko pride iz zapora, lahko spet sede za volan. Povratnikom sploh ne bi več nikoli dal možnosti, da opravlja izpit, prepovedal bi mu vožnjo in bi ga ob naslednjem prekršku vožnje brez izpita dal na toliko prisilnih ur dela, da niti ne bi več imel časa razmišljati o vožnji.
- In kot sem povedal že včeraj – ne smemo in ne moremo vse gledati skozi številke in primanjkljaj ali dobrobit državne blagajne (zavarovanje ipd.) v milijonih, ničlah in enkah. Življenje tistega, ki je ugasnilo zaradi pijanega voznika ima za bližnje in prijatelje pač nenadomestljivo vrednost. Vrednost življenja se ne da meriti z denarjem, tako da vse te tožbe in zavarovanja in ne vem kakšne odškodnine tako ali tako ne bodo vrnile preminulega nazaj.
Oddajo sem poslušala na netu (slab računalnik/ težave s sliko/ ni panike, domišljija dela čudeže). Na splošno lahko rečem: Pretresljivo. Kakor je vsem jasno, da slon ne paše v steklarno, naj bi bilo tudi logično, da ljudje z omejeno prisebnostjo ne pašejo za volan. Sploh si ne znam predstavljati, kako se počuti človek, ki se zaradi trenutka nepazljivosti (ki ga ne bi bilo, če bi ljudje dosledneje upoštevali zakon ali celo zdravo pamet) sooči z izgubo, tragedijo. Grešni kozel pa je čez par dni ponovno na cesti.
ad 1. V izobraževalnih institucijah se izvaja veliko programov v smeri osveščanja mladih, a sistem vrednot (oziroma zadnje case pomanjkanje le-teh) je kompleksna, zgodovinsko gnana kolektivna entiteta; oblikuje se skladno z duhom časa, skladno s popularno (zdaj globalno, nekdaj bolj lokalno) kulturo, psihologijo skupnosti, itd. Poleg tega je zmeraj na sceni “faktor prepovedanega sadu” … ki vzpodbuja (mlade) radovedneže v prid kršenja pravil. Se strinjam – najzanesljivejša pot do preprečevanja opijanjenosti med najstniki (ki bodo nekoč starši in stebri družbe) je ta, da jih zaposliš (s čim pametnejšim), da jim torej ponujaš alternative. Človeku, ki rad živi, šele življenje (in zdravje, dobrobit lastnega telesa) postane sveto. Ne pa takemu, ki mu je dolgčas.
ad 2. Ista finta pri zapornikih. Treba jih je zaposlit, po možnosti tako, da delajo nekaj družbeno koristnega ter s tem odslužijo hrano in streho nad glavo (to je res najbolj logična stvar!). Ne pa da imajo v zaporih polni penzion, fitness center, igrišče za košarko, televizorje, najbrž tudi internet, knjižnice (možnost izobraževanja!), krožke zborovskega petja, maše z duhovniki, itd. Gotovo imajo kje ustanovljene tud svoje politične stranke »v zaporu za domovino naprej«. (V ZDA se zaporništvo razrašča ne le v subkulture ampak v cele underground socialnopravne tvorbe, “države v državi;” fanatiki imajo tam svoje hierarhije, zakone, razsodnike, celo svoje religije! Kako je to mogoče? Naj imajo najosnovneješe – kruh, vodo, skromna oblačila .. in delat! Kazen vzgojna?! My ass). Zunaj zapora nujno (kakor je en gospod na Trenjih predlagal) proporcionalne globe, pač plačaš določen procent od tega, kar zaslužiš (al pa z zaplembo premoženja, there has to be a way, če ne pa – delat).
Moram priznat – kakšni ekskluzivni posnetki Amnesty international o ravnanju z zaporniki na Vzhodu, so taki, da se mi obrne želodec; določeni so res izpostavljeni brutalnemu ter skrajno nečloveškemu ravnanju. Ljudi, ki to izvajajo nad komer koli, bi kaznovala tako, da bi jim naredila tisto, kar so oni naredili sočloveku. Kaj takega je res nepotrebno. Na koncu smo vseeno vsi krvavi pod kožo, za božjo voljo.
V teoriji je fino določat zakone, oplemenjevat pravni sistem, itd. V praksi imaš »na vrhu« nastavljene ljudi, ki so precej indiferentni do sprememb. Večinoma raje mirno grejejo svoj stolček do konca mandata, dol jim visi.